Ne dam, ne dam, moje fige ne dam ...

Figa sredi betonske puščave

V cementno odprtino mojega  kletnega okna, je pred desetletjem prineslo seme. Sredi mesta, betonske puščave, je pognala neznana zel. Prvi drobni listi mi niso povedali nič. Soseda cvetličarka tudi ne. Vsako leto, ko se je iz vedno daljšega stebla izvijalo listje, je bilo le mnogo ugibanja. Pa se mi je nekako tretje leto le posvetilo, da so to figovi listi. "Imela bom figo!" in sem jo hotela izruvati iz neuglednega okenskega kanala, v katerega so mimoidoči vedno metali odpadke, ki so potem tam gnili, smrdeli in sčasoma naredili humus. Vendar dober meter visoka sadika ni hotela iz svojega gnezda. Nobeno orodje ji ni prišlo do živega. Oklepala se je nečesa globoko pod asfaltno prevleko. Kdo ve, kam je med tem zidovjem stegnila svoje žile in črpala hrano.

A glej ga zlomka, vsako leto je nekomu to zelenje šlo na živce in je, če ne drugega prav nemarno polomil vejice, kasneje, ko se je rastlina razbohotila, so se pred brezvestnežem uklonile celo debelejše veje. Nikoli nisem odkrila storilca. Celo na smetarja sem pomislila. Samo tisti neugledni štrclji so mi potem vsakič, ko sem šla mimo,  pognali jezo po požilah. Kaj jezo, bolj pomilovanje nad vandalom. Vest, pravim takim. Tisto nekaj živega, ki tako trmasto vztraja, dela vsako leto svojo pokoro. In kot bi hotelo že enkrat dopovedati, da je narava neuničljiva, da je samo človek minljiv, se bori za svoj prostor pod soncem. Do kdaj še, se sprašujem, saj bo lahko šel  človek v svoji objestnosti nekoč predaleč.  Tako me je leto za letom metalo med njenimi nauki.

Zato, ker, ne samo figa, nežno drevo, ki ponavadi uspeva samo v toplih krajih in se je udomačila tudi v tem surovem podnebju, nekaterim so napoti tudi lastovke, ki pridno gnezdijo pod našo streho, vrabci, ki onesnažujejo fasado in smetijo okenjske police. Za pijance, ki onesnažujejo vogale nima nihče slabe besede. Pasjim gospodarjem nihče ne upa ziniti, naj počistijo za svojim ljubljencem. Otroka je mama komaj ukrotila, ko je po vsej sili hotel prijeti tisti nadrobljeni posušeni gravž.  

Te dni pa mi je spet vse padlo doli. Figa. Lotil se je je sosed. Tokrat je njegove škarje usmerjale oseba, ki se na to spozna in opomin, da je to moja last. Saj res, zakaj pa ne moja, saj raste iz moje kleti. Usmiljenje, ki ga je tokrat prvič doživela, da ji je ostalo vsaj še malo dostojanstvenega zelenja. Upam, da vsaj do zime, ne bo nihče več segal v njeno drobovje. Res ni več tako lepa in bujna, kot pred ropom, a vsaj živa je še. Sosed pa menda tudi zadovoljen, ker je imel nad čim pokuriti nekaj svoje odvečne energije. Vse to in še več se mi je bliskalo pred očmi in najraje bi mu skočila v glavo.  "A si ti ...?" sem se ga lotila hladna kot pir in mi je  usta že vleklo v nasmeh. Živahne in tiste nedolžne oči, da mu je soseda pač potožila, da se mora pretikati mimo zelenja, ker se je ta nenavadna zver preveč razbohotila in da on ni ravno bog ve kakšen strokovnjak za obrezavo takih zadev, zdaj pa je kar je. Zato jo je tudi prejšnja leta kar na približno oskubil. Kaj bi človek na to odgovoril. Zasmeješ se kratkovidnosti in pustiš, da mladi pač razmišljajo po svoje. Pamet itak napade šele sive lase. Da bi med nama začele frčati sekire, le zakaj? Figi tako ne bi prej kot drugo leto pognala nova bujnost. Sosedski odnosi, če so taki kot v naši hiši, pa tudi niso za odmet. Drugo leto bomo to pa drugače, sva sklenila. Po moje.

