Literarna kolonija

25. MAJ DAN MLADOSTI

Literarna kolonija,  ki jo vsako leto organizira prof. Dragica Breskvar, samostojna svetovalka JSKD za literaturo in glavna urednica revije Mentor, se je odvijala v Novem mestu.
Tokrat smo se udeleženci res počutili kot v študentskih letih. Čisto na frišno odprt, še ne zaseden dijaški dom, je bil ves samo za našo deseterico.
Prvi dve popoldanski uri, ampak ne šolski, ta dolgi, je naša mentorica pisateljica in letošnja nominiranka za nagrado Kresnik, Cvetka bevc, že malo ogrela možgane nekaterim pesnikom, malo dodala, nekaj ukazala prerešetati, da bo besedilo spodobno in počasi teklo kot Krka skozi mesto.

Kot se spodobi za Dan mladosti, smo se ta petkov večer podali na predstavitev knjige znanega humorista (nečaka tete Mare iz Veselega tobogana) Tonija Gašperiča. V nabito polni predavalnici  Dolenjskega muzeja, so med humor, ki nam ga je na svojstven način naložil polna uha, posegli še Preloški muzikanti in pevka Polona Barič s prelepimi belokranjskimi vižami. V sklopu tega večera, je bila tudi otvoritev karikatur Branka Babiča, ki je Tonijev humor ovekovečil v svojih risbah.
V stilu Dolenjskega cvička, Metliške črnine in njihove odlične kulinarike, se je večer zategnil pozno v mrak. Literati pa smo nategnili še malo dlje, na mestnem trgu ob Kettejevem vodnjaku.

Pridni in marljivi učenci, smo drugi dan v soboto, točno ob desetih že zasedli predavalnico. Ja, tudi točnosti nas je mentorica obrihtala. Toliko minut pavze in niti malo čez, ne kot prejšna leta, ko smo ob drugačnih komandah kot kure še dolgo čez zapovedanih deset minut kokodakali po okolici.
Literarni kažipot smo vzeli sila resno. Vaje in mnenja o napisanem, zlati nauki, ki se jih moramo držati, če hočemo doseči razumljivost besedil, ko jih bodo naši bralci jemali pod drobnogled. Nas, kot prve bralce po navadi samovšečnost zanese v mnenje popolnosti, šele ob mentorjevi kritiki ali tretji osebi najdemo pomankljivosti, ki jih je treba izbrisati in dati na cedilo.
Po štirih urah so glave prepolne učenosti smele na dva kilometra pešačenja do središča mesta na ogled znamenitosti, kjer smo predelali še njihovo zgodovino. Ob omembi hiše slikarja Božidarja Jakca, kjer je njegova stalna razstava, se ni nihče spomnil, da je realko od leta 1913 obiskoval v Idriji, kamor je prišel zaradi znanega slikarja Vavpotiča, ki je tukaj poučeval risanje. Po končani realki je nadarjeni Jakac najprej dal skozi prvo vojno na reki Piave, potem nadaljeval študij slikarstva v Pragi. Idrija  pa vseeno nosi njegov zaznamek vreden omembe, že zato, ker so se z njim merili idrijski slikarji.
Večina lit. družine je po maršu nazaj v dom, po večerji zopet romala v mesto, tokrat na štirih kolesih, da doživi še pesniški nastop v knjigarni Goga z Marjanco Kočevar in Jadranko Zupančič. Nadaljevanje kot se za študente spodobi, je nato sledilo v Lokal Patriotu krepko čez polnočno uro. Eni (ena) utrujeni od popoldanskih kilometrov, smo do takrat že odslužili poživljajoč spanec.

Nedelja, za večino državljanov dan za počitek, za nas pa je dr. Gašper Troha, eseist, kritik, urednik in med drugim programski vodja festivala Vilenica, pripravil predavanje o tem, kako pravilno napisati sinopsis k  besedilu, ki ga pošljemo založbam za morebitno objavo knjige.

Za konec je ostalo še nekaj neobdelanih besedil v lit. kažipotu in z mentorico Cvetko Bevc smo z njimi zaključili letošnje izobraževanje. Vsi so izdelali razred. Hura počitnice!
Za nagrado tridnevnega učnega in prijateljskega druženja, smo smeli zaokrožiti v literarno popoldansko branje svojih del. Nato pa prisrčno slovo z željo po ponovnem snidenju.  

