Modra Srebrina: POEZIJA V SLIKAH

Knjižnica Kozina, 10. marec 2015

Poezija v slikah

Ob besedah, ki jih je nasnula knjižničarka Patricija Dodič,

sem doživela predstavitev šeste knjige.

S pesmijo NITKE iz moje zbirke Modra srebrina, je Patricija postavila prvi kamenček v mozaik nepozabnega literarnega večera.

Dolge nitke nam nasnuje tkalec,

ko privekamo na svet,

noč in dan tke pisan vzorec,

vsakemu drugačen splet.

Vsako leto tršo tke tkanino

in zank raztrgano število.

Vsak dan je zase umetnina

in vsaka noč le slutnja iz spomina.

Je v nitkah vtkanih tisoče usod.

Mehkih, toplih rok,

poti raztrganih in razcefranih kril,

ljubezni zlomljenih,

vsevprek bogatih, golih in usmiljenih.

Lepo pozdravljeni, danes, na dan mučenikov, ki je sicer postal nekakšen neuradni simbol očetov oz. moških, takoj za dnevom žena, ki je ravno minil, čeprav se mi zdi, da moški to ravno niso in jim ta dan ne pripada kot praznik. Če pa ga imajo ženske, matere in otroci, bi ga morali imeti tudi očetje, po mojem mnenju. Lepo pozdravljam našo nocojšnjo gostjo, idrijsko književnico in še marsikaj, Ano Balantič - sicer mojo prijateljico, sošolko na literarnih šolah in delavnicah in še tega. Lepo pozdravljam tudi Borisa Babiča, ki se je opogumil in se odzval na povabilo, da nam nekaj zaigra. Lepo pozdravljam tudi predsednico Literarnega društva Ris gospo Ivano Gantar, kateri bomo malce kasneje tudi dali besedo.

8. marec je torej dan žensk, 10. marec dan mučenikov, 12. marec dan ptičkov, takih in drugačnih, 25. marec dan mater in v vseh se najdemo, ali ne? Dan žena ni bil izbran naključno, saj je 1907 več kot 140 žensk izgubilo življenje, ko so protestirale zaradi nečloveških delovnih razmer pod sloganom Kruh in vrtnice, 1917 pa so se ženske v Rusiji odzvale na več kot 2 milijona umrlih vojakov s sloganom Kruh in mir. In glede na to, da je med moškim in žensko naravna drugačnost, sprejmimo dejstvo, da je bilo nujno se zbrati danes na dan mučenikov, da malce zbalansiramo vzdušje;) ker brez naših moških mučenikov, ki to niso, ne moremo;). Idrijski moški so bili livarji, rudarji, lesarji in še tega. Idrija, od koder Ana Balantič prihaja, je zanimivo mestece. 1575 je bil idrijski rudnik živega srebra podržavljen, izjemno donosen s tehnološkimi presežki. Torej zelo aktiven rudnik. Idrija ima svojo idrijsko kamšt ali nadlivno kolo, največje še delujoče v Evropi, s katerim so iz globin 283 m dvigali več sto litrov jamske vode na minuto. Ima svoje sprehajalne poti, stolp Jožefovega jaška, kjer so gospodinje prale perilo v pokriti žehtnici, Idrija ima Scopolijev botanični vrt, svojo pot ljubezni, svoje cigu mostove, imajo idrijske klavže, zajezitvene rečne pregrade, za nekdanje plavljenja lesa, tri vrste jegličev, idrijske žlikrofe z bákalco, jedjo iz ovčjega mesa in zelenjave, imeli so idrijski feltban, ozkotirno železnico postavljeno za potrebe soške fronte. Imajo tam rojenega Felca, Čarja in Ano Balantič. In imajo seveda klekljano čipko, zaradi katere smo tudi tu. V Idriji poznajo več stoletij klekljanja. Ob blazini za klekljanje so se baje izmenjavale cele generacije, klekljali so tudi fantje in možje. To je bil glavni postranski vir zaslužka, vsaj do druge pol. 19. stoletja, ko so se začela pojavljati prva čipkarska podjetja. Poleg klekljanja je tu še risanje vzorcev in seveda predajanje znanja naprej, kar počnejo posameznice in nedvomno idrijska klekljarska šola, ustanovljena 1876. Seveda pa se je. idrijska čipka nadgrajevala v sodobno avtorsko klekljano čipko, ki ni več prt, blazina, ali del obleke, temveč likovno delo in slika, kamor uvrščamo Anine klekljane slike.

