Drugačen božič

    

 »Bo letošnji božični čas res prinesel samo hudo?« je vsakič, ko se je vlak ustavil, da so preklapljali vagone, potarnala  babica. Božič in drdranje vlaka je enajstletno Laro zasanjal v prejšna leta. Videla je ata, kako jo  dviga, da lahko pripne zvezdo repatico na vrh smrečice. Ta je vsako leto  krasila njihovo sobo. Pod njo je mama postavljala jaslice. V zanosnem duru je potegnil zvon k polnočnici. Potem je z mize zadišala potica, pili so čaj v katerega je tata tudi njej kapnil malo ruma. Zdaj pa je tako žejna. Lačna in utrujena.

     Vojna, racije in številni moški so morali v močvirne in od boga pozabljene kraje južne Italije. Nekega večera je iz zraka padlo na skupino, v kateri je bil tata in od njih ni ostalo veliko. Le imena in tisto nekaj je bilo v naglici zasuto v skupnem grobu. Takrat jo je mama stiskala k sebi in v rokah držala  šop očetovih pisem. Lara ni razumela. Že prej, sedaj še pogosteje je mama ob večerih, ko je pregledala šolske zvezke, obsedela za mizo v sobi in ob petrolejki pisala zgodbe. Dvoje mišjih oči je kukalo izpod odeje in zrlo v desnico, ki je drsela po papirju.

»A še ne spiš?« Lara je bilo čisto pri miru, ampak mama je po dihanju vedela kdaj jo je odneslo.

    Vojna brez očeta in doma. Odlok, do jutra pripraviti kovčke in na jug Italije. Mamo in babico je predvsem skrbelo, kaj bo s hišo, da bodo vzele dovolj hrane, obleko, to so si navlekle nase, deke so privezale na kovčke. Strah pred sovražno državo, ki se že tukaj repetniči s hudodelstvom.

     Že drugi dan so se pod njimi vlekli tiri. »Do kam še?« je kljuvalo v ljudeh, ki so postajali vedno tišji in skoraj apatični, le otroci so zahtevali svoje. Niso razumeli časa v katerega so bili vrženi. Miže je Lara priklicala sliko mladeniča v jahalni obleki. Na pozlačenem okvirju je bil napis "Zani, njen Otavijo"

»To je bilo najdragocenejše božično darilo ob tvojem rojstvu,« je mama zavzdihnila, kadar je Lara hotela zvedeti kaj o očetu.

     Napis Napoli je sredi noči ustavil kompozicijo. Končna postaja? Ampak za drugi vagon. Spet je vlak nenadoma cuknil. Do Salerna, tam šele so bili oni na vrsti.

»Tata je pisal, da so jih do taborišča od tu proti vzhodu peljali s kamioni do taborišča, kjer se je njegova pot usodno končala. Tako blizu smo, ko bi vsaj mogla ...« to je bilo vse kar si v teh dneh iz maminih nepovezanih stavkov pametnega izluščil. Jutro temačno, le postajne luči so razločevale ljudi, ki so mlačni in neprespani sledili povelju. Na drugi strani tirov so stali kamioni. Spet nestrpni ukazi, prerivanje in slišati svoje ime. Kamnasta pot se je začela vleči, šoferji so preklinjali. Sklopke so drsele, zakuhalo je v klance, teh je bilo vedno več. Nihče ni vedel kam so polna vozila ritala kot jezen konj. Naročja so primrznila na otroke, ki so spustili jok. Odrasli brez volje do življenja.