                                                                  Večer v Gogi

Pisateljica in mentorica Cvetka Bevc bere iz svoje knjige Potovci, ki je nominirana za nagrado Kresnik

                                                    prof. Dragica Breskvar

Lepo pozdravljeni dragi moji prijatelji! Vaša ANA BALANTIČ

TAKRAT, KO JE METULJ POLJUBIL CVET

27. MAJ 2012

Kdo bi ji zameril, ko je v marcu že čisto prebujena, še malo zadremala.
"Piš me v uh pa še ta koledar!"
Ljudje so postajali vedno bolj nergavi, vrtičkarji ob neprestanem namakanju izpod neba, sicer prepotrebnem, še po regrad niso mogli.
Ob prvomajskih praznikih, le kako je vedela, če ji ni mar koledarja, se je le zganila, pretegnila svoje prelestno telo in butnila izpod koutra. Gola se je nastavila soncu in vsi so zakričali:
Pomlad, pazi se premočnega sončnega žarčenja!"
"A tako, spet ni prav, vam bom že dala vetra in vas kar zamrznila!" Utihnili so. Z naravo res ni šale. Pa tako lepo je bilo lani in predlani in ...

Takrat, ko je metulj poljubil cvet.

Nikoli nisem videla kakšni so travniki, on pravi, da so najlepši poleti. Jaz vedno samo stopam po njih, s prsti češem drobne cvetove in jih vonjam. Ko bi vsaj barvo otipala."
"Pisani so kot bi po tleh raztresel mavrico," pravi Andrej.
Zamislim si mavrico, ki zraste iz dežja, kadar ga poljublja sonce. Ampak ta diši čisto drugače in se ne pusti pobožati. Andrej pravi, da se za njo ne splača hoditi, ker jo sonce vedno posrka vase. V tudi da so rože iz sladkega nektarja in cvetnega prahu, da si lahko čebele iz njega naredijo mehke škorenjčke, se napijejo soka in nato sladko zabučijo v panj. To je videl pri dedu. K njemu greva. Vso pot samo sprašujem in njegove odgovore v svoji temi naslikam po svoje. Čebelo, ki je nekoč mrtva ležala pred odprtino v panj, sem že odtipala v spomin, drugo pa ...
"No, ti, radovednica," se mi smeje, ko me ves čas držeč za roko, končno pripelje do konca poti. Kot bi hotel vtisniti pečat, me tesneje stisne k sebi. Pravi, da je pred nama široka košenina. Vame butne le sladkoben in soparen vonj po razgretem travinju in pridušen čebelji zbor, ki pred panji pleše svoj rej. Toliko stran, da nisva motila pridnih prinašalk, je na travo razgrnil odejo. Legla sva, da bova gledala nebesno modrino. No, to in spreminjajoče oblake je videl le on. Oblake? Dvignil je mojo desnico, čeprav sem levičarka in mi vodil kazalec po obrisih podob, ki so se venomer spreminjale. Napela sem možgane in v njih so se izrisali obrazi, goba, največja kopasta gmota je imela rilec, ob njem pa ogromna plahutasta ušesa. Prvič sem to otipala, ko so me posadili na kamnitega slona v dunajskem živalskem vrtu.
"To je srce," zavriskam, ko hip za tem prst zakroži po znani krivulji.
Potem potegne čuden veter in Andrej šteje ovčice, ki se kmalu spotegnejo v podolgovate mrene. Oba se počasi umakneva vsak v svojo tišino in v meni se sprožijo nenadni plazovi sreče, ki sprva počasi, nato pa z neustavljivo brzino zdrsnejo v omamo. Nenadoma me moj princ kot nevidna sila potegne iz sanjarij.
"Tam raste nakovalo ... Ah, se je že razblinilo!"
"Vidiš kakšnega metulja?" sem zinila, naveličana neba.
"Ravno tu zraven se sem in tja preseda citronček kot da ni zadovoljen z nobenim cvetom.
"Miruj, ob tvoji glavi, na rumenem košku ivanjščice velik rdeč metulj z modrimi očesi zre v naju." Otrpnila sem, ko se je nenadoma nekaj dotaknilo mojih ustnic.
"Ne, ne premakni se, metulj je!" je Andrej komaj krotil vznemirjenje.
"Postani kamen!" sem slišala v podzavesti ukaz čarovnika iz pravljice, ko je tisto breztežno bitje, ne vedoč kaj bi, sedelo tam in tipalo mojo kožo.
Kako dolg je bil ta stik, zdel se mi je cela večnost. Še dolgo po tem se ni razkadilo blaženo čustvo, kot takrat, ko me je Andrej sredi Ljubljane stisnil ob izložbeno okno in se prvič zlil z mojimi ustnicami. Vso kri mi je pognalo v lica in začutila sem tisoče oči, ki so se zabodle v najin trenutek sreče.
"Daj no mir, za mlade je to vsakdan, stari se obrnejo stran in požrejo slino.
"Prekleta mularija, kakšen razvrat, a ne bi to raje počela doma!" sem ravno takrat zraven sebe zaslišala koleričen moški glas, poln čudnega sopenja. Nagonsko sem se sklonila kot bi pričakovala udarec.
"Kaj je starina, te dajejo črvi, a?" se je oglasila mladenka nekje z druge strani ulice in potegnila nežno z lokom po strunah. Očitno ulična violinistka navajena še kaj hujšega.
Andrej se je vsemu navkljub zopet prisesal name tako tesno in za dolgo, da sem skozi tanko rožnato krilo začutila njegovo moškost. Mogoče je najina razvratnost in pod lokom valujoč Ravel pognala tudi moja čustva na površje in sva ostala tam na ulici samo midva in ognjeni metuljev poljub, okoli naju pa ena sama nadrobljena mavrica.
Zakaj nisva tudi midva nastavila kovinske škatljice na tla?