Ana je rojena v rudarski družini in je pri šestnajstih letih ostala brez očeta. Šivilja, ki je ljubezen do knjig in bralno strast prevzela od očeta in dedkov. Resneje se je s pisanjem lotila v letu 2000. Idrijski, nedavno preminuli Jože Felc in pesnik Ivan Minatti sta ji dala zagona, da je začela pesmi pošiljati med ljudi in na natečaje. Na natečajih se uvršča med najboljše seniorske pesnice, nagrade pa pobira kot za stavo. Več o Ani si lahko preberete v Primorskem leksikonu, svoje pesmi pa je objavljala v revijah in zbornikih. Doselj je izdala pesniško zbirko Modra srebrina, Globina praznine, Slana vitica življenja, vse v samozaložbi in z lastnim oblikovanjem in tako je tudi pri slednji, Poeziji v slikah. Ana piše tudi prozo. Za sabo ima avtobiografski roman Moja poletja, ki je bil nagrajen za najboljšo samozaložniško knjigo in lani uvrščen na seznam knjig Primorci beremo in roman Odrezana sreča zbirka zgodb znanih idrijčanov in novel. Obiskuje literarne kolonije in šole, kjer sva se z Ano tudi spoznali. Tema njenih pesmi je največkrat narava, ki je v Idriji ne manjka, pesmi so čustvenorazpoloženjske, hkrati pa racionalne, avtoreflektivne, socialne, bivanjske. Predvsem pa so njene pesmi metrično urejene in zelo iskrene, takšna kakršna je tudi Ana sama po sebi, iskrena in ne bom rekla metrično urejena, lahko pa rečem samorastniško zrela, samosvoja in tenkočutna.

Vsaka barva je na sivkastem ozadju videti čista, če pa je ozadje čisto, je barva videti sivkasta, pravijo. Prav tako trdijo, da nas barve varujejo pred številnimi boleznimi, nas čustveno navdihujejo in vplivajo na naša čustva, izražanje in način razmišljanja. Bela barva idrijske čipke simbolizira nedolžnost in čistost, čaščenje, rojstvo, enostavnost, mirnost, ponižnost, natančnost, medtem ko barve Aninih slik in čistosti njene poezije prinašajo iskrenost, jasnost in dojemljivost za nove zamisli. Barve njenih pesmi in slik so barve zavedanja in odprtosti. Tako ene kot druge skozse prepletajo niti življenja, ki poudarjajo intenzivnost čustev, ljubezni, zapeljivosti, čutnosti in prefinjenosti. V srednjem veku so neveste nosile zeleno, saj je simbolizirala plodnost, Anine viktorijanske ženske pa nosijo na sebi in v sebi svetlobo, ki pa se kaže kot svetlika, zdaj prižgana, če je tema, drugič spet ugasnjena, ko je dan, ko je sonce, ko je vse, kot mora biti.

Ana svoje pesmi tekstovno in grafično oblikuje sama. Piše spremne besede in je članica logaškega Literarnega društva Zeleni oblaki in članica Literarnega društva Ris iz Idrije. Je tudi avtorica spletnega bloga Modra srebrina, najdete jo pa tudi na FB strani. Teme njenih pesmi so skupne vsem zbirkam: pesništvo, ljubezen, narava, bivanjska stiska, razmišljanja taka in drugačna. »Moje pesmi, to sem jaz, to je moja duša, moj obraz, pravi avtorica v pesmi Moje pesmi. In še: »Vse je krog in konec je začetek. Nekoč spet kosi bodo smeli peti/in vodnjaki piti novi izvir, /vse trdnjave bodo izravnane, /jaz lahko bom ristanc se igrala in točila mladi med.« Največkrat uporablja trohejski ritem, tu in tam zamenjan besedni red, skrbno izbira rime, kar pesem morebiti še bolj približa ljudem. Čustvenorazpoloženjska lirika vstopa potihoma v svet norcev, med katerimi se počuti zdaj kot luka in zdaj kot morje, zdaj ostrina zdaj milina.

Z resnico za pravice zbodem, bežim pred samoto, imam življenje, obzorje in smeh, odprte dlani, polne semena, sanjam velike korake, podarjam smeh, rada bi toliko vsega, pa se bojim, da potem ne bom več sama…dišim po zvezdah, že utrujenih, čas teče gost in lepljiv, zatakne se v grlu, besede so večnost v neskončnem risu življenja, ujetnice pesnikov. Čar besed je v igri ognja, le za cesto in ljubezen ni pravih besed … in še mnogo je Aninih verzov, ki govorijo o glasbi, vesoljni dvojnosti, ženskah, plesu, slikah, naravi, času, človeku, o smehu, dobri volji, otroku v nas in poletju. Ana…

Tako je zapisala Ivana Leskovec v spremni besedi k Poeziji v slikah: »Vsakdo med nami je enkratno, neponovljivo bitje. Zdi pa se, da se jih v Ani skriva cela množica. Ob neki priložnosti je zapisala o sebi: sem kot čebula, ki se maji. Tistih omajkov ni, da bi jih zavrgla, ampak jih nizam v marjetkaste venčke. Kar tako, zase, za dolgčas, pa tudi za vse druge. In likovna priloga pričujoče pesniške zbirke sodi med enega teh omajkov, ki jih je Ana namenila tudi nam. »

Bila sem

V tvojih rokah sem bila glina

pretrda za gnetenje,

premehka, da bi stala pokonci.

