Adventni čas

Dragi moji, vsi vemo, kaj pomeni adventni čas, tudi tisti, ki nismo prejeli svetih zakramentov.
Narava se umirja in ne da bi se zavedali, se tudi naše razmišljanje poglobi. Nenadoma sežemo v skrite kotičke, kjer se skrivajo naše napake, nepremišljena dejanja. Kako se jih znebiti, ker so neizbrisljiva? Kesanje? To že. Najboljša je spreobrnitev in upanje, da nam bo uspelo najti harmonijo z naravo in sočlovekom. Ja, ČLOVEKOM, najbolj razumnim bitjem tega planeta. Pa je res razumen? Večkrat podvomim. Sploh na to prvo adventno jutro, ko sem točno ob sedmih odprla okna, da se nadiham svežega zimskega zraka. V parku pred šolo dolgodlak črn psiček, ki se vrača z nočnega šihta tišči smrček k tlom in prebira včerajšnje novice, ki so jih popisali ostali štirinožci. Na pločniku se znajde prvi obiskovalec. Ob zgodnji uri še trezen, le malo mačkast. Nenadoma stopi na trato in kar tako zaradi lepšega močno brcne psa v trbuh. Žival, verjetno vajena dobrih ljudi, samo spusti predirljiv krik in se začudeno zazre v ČLOVEKA. Kriv, se samo nekajkrat ogledne po naših oknih, na enem celo zagleda mene in kot da ni bilo nič, se nameni dalje do prvega šanka. Če bi takrat dosegel moje oči, bi dobil opekline.
Samski fant, blizu šestdesetih, sin ene najbolj vernih družin v mestu.
Prva adventna nedelja in na svoj venček je prižgal še eno grdobijo svojega časa.
Mojim prijateljem pa želim, da v ta čas stopijo mirni, z nasmehom in pričakovanjem tistega najlepšega in
prvo svečko prižigam zanje.
Čao! Ana