Tako, pa sem že tretjič spravila skupaj nekaj besedila po želji žirovskih Cvet. Če same celo leto ustvarjajo z nitkami prečudovite klekljane umetnine, vsakič na drugo temo, so literarni prispevki, ki prihajajo iz vseh koncev Slovenije, njihov oklepaj in strešica nad klekljarskim praznikom.

 
Ta metulj pa je nastal v mojih zimskih popoldnevih.

Lep prvomajski praznih vam želim dragi moji prijatelji in z mano se veselite težko pričakovanega sonca.  Vaša ANA

Za besedo mama stoji svet

24. marec 2012

Mati je kot pomlad. Vedno pripravljena na novo setev. Je kot njiva, brez nje ne bi bilo življenja. Zamanj se trudi seme, če je ni, strohni. Vse o njej so že povedali oni, ki so rojeni iz nje. Jaz bom dodala samo nianse.

Mati

Nezorana njiva.
Že dolgo ne več posejana,
puščobna, nekaljiva, prazna, 
le burji, mrazu prepuščena.

Nekoč so deli seme vate.
Hitro je pognalo klasje.
Klonilo vetru, zrnje obrodilo,
nato pod srpi pelo.

Ostalo je bodlikavo strnišče,
le hlad se veje čez sprijete grude.
Nikogar ni, da jih razgrebe,
samo osat še najde to puščavo,
zaleže svoje seme v mrtvo njivo.

Mati.


Odtenek usedline

Usedlino v skodelici
je skorjasto zasušil čas,
a še vedno vsako jutro
pogledam vanjo.
Da poiščem obraz,
ki mu zamolkel pogled
davno ugaslih kresnic
prekriva oči
in na ustnicah počiva
šepet o tistem poletju,
ko smo klečali ob svečah.

Kamor so kanile solze,
lisa postaja temnejša.
Ob vsakem njenem odtenku
v mojih očeh nekaj umre.



Vsem ženam in mamam objem ANA

POSEBNA MAMA

23.MAREC 2012
Z Nežo Maurer na Zelenih oblakih

Ker je pomlad letos prehitela za en dan, smo tudi Zeleni oblaki, da bi vzdušje materinskega dne trajalo dlje, obeležili praznih dva dni prej.