Rada sem dišala po češnjah,

po znoju in zlepljeni koži,

zato sem ti spolzela med prsti.

Da nisem ostala le gmota

z odprtimi usti, steklenih oči,

brez zubljev ognjenih

in dolgih noči,

sem postala granit.

Na njem so se dleta ranila.

Danes sem ženska.

Porcelanasti akt.

Lahko me brišeš brez konca!

Nedokončana

Nisem vsega še popila,

vina, leka majskih lun.

Nisem pozabila

ubitih zvezd in ščipov blaznih,

polžastega časa,

kamor sem zaman

med trnjem bosa udelala poti.

Nisem slike še končala.

Na njej ni strug in brazd,

žile so napete strune,

v njih ognjena ujma ždi.

Besede so še mlade,

znajo po razpotjih

sprehoditi milijon luči.

Nisem vsega še dobila,

zdaj je še jesen

in kje šele so zime klešče.

Papaver rhoeas je latinsko ime za mak. In mak je roža, ki je Ani najljubša in s katerim je začela pravzaprav svoje avtorske klekljane slike, na vpogled v naši čitalnici. Rdečečrn, lijakasto pikičast, arheofit, ki prihaja iz neolitika. Lep. Kot je lepa Anina duša. Metulj, znanstveno lepidoptera je Anin drugi simbol. Naslovnico in tudi notranje strani preletuje veliko raznovrstnih metuljev. Tistih, ki jih čutimo v trebuhu, če smo zaljubljeni. Ali tistih, šamanskih, ki so simbol spremembe in preobrazbe, ki se odvija skozi lahkoten ples radosti in sreče. Nobena druga žival ali žuželka ni tako zelo povezana z energijo metamorfoze. Prinaša spoznanje, da se vsakdo od nas lahko iz neugledne, grčaste, po tleh plazeče se gosenice, prelevi v prečudovito bitje luči in bleščečih barv, ki na prosojnih krilih lahkotno poleti v nov, lepši način življenja. In Ana je nedvomno en tak metulj, kateri želim še veliko ustvarjalnih uric, najsi bo pesniških kot klekljarskih in še kakšnih. Ana, hvala za obisk, za razstavo in lep večer. Vam pa tudi srečno in hvala za posluh. Borisa pa prosim še za jato njegovih glasbenih metuljev…

Ivana Gantar pa je mojemu večeru dodala:

Pisalo se je leto 2008, ko je po dolgem premoru na kulturni sceni zažarel žarek. Po letu 1972, ko je bilo po šestih letih izhajanja ukinjeno literarno glasilo kaplje, katerega je bil vseskozi glavni urednik in ustanovitelj, psihiater in pisatelj Jože Felc, ni bilo v Idriji na tem področju nič podobnega. Pa jih je nekaj, ki so že jadrali po literaturi sklenilo, da obudijo zaspalo Trnuljčico. Manjkalo je le še ime. Kdo bi lahko bil še bolj bistrogled kot pisatelj Jože Felc. Njegova zamisel da naj se društvo imenuje RIS se je najbolj skladala s pišočim izražanjem. Kratka beseda z številnimi pomeni. Ris je v naših gozdovih avtohtona žival, ris je pot, ki jo klekljarica s prepletanjem niti speljuje po predlogi v čudovito idrijsko čipko. Biti v risu pravijo za tiste, ki so svojim pogledom, videnjem in vedenjem v čisto drugi dimenziji, to naj bi bili predvsem pisci, skratka vsi umetniki. Že v pradavnini so se ljudje zbirali v začrtanem risu in tam odločali o ključnih zadevah in svojih usodah. Na križpotju stopiti v začrtan ris je pomenilo stopiti v skrivnosten svet. Biti v risu takšnem ali drugačnem je občutek varnosti dajal že našim prednikom in tudi člani Literarnega društva Ris z močjo RISA v imenu letos lahkotno stopamo že v sedmo leto delovanja tudi s pomočjo takšnih članov, kakršna je naša pobudnica in soustanoviteljica Ana Balantič. Pesnica in pisateljica, katere ustvarjalnost nam jemlje dih, nas uči opazovati, čutiti, ljubiti in oproščati. Ana je osebnost, ki svoje znanje prenaša na manj vešče pisanja, je ženska, ki razvozla še tako zapleteno literarno uganko. Že s svojimi prvimi pesniškimi zbirkami je osvojila srca številnih bralcev, ko pa se je v knjigah Moja poletja in Odrezana sreča lotila še slikanja v prozi, je presegla vsa pričakovanja. In letos nas je obdarila še s pesniško zbirko Poezija v slikah. Ana je s svojo knjigo nocoj z nami. Poezija v slikah je knjiga v kateri boste slike brali, pesmi pa čutili, knjiga ki boža srce sodi tudi na vašo polico. Tam ji pripravite poseben prostor, ker knjiga prav takšna tudi je.