Sama pri sebi meljem, če se danes sploh kdo vpraša, kako bi živeli samo od betona, ki bi bil za povrh še vsak dan očiščen z belo krpo, kako brez ptičjega cvrčanja, brez čebel, tako prepotrebnega kisika in sence, ki je že skoraj izginila iz mesta. Bomo po vse to šli kar v blagovni center, tisti najcenejši. Zakaj ne bi moja figa postala nekoč mestna posebnost? Zakaj ne bi bil v morebitni krizi, to zgled, kako narava  liže rane, ki ji jih povzroča človek in to, da si zna tudi v niču z neznatnim  semenom ustvariti pogoj za preživetje.  

 V Usrani gasi nasproti naše hiše se je ne dolgo nazaj, v starem skladišču  naselila družina kun, ata, mama in leglo mladičev. Taaaka je, z dolgim  košatim repom pa taaaka. Kakšen rompomom zaradi živalic, ki nas branijo pred podganjo zalego, namnoženo ob Nikovi čez vsako mero. Postreliti, morda na kakšen drugi način živalim odvzeti življenje, ker baje lahko priplezajo v spalnico drugega nadstropja in spečemu "kaj odgriznejo". Mislila sem oni dan da je to šala. Vendar tako resnih obrazov in zaskrbljenosti, celo jeze, še nisem videla, kot bi bila pravkar razglašena  tretja vojna.

Vojna, upam, da nikoli več, niti tista z naravo za preživetje, niti med sosedi. O njih, živalih in rastlinah vse najboljše.

In še po Šifrerjevi pesmi o Jarčevi hruški.

"Ne dam, ne dam, moje fige ne dam, ne dam ..."

Lepo pozdravljeni v sveže poleten dan, vaša Ana

 fotografija Ana Balantič

Če ne bi bilo pisma ...

Narava te nikoli ne užali, le tisto ti da, kar si zaslužiš.

Pa me je nekega dne doletelo. Pismo. Intelektualec, kaj je po poklicu mi ni znano, nekateri pravijo, da je bil pedagog. Kakor koli, midva baje ne bova nikoli na isti- podobni valovni dolžini, (si tudi jaz ne želim) tip se je razgrudil v svojem žolčnem pisemskem  nastopu. Da naj se ne delam bolj neumno kot sem v resnici." Halo! In sem se od vsega srca nasmejala. No, pa sem dobila potrditev o tako imenovanih izobraženih ljudeh.

 (Hujša od sodnika je ostrost jezika.) Je v besedi "neumna" mogoče nevoščljivost? Zna biti, saj je merjenje z valovno dolžino enako manjvrednostemu kompleksu.  

Kar slišim pokojnega pisatelja in psihiatra Jožeta Felca.

"Nak, besedo neumen, celo psihiatri ne smemo uporabljati."

Vidiš ga vraga, nekateri pa s to besede opletajo kot smetar z metlo in nič ne dajo na svoj ugled. Še na mar jim ni, da je izbruh znak privitivizma in pomanjkanja takta. Mislijo, da so ... no naj pač mislijo, če sploh kaj, na primer, da imamo nekateri celo vest.

Ampak krasen poletni dan, po nevihti, ki je razsajala prejšnji dan, še ves umit in radoživ, si pa ne pustim vzeti. Vsaj to nekaj šteje. In misel, da bom v svojem raju ob ptičjem petju  spet vsa romantična. Tam med zelenjem bo prisotna le zdrava logika in toliko zaželjen neposreden stik z zemljo, virom vsega živega.  Tam se nihče ne bo spotikal ob moj IQ in otresal z nevoščljivostjo. Tam bom lahko jaz, neumna ali pametna, med malimi ljudmi in tistimi z visokimi naslovi, ki imajo srce in omiko. Ja, tudi taki tam vrtičkajo.