»Bo še posijalo sonce?« Na desni se je začelo svetlikati, torej se vozijo na sever. Končno prvo večje naselje in na trgu nekaj vprežnih vozov. Otopelo množico so kamioni stresli iz sebe. Spet prerivanje in klicanje po imenih. Vozovi so se napolnili in kmalu je ostala na trgu manjša skupina, že po videzu drugačna. Ponje so prihajali peš. Med njimi je bil župnik, ves betežen, babica ga je poznala. Dolgo je bil trn v peti klerikalcem in oblastem, ker ni pokorno spustil domačega jezika iz cerkve. Tukajšnji duhovnik je vsega zgubljenega prijel pod pazduho in ga odpeljal v župnišče. Nenadoma se je trg povečal zaradi praznine, le Lara, mama in babica so še sedele na kovčkih kot izgubljeni vrabci, ko se jim približa priletna ženička, vsa pritegnjena k tlom, oprijemajoč se palice. Da je prišla ponje. Nato je pred njimi krevsala iz ene ulice v drugo in vedno bolj navkreber. Begunke so izgledale kot tatovi, ki ne vejo kam s plenom, oziraje se po oknih, skozi katera so gledale radovedne glave. Končno se je pot končala na majhni vzpetini. Starejši moški v karirasti dolgi suknji in čepico je na stežaj raztegnil velika železna vrata, da so ljudje in prtljaga mogli skoznje. Se jim je samo zdelo ali se je res malce priklonil, ko je babici in Lari odvzel kovčka. Lepa oranžna vila je zazijala pred njimi. Obotavljaje so oddrobile za moškim in ženičko po peščeni poti, ki se je zajedla v stopnišče s kamnito balustrado. Tedaj so se zraven odprla manjša vrata. Naproti jim je stopilo dekle v sivi obleki in belim čipkastim predpasnikom, vzela mamino prtljago in pomignila. Lara je z odprtimi usti požirala dogajanje in roki tiščala v žepe plašča kot bi ga hotela podaljšati, mama je nekaj zmedeno jecljala po italijansko, v grlu je bilo čutiti jok. Babica jo je stisnila k sebi. Olajšano od prestane kalvarije, so jo oblile solze. Soba in še ena zraven, topli, prijazni, sta se ponujali, da hočeta postati njihov novi dom.

»Čudeži so še!« je previdno zastokala babica. Potem je Lara kar oblečena zaspala na divanu in sanjala božič. Niso je mogli zbuditi, ko je bil čas obeda in je prostorna kuhinja imela zanje prvi topel obrok.

»Gospod vas želi videti!« je kasneje naznanila služkinja od hudega že otajanim popotnicam. Lara, že odpočita in v svojem zvedavem elementu, mama in babica  negotovi. Obotavljaje so za služkinjo stopicale v zgornje prostore. Za dvokrilnimi vrati je njihov pogled najprej zajadral po visokih stenah polnih knjig. Ob oknu je, opiraje se na palico, stal moški srednjih let.

»Giulio! Kar po vaše bomo. Oče, doma iz Trsta je zahteval, da govorim po njegovo in po mamino,« je hitel trojici podajti roko in jih vabil za mizo.

»No, kaj takega!« je bleknila babica.

»Vso pot sem premišljevala, da ja ne bomo končali kot moj mož,« se je oddahnila mama. Lara pa nič. Le vsake toliko se je srečala z gospodarjevim dobrodušnim pogledom in jedla piškote, že dolgo ne takih. Ko jih je pomakala v skodelico s čajem, ji je v misli priplavala rumena pogača polente sredi mize in kako ji tata odreže velik kos, ki ga potem grizlja in poplakne z belo kavo.  

     »Gospod Giulio, a pri vas ne praznujete božiča?« si je mama sredi decembra, ko se je doli na trgu že ugnezdila za šolskim katedrom, drznila vprašati gospodarja. V vili se ni nič dogajalo, v naselju pa je bilo kljub vojni čutiti sladko vznemirjenje, sploh med otroki, ki so svoje pričakovanje že malce potešili s prvim obdarovalcem Miklavžem in v pobožnem vzdušju čakali na Jezusovo rojstvo. Mož je molčal. Le na steno se je uzrl in oči so mu obstale na sliki. Mlada ženska in dekletce, ki se igra ob njenih nogah. Mama je brez besed zaprla vrata za sabo. Ampak Božič in Larin rojstni dan? Vsi v hiši so že zvedeli zanj in tudi sama je nekaj pledla okoli mame, le s pravo besedo ni upala na dan. Pri teh letih je občutila vso napetost drugačnosti. Gospod je odpotoval za praznike k sorodnikom, mama pa polna domislic. Osebje ji je bilo naklonjeno, je ugotovila kmalu po prihodu in so se z združenimi močmi lotili čiščenja manjše zidane koče, ki je že dolgo samevala med bršljanom za vilo onkraj zidu. Dan pred božičem je bilo vse nared. Kot je bil postlan s svežim mahom in s podstrešja vile so prinesli nekaj stolov, mizico in jaslice. Vse kar je od njih ostalo tistega tragičnega božičnega dne. Ko je zopet pokonci postavljala glinaste figure v božično zgodbo, se je starki odvezala nit pripovedi.

