Figa sredi betonske puščave

V cementno odprtino mojega kletnega okna, je pred desetletjem prineslo seme. Sredi mesta, betonske puščave, je pognala neznana zel. Prvi drobni listi mi niso povedali nič. Soseda cvetličarka tudi ne. Vsako leto, ko se je iz vedno daljšega stebla izvijalo listje, je bilo le mnogo ugibanja. Pa se mi je nekako tretje leto le posvetilo, da so to figovi listi. "Imela bom figo!" in sem jo hotela izruvati iz neuglednega okenskega kanala, v katerega so mimoidoči vedno metali odpadke, ki so potem tam gnili, smrdeli in sčasoma naredili humus. Vendar dober meter visoka sadika ni hotela iz svojega gnezda. Nobeno orodje ji ni prišlo do živega. Oklepala se je nečesa globoko pod asfaltno prevleko. Kdo ve, kam je med tem zidovjem stegnila svoje žile in črpala hrano.

A glej ga zlomka, vsako leto je nekomu to zelenje šlo na živce in je, če ne drugega prav nemarno polomil vejice, kasneje, ko se je rastlina razbohotila, so se pred brezvestnežem uklonile celo debelejše veje. Nikoli nisem odkrila storilca. Celo na smetarja sem pomislila. Samo tisti neugledni štrclji so mi potem vsakič, ko sem šla mimo, pognali jezo po požilah. Kaj jezo, bolj pomilovanje nad vandalom. Vest, pravim takim. Tisto nekaj živega, ki tako trmasto vztraja, dela vsako leto svojo pokoro. In kot bi hotelo že enkrat dopovedati, da je narava neuničljiva, da je samo človek minljiv, se bori za svoj prostor pod soncem. Do kdaj še, se sprašujem, saj bo lahko šel človek v svoji objestnosti nekoč predaleč. Tako me je leto za letom metalo med njenimi nauki.

Zato, ker, ne samo figa, nežno drevo, ki ponavadi uspeva samo v toplih krajih in se je udomačila tudi v tem surovem podnebju, nekaterim so napoti tudi lastovke, ki pridno gnezdijo pod našo streho, vrabci, ki onesnažujejo fasado in smetijo okenjske police. Za pijance, ki onesnažujejo vogale nima nihče slabe besede. Pasjim gospodarjem nihče ne upa ziniti, naj počistijo za svojim ljubljencem. Otroka je mama komaj ukrotila, ko je po vsej sili hotel prijeti tisti nadrobljeni posušeni gravž.

Te dni pa mi je spet vse padlo doli. Figa. Lotil se je je sosed. Tokrat je njegove škarje usmerjale oseba, ki se na to spozna in opomin, da je to moja last. Saj res, zakaj pa ne moja, saj raste iz moje kleti. Usmiljenje, ki ga je tokrat prvič doživela, da ji je ostalo vsaj še malo dostojanstvenega zelenja. Upam, da vsaj do zime, ne bo nihče več segal v njeno drobovje. Res ni več tako lepa in bujna, kot pred ropom, a vsaj živa je še. Sosed pa menda tudi zadovoljen, ker je imel nad čim pokuriti nekaj svoje odvečne energije. Vse to in še več se mi je bliskalo pred očmi in najraje bi mu skočila v glavo. "A si ti ...?" sem se ga lotila hladna kot pir in mi je usta že vleklo v nasmeh. Živahne in tiste nedolžne oči, da mu je soseda pač potožila, da se mora pretikati mimo zelenja, ker se je ta nenavadna zver preveč razbohotila in da on ni ravno bog ve kakšen strokovnjak za obrezavo takih zadev, zdaj pa je kar je. Zato jo je tudi prejšnja leta kar na približno oskubil. Kaj bi človek na to odgovoril. Zasmeješ se kratkovidnosti in pustiš, da mladi pač razmišljajo po svoje. Pamet itak napade šele sive lase. Da bi med nama začele frčati sekire, le zakaj? Figi tako ne bi prej kot drugo leto pognala nova bujnost. Sosedski odnosi, če so taki kot v naši hiši, pa tudi niso za odmet. Drugo leto bomo to pa drugače, sva sklenila. Po moje.

Sama pri sebi meljem, če se danes sploh kdo vpraša, kako bi živeli samo od betona, ki bi bil za povrh še vsak dan očiščen z belo krpo, kako brez ptičjega cvrčanja, brez čebel, tako prepotrebnega kisika in sence, ki je že skoraj izginila iz mesta. Bomo po vse to šli kar v blagovni center, tisti najcenejši. Zakaj ne bi moja figa postala nekoč mestna posebnost? Zakaj ne bi bil v morebitni krizi, to zgled, kako narava liže rane, ki ji jih povzroča človek in to, da si zna tudi v niču z neznatnim semenom ustvariti pogoj za preživetje.

V Usrani gasi nasproti naše hiše se je ne dolgo nazaj, v starem skladišču naselila družina kun, ata, mama in leglo mladičev. Taaaka je, z dolgim košatim repom pa taaaka. Kakšen rompomom zaradi živalic, ki nas branijo pred podganjo zalego, namnoženo ob Nikovi čez vsako mero. Postreliti, morda na kakšen drugi način živalim odvzeti življenje, ker baje lahko priplezajo v spalnico drugega nadstropja in spečemu "kaj odgriznejo". Mislila sem oni dan da je to šala. Vendar tako resnih obrazov in zaskrbljenosti, celo jeze, še nisem videla, kot bi bila pravkar razglašena tretja vojna.

Vojna, upam, da nikoli več, niti tista z naravo za preživetje, niti med sosedi. O njih, živalih in rastlinah vse najboljše.

In še po Šifrerjevi pesmi o Jarčevi hruški.

"Ne dam, ne dam, moje fige ne dam, ne dam ..."

Lepo pozdravljeni v sveže poleten dan, vaša Ana