Tako kratko je bivanje na tem svetu, pa toliko ljudi nam pije kri, le jaz se še vedno učim od mravelj in zemlje in spreminjam svet, da bolj človeški bi postal. Še bolj neumni od mene me svarijo, da je škoda časa in zdravja. Vedno jih ne poslušam, le včasih, ko dobim kakšno kolerično  pismo ... in si mislim ali ima narava res zmeraj prav. Zakaj znam le tisto, kar me ona uči sproti in še vedno in me bo še do ...

Tako kratko je poletje,  nekateri pa bi se ubadali samo z neumnimi ljudmi. Nič sonca, nič cvetja, le preteči oblaki, nevihta in žalost.

Jaz pa bi smeh in dobre ljudi in šentjaževo rožo. Pozdrav iz Zelenega vrta. Vaša Ana   

 

 

Fotografije Ana in Vladimir 

Vrtičkarji, vrtičkarji

Poletje in ... vrtičkarji, vrtičkarji ...

 

Pisateljski kolega Dare, me je oni dan zastrupil z zapiskom na svojem blogu o njegovih senožetih. Krščen duš! In je tudi meni potegnilo, da se v Barbarah uganjam že 43 let, a nobenega glasu o tem, kako v hribini nad mestom matram vrt in sadovnjak. Pa ne samo zaradi pridelka, razgled je tako zavidajoč in rezervoar pozitivne energije, iz katerega se vsak dan napijem čez vsako dovoljeno mero. Če bi mi dali pihati, o jej ...

Razgled, ja, vse imam pod kontrolo kot letališki stolp, parkirišče v Barbarah, avtobusno postajo, cerkev sv. Antona, plac, grad, da z njegove ure snamem čas, kdaj je treba domov. Domov, jaz pa bi ostala kar med zelenjem, poslušala nočni utrip narave in gledala svetlobo cestnih svetilk. Skoraj vsak dan stopim na vrh smukovega griča, da se pod mano kot knjiga odpre mesto in najveličastnejši prizor, ki me za dolgo ne spusti iz zamaknjenosti.  

Edino kar pogrešam med tistimi fižolovimi preklami, je izvirska voda, nobene skale, nič curljanja, nobene možnosti za pitje. Le od dežja napiti sodi in plastičen rezervoar z nekaj deset metri gume za žejne rastline. Za suha usta so pa le piksne v cekarju.    

Ne manjka pa sence. Baraka, sprva le kokošnjak, pozneje kraj oddiha, nato zapuščina, zdaj, ko sem prepustila urejanje prijateljema Ines in Miranu, je nastal skoraj vikend, nov nadstrešek, pod njim miza, klopi, okoli nežna bambusova živa meja in robida za posladek ali varovalo pred vsiljivci. 

Bo rekel kdo, notri po tleh celo linolej, potem pa ta stara zanikrna vrata. Ampak to je edini drag spomin na hišo v Prontu, ki je že davno ni več, kjer sva z Ines preživeli otroštvo. Ko danes pokljukaš po starinski kljuki, te nekaj nežno poboža in zakaj naj bi ta kos spomina ne visel tu, le nekaj sto metrov stran od najine mladosti.

Da nam ni dolgčas, če zmanjka besed, je zraven v javorjevi in brestovi šumi vsak dan živa glasba, pod dirigentskim vodstvom najglasnejšega gospoda kosa, ki ubrano vodi ves ostali ptičji zbor. Za ples in telovadbo obiskovalcev skrbijo komarji, ki so se letos namnožili in jih ne prežene niti cigaretni dim, včasih celo treh žlobudravih kadilk, ki zavite v smrdečo kopreno vneto konkurirajo pernatemu orkestru. Sama premikam sedalo po vetru, ker baje pasivnim kadilcem že na čelu piše, kako bi radi spremenili svet v zdravo okolje, pred zasmrajevalskimi pretečimi pogledi pa sezidali zid do neba.

