Pravljica o Slavi in Miru
Slava in Mir
sta bila dvojčka.
»A boš ti
predsednik?« je Slava nekega dne navrgla Miru.
»Boš pa ja
ti, ki si bolj doma v tem. Politiki bi rekli, da sta si protiustavno razdelila
stolčke. Nato sta spravila skupaj vsak po nekaj članov. Rodila se je nova
stranka in z njo, že na začetku težave, ker Mir ni zmogel skakanja po raznih uradih
namesto Slave. Samo on je vedel zakaj in s svojimi stiskami spodobno živel dolga
leta. Ona ga ni hotela razumeti. Nato je postal moteč, ker je včasih pohvalil drugo
stranko iz katere še ni izstopil.
»Kratenje
pravic,« si je natiho dejal.
»Tam sem
vendar pognal prve korenine in nihče mi ni nikoli omenil, da so moji govori zelo
potrebni kakšne inštrukcije.«
Potem je
začel misliti in vprašaji so ga potrli.
»Zakaj je danes
v tej novi stranki že toliko članov?« Odgovor se mu je ponujal daleč nazaj na
prelom novega tisočletja. Takrat ni bilo nikogar, ki bi se upal in hotel tako
vreči v javnost kot se je on in marsikdo mu je rekel, le kako se upa tako
razgaliti pred ljudmi. Pa se je, ne zase, da so ljudje imeli nekaj od tega, da
imajo njegovi prijatelji za sabo že svojih pet minut slave.
Zdaj pa je
naenkrat od skupnega začetka, od dveh imen, njegovo, ki se ni dovolj potrudilo
bleščati in dvigati glasu, že popolnoma zbledelo. Zasluge o nastanku sloveče
stranke v časopisnih stolpcih nimajo več podpisa Slava in Mir.
Mir, nekdaj poln
nočnih mor, se je potuhnil v svoj svet, a še vedno vstraja v obeh strankah, ne
zaradi sebe, ne za blišč, zato, da bi z njegovo spodbudo, vedno več neznanih
talentov našlo svoj kotiček in kanček zadovoljstva.
Ne samo slave,
ki vedno traja le toliko, kot je dolga pot od ust do ušes in ni vredna izgube
prijatelja.
Pravljica o Slavi
in Miru, ki sta se razšla, še ni končana, ker se S. in R. v stranki pa le oglasita vsake toliko in
se s hvaležnostjo spomnita, če ne bi bilo Miru tudi onadva ne bi nikoli sedela
med enako mislečimi pisci.
Dragi prijatelji, prišla bo pomlad, so danes ugotovili strokovnjaki. Veselimo se je in bodimo zadovoljni čeprav bo kratke slave. Uživajte ob pravljici.
Prisrčno vas pozdravlja vaša Ana
9 komentarjev:
in kako ti je uspelo najti prav ti dve imeni, ki res nikdar po nobeni poti ne hodita z roko v rokoi?
V bitki talentov se najde marsikaj nezdružljivega. To je kot tisto plus pa minus, potem pa frčijo flike.
dorprevAja, hočeš reči, da je tako moralo biti? No saj po svoje res. Včasih človek pride z roko v roki na vrh gore, vrača se pa na smrt sprt. Recimo, da sta Slava in Mir v tej zgodbi oba dobila kar jim gre.
V pravljici pa naj se kar prerivata dalje, sta pravi novodobni pravljični bitji.
Lepo Ana :)
Slučajno sem našla tvoj blog, všeč mi je, a mu ne znam sledit :)
Lp, Lea
Čestitke Ana, pravljica je prav za naš čas, pa naučiti bi nas kaj morala
Ja, pa saj ta pravljica je "pravljica" Risa. Mir je, hvala bogu, še tu. A hudiča kam, pravzaprav zakaj, je odšla pa Slava?
Saj pravljice imajo srečen konec, mar ne?
A kam je šla Slava? Kdo se je pa sploh še spominja. Slava ima itak kratek vdih, a še krajši izdih.
Zdaj je na vrsti Mir.
Lp. Ana
in še to, skrajno neokusno se je skrivati za besedo ANONIMNI. To ima znak mlahavosti. Drugič želim več poguma.
Gospa Ana, se strinjva, da je neokusno skrivati se za "anonimnostjo" in sem mlahav. Ampak zgolj, nepomembno, se mi je utrnilo, da komentarji, čeprav lepo podpisani, sekajo mimo. Mir pa je kljub temu veeelikanska dobrina in prav je, da tako tudi ostane.
Objavite komentar