Sončno popoldne ravno pravšnje za ježo. Na travniku se je igrala skupina fantov. Trojica je jezdila mimo, ko je neznansko počilo. Konja takoj na zadnji nogi, gospod je svojega umiril, gospa, čeprav vešča jezdenja, je imela pred sabo punčko in konja ni mogla zaustaviti. Ta je s kričečim in preplašenim tovorom na hrbtu skrenil s poti in oddivjal naravnost proti pečinam. Gospod pa za njim. Šele, ko je splašena žival dosegla rob pečevja, jo je nekaj trdo zabilo v tla in nesrečnici sta, kot bi se viharju utrgalo krilo, odleteli v prepad. Omračen s hudim, je gospodar doma razmetal božično okrašeno sobo in nikoli več ni bilo nobenega praznovanja. O konjih se ni smelo niti govoriti.

    »Mama glej prava jelka!« Med vrati je naenkrat stala v vsem svojem zelenem razkošju, a kot da ne more vstopiti. Ob vzkliku jo je služabnik potisnil naprej. Ko je prhnila veje vsaksebi, se je Lari zazdelo, da se je zasmejala. Namesto nekoč uničenih okraskov, je mama že imela pripravljene barvne trakove, vato in svečke. Lara je na vrh pripela iz kartona izrezanega, rumeno pobarvanega angela, na vejice pa obesila nekaj piškotkov, ki sta jih z babico že nekaj dni prej pomagali peči kuharici. Vsi ponosni na svoje delo in kočica je samo še čakala na novo rojstvo. Večer, kamin je že oddajal toploto in sedem parov rok je za  mizo sklenilo krog in molilo. Pričakovanje je vsake toliko zmotila skupina letal, ki je rezala nebo proti severu. Čeprav so bili njihovi cilji nekje drugje, se je vendar za trenutek ustavil dih in je v dušah zatrepetalo. Mama je tako močno stisnila Larino roko, da je ta zastokala. Spogledali sta se. »Tata!« je bil odsev  njunih oči. Tedaj so zaškripala vrata.

»Gospod Giulio!« so vsi presenečeno vstali.  

»Lara pojdi z mano!« Ta je pogledala mamo in obotavljaje oddrsala za njim. Dolgi trenutki tišine. Nato šepet, vprašaji. Mama bi najraje šla za njo. Na nebu spet bobnenje. Nemir.

Ko so se vrata po dolgem času, tokrat sunkovito odprla, je na pragu stala smejoča Lara v rdečem plašču z zlatimi gumbi, okoli vratu je imela bel krznen ovratnik in prav tak muf na rokah. Dolgi svetli lasje so bili tokrat spuščeni. Služabniki so se zdrznili. Misleč, da je prikazen. Podoba gospodarjeve Luise je bila namreč še vedno živ spomin. Deklica je v visokih škorenjčkih na vezalke zacepetala v prostor, gospodar ves žareč v obraz pa za njo. V rokah je nosil z vrvico povezan sveženj.

»Zana, pisma ... od vašega Otavija. Vedno sva se kje dobila in mi je prebral kaj lepega. Občudoval sem vaše pisanje in tako pogrešal ženo. Po njegovi nesreči sem jih ukradel iz njegovega nahrbtnika, ki je ostal v šotoru. Mi boste oprostili?« je sveženj tiščal mami v roke. Ona, kot da je zamrznila vprašaje, je nemo strmela vanj.

»Ja, oficir sem, kapetan. Od mene je vsaj nekaj ostalo, « je potrkal s palico po protezi in se proseče zazrl v Laro. 

     Globoko je zadonel zvon na trgu. Iz hiš so se začele luščiti postave. K polnočnici, v objem miru in v pričakovanje nove svetlobe. Za Laro, ki je v plaščku izgledala kot prava dama, je bil to najlepši sveti večer po tatovem odhodu. In božič njen rojstni dan ... Zajtrk je že čakal v kočici in tam  pod jelko so bila darilca. Vsak se je razveselil majhne gospodarjeve pozornosti, mama celo nalivnega peresa in zvezka v rdečem usnju in Lara rjave usnjene šolske aktovke.    

    Lara še po tolikih letih, ko ji pride nasproti tesnoba, odpre aktovko in iz nje strese mamine zvezke, pisma in spomine na prvi božič v izgnanstvu.

Dragi moji, vse lepo vam želim, naj se besede pozlatijo, naj leto prinese v srca mir, vaša Ana