Da bi kdaj ob grmu vrtnic in hortenzij imeli piknik. Ja, a brez mene. Da bi jedla čevapčiče z Malborom, ali kaj je že tisto za en strup, najlepša hvala.

 Saj sem med zelenjem, kjer se vendar vse sme, me obdelujejo dekleta, ( možje nekadilci modro molčijo),  a nobenemu mar, če se mi kadi ravno pod nos, pa naj se še tako presedam. No, ja, mi vsaj ni dolgčas, me še tolažijo, jaz pa bi kisika, kisiiiiiiiiiika in grem iz sence med solato in fižolovo listje. Klinc, še ta zasmrajen babji čvek!

Molči solata, molčijo jagode, ko pijejo vodo iz škropilnice. Se mi je samo zdelo, da so se zasmejale? So mi pomežiknile?

 "O, hvala vam, pa še drugič!"

Se sprašujete kako je izgledala moja zapuščina še pred dvema letoma.

 Iz tega je počasi raslo ...

 in raslo ...

 in ko je komaj doraslo ... Vihar ... Le, da je streha zdržala.

Ob včerajšnji že drugi košnji sadovnjaka, sem za vsak slučaj vzela s sabo Fotolika, da ovekoveči kosca ženskega spola z električnim brenčalom. Res se ne matram s tako ogromno zverino kot Dare, pa saj za babje mlahave mišice tudi ne pride v poštev. Dobrih dvesto kvadratov pa zmoremo tudi tisti, ki zadnje čase poganjamo le črke po računalniku, šivalni stroj in klekeljne.  Toda pot je vseeno tekel. Zaradi sonca.  

 

 

Sedaj je na vrsti počitek in užitek, pravi Miran 

Pa lep vrtičkarski pozdrav in prijetne počitnice. 

Vaša Ana

Inventura prvega polletja

Mnogi me sprašujejo, zakaj nič več ne napišem na spletno stran. V letošnjem letu se je res nabralo nekaj svetlih iskric, premalo za eno stran. Ampak dragi moji, kje pa naj najdem kakšen spodoben navdih, ker se mi je, bog pomagaj, raztrgalo toliko perila, da mi ga je, s svojo občutljivo dušo, do danes uspelo komaj nekaj zavreči. Da bi ga zakrpala. Toliko energije pa spet nimam. Pameti, ja, te je pa še kar. Saj ravno to je tisto, če jo imaš, vsako nepremišljeno potezo posameznikov takoj zaznaš.

Pandemija povzpetništa, hinavščine in kar je še takih prekletih bacilov, se je razširila tudi v moji okolici.  Ogrožene je bilo potrebno cepiti s preizkušenim  odmerkom  (Dostojanstvo & Strpnost). Jaz sem sicer že tako precepljena, a dodaten odmerek nikoli ne škodi.

Tako daleč je že, ko sem sama zaplavala v  pesniške in prozne vode, zasanjana, očiščena navlake prejšnjih let, in sem mislila samo na svobodo, ki je takrat zavela okoli mene. Ja precej let mi je šlo gladko. Med enako mislečimi sem krmarila zlagoma in tu in tam me je kdo celo pohvalil. Vsi smo krvavi pod kožo, in se mi je prileglo. Toliko sem imela opraviti s svojo pisano besedo, s prijatelji,  da kratko malo nisem ob sebi opazila ptiča,  ki je malo preveč očitno rinil v oblake in stegoval kremplje. Dokler tega niso občutili tudi drugi in kajpak, v strelovod najprej trešči, vprašanja so bila namenjena meni, da kaj si pa ta misli. Za božji čas, kaj pa mene briga to, če so motnje, jih bodo že odpravili sami. Potem je sila vzpenjanja okrušila moj vogal. Ja, takrat se je utrgalo pa mojemu listu. Če znam jaz uporabljati rokavice ...  In  spletna stran je bila prvič priča, da sem se morala opravičiti neimenovani osebi, ki se je našla v mojem opominu. Moje opravičilo, zaradi higiene, in ponos na ta podvig. Potem pa spet, če sem trapasta, da se opravičujem.

Rokavice so očitno ovira in kremplji so še kar strgali. Žrtve, ob zadnji intrigantski zarezi niso več sklanjale glav. Zato je ptič, z višine, kjer se že težko diha in s preobteženimi krili strmoglavil in si umazal podobo.

Taka je ta, tudi v pesniških vodah kdaj butne val ob čer, pa se tudi odlije.  Odlije mehko, če je podstavljena prijateljska dlan in lepa beseda, če ni več napetih žic, ki bi zadrževale, da, tako iskano človeško blago, kot je čustvo, svobodno zakoraka med poštenjem in ponosom. To se je tudi na srečo in veselje premnnogih zgodilo.

Samo, da si sedaj ne bi mislili, da sem na kakšnem sirskem bojišču in pišem reportažo.

Kar sledi pa so tiste iskrice, ki jih omenjam na začetku.  Iskrice, ki smo jih člani RISa v tem polletju prižgali v očeh oskrbovancem doma starejših v Idriji in Spodnji Idriji in v Psihiatrični bolnišnici pred hvaležnim poslušalstvom prebrali nekaj razvedrilnih in modrih misli.

Te in še mnoge dobre misli mojih prijateljev,  so tokrat zašle v  to  čudno poletje, ki ga niti Kresnik ni predvideval.

Zdaj zima, potlej me vročina  tare, koga, razen mene, danes sploh še gane.

Da ne pozabim na kresovanje v Dolah pri družini Cigale, ki je letos že tretjič naložila grmado in medse blagohotno povabila še ostale člane RISa. Literarna prireditev in gostija je bilo namreč spet čudovita. Začetek je res požegnala ploha, a je sonce potem nadoknadilo in nam podarilo sprehod do čudeža narave, znamenite ogromne kamnite mize, vredne Stonehenga, v Ravnah, baje obdane s pozitivno in zdravilno energijo. Marko je celo splezal nanjo, Vinko jo je samo pobožal, dekleta pa smo s fotoaparati ostala v spoštljivi varnostni razdalji  pred morebitno preveliko odmero »sevanja«. (Strah ima velike oči.) Ampak tistim, ki smo ta čudež doživeli, je v dušo leglo precej žameta.  Nekje sem prebrala, da je obisk tega kraja posebno priporočljiv ženskam, ki ne obvladajo svojih agresivnih čustev (spletna stran). Škoda, da smo tja šle le mirovnice ...   

Junij je že pojenjaval, ko nas je doletel še en dogodek. Pesnica iz Podnanosa, nekdanja medicinska sestra v idrijski Psihiatrični bolnišnici, Ida Semenič, nas je presenetila s svojo poezijo. Skupaj s profesorico Ivano Slamič sta nam priredili prijeten in čustveno obarvan večer v rudarski hiši, kjer je pesnica nekoč tudi stanovala.  

Zaradi obiska japonskega princa in princeze  v Idriji, so ogromna vrata stare osnovne šole dobila novo barvno prevleko in preperele zastave na pročelju so zamenjale nove. Princ mi je celo poziral, ko sem na svojem oknu strašila s fotoaparatom. Baje so drugje po Sloveniji, ta znameniti par lahko fotografirali le izbranci. Torej ...?

Ima danes še kdo moč, da mi prepove, pisati blog in se bom morala tudi za današnjega javno in z velikimi črkami opravičiti neimenovani osebi, menda ne princu in njegovi ljubki soprogi?    

Ja, čisto za konec pa vesela novica. Sem v pričakovanju svojega petega otroka, (knjigo namreč) ime mu bo Odrezana sreča, ki bo luč sveta ugledal konec tedna.

Lepo vas  pozdravljam moji dragi prijatelji vaša Ana

 

Japonski kraljevi par

 Ida Semenič in Ivana Slamič