Prva beseda je mama, potem na vsakem koraku skozi življenje in na koncu spet mama.
Zeleni oblaki smo imeli na lit. večeru z naslovom " OD MENE K TEBI" čisto posebno mamo, ki že zelo dolgo piše pesmi. Neža Maurer nam je naklonila debelo uro dolg prisrčen klepet in prebiranje njene poezije, potem, ko se je že naposlušala naših prispevkov o ženski.
"Sedaj, ko sem slišala vas, me je kar malo sram in bi najraje pobegnila," je začela s hudomušnostjo, ki je ni zapustila ves večer.
Pravi, da ni bila vzorna mama.
"Nisem priganjala svojih dveh otrok v šolo, sta že sama vedela kaj morata. Nisem sedela z njima o zvezkih, ampak jima enostavno trgala liste iz njih, da sta se sama morala potruditi."
Kuharica je bila baje odlična. Ni kuhaka štrukljev in dolgoveznih jedi, le vinski zos, tega pa zna odlično napraviti, "ker je notri vino" se pošali.
Služba novinarke, urednice, pedagoginje in še sto drugih reči, pa pesmi in ...zato je vedno skuhala za ves teden, zamrznila in naslednji dnevi so bili po navadi riževi, le v nedeljo je postregla z makaroni. Smeh.
Ko je bil sin v gimnaziji na sistematskem pregledu, so se vsi bali povečanega bilirubina v krvi, edino on je imel odlično sedimentacijo.
"Vidiš mama, to je pa zato, ker si nam kuhala tisto svinjarijo." Potem se je kar nekaj preplašenih sošolcev javilo, da pridejo k njej na hrano.
Takih nam je natrosila in prikazala njeno trnovo pot, kako so jo moški poeti sploh vzeli medse.
da je potem za svoje več kot odlične pesmi za odrasle in otroke in prozna dela prejela številna priznanja, plakete in nagrade. V svojem novinarskem duhu se je spet pošalila:
"Da bi nagrade ne imele samo zlatih in srebrnih obrob, ampak, da bi padlo tudi kaj cvenka nanje."
Ja, saj je bil za življensko delo tudi Zlatnik za poezijo njen in v Gorenjsko Prešernovo nagrado ji je tudi nekaj kapnilo.
Pesem "TAKE MAME NI NIKJER" je z njo posnel celo ansambel Bitenc v njenem toplem in prisrčnem domu. To sem odkrila na TV GOLICA in Neža je resnično kul.
Pravi, da v življenju ni nikoli sovražila. Da verjame vse kar ji ljudje izrečejo lepega. Če to verjameš, si srečen. Nikoli ne razmišlja, da je to mogoče hinavščina.
Mamo, Slovenko leta 2008, pesnico, umetnico in preprosto sogovornico, ki izžareva toliko neverjetne topline in ta večer, bomo za vedno nosili v sebi. Obdana s pomladnim cvetjem, nam je s poezijo in šarmom poklonila tisti pravi besedni šopek za materinski dan,
Hvala Neža!

To pa je eno njenih neštetih razmišljanj o ljudeh iz pesniške zbirke RAJ.

SAMOPREVARA

Ljudje, ki ji imam rada,
lahko hodijo v čevljih ali bosi
po moji sobi:
ničesar ne morejo umazati-
samo olepšajo lahko.
Ljudje, ki jih imam rada,
lahko prestavljajo moje stvari.
Ljudje, ki jih imam rada,
lahko prižigajo ali ugašajo luč-
vse je dobro in najbolje:
oni so topla, svetla resničnost
mojega bivališča.

Večeru so dodale pomladni čar strune odličnega kitarista mlajše generacije Janeza Goloba.
Besede in pesmi je z Nežo Maurer prepletala novinarka Monika Tavčar.



Anja Sedej pa je z odlično vezavo strnila Zelene oblake OD MENE K TEBI.

V imenu zamejke Ane pa hvala tudi vsej njeni logaški druščini, da je preživela spet en prisrčen večer.

 

Fotografije Vladimir Kržišnik in Ana Balantič


To je naše četrto srečanje.

Dragi prijatelji, imejte se skrajno pomladno cvetoče vaša ANA

NOVOLETNO DARILO

30. december 2011

 Tudi tako se začne novo leto.

"Samo pravdala bi se baba prekleta, oskubili te bodo, da boš še dolgo zbiral perje, otroka ti bo navsezadnje le vzela." je Žare v gorečo grmado jelovine zagnal pivsko konzervo, da se je napela in počila.
"Pusti pri miru, bom že kako!" je Mitja mirovniško zamahnil z roko.
"A si zadel srnjaka?" so priskočile besede na pomoč iz drugega konca. Zelena bratovščina se je zakrohotala.
"Daj Blaž, a bomo kar žejni, kje imaš kjantarco!" Precej je začelo teči v kozarce, ki so se pridno praznili. Mitja je pil zlagoma, da mu ne bi prehitro zameglilo možgane, več se je zalagal z dobrotami, ki so jih zelencem spekle njihove boljše polovice. Srnjakov golaž, ki ga je Simon začel kuhati že dopoldne, so že davno pospravili pod streho.
Bilo je na Štefanovo, dan po Božiču. Vsako leto ta čas je pred lovsko kočo zagorel kres in zelena družina je imela praznično inventuro.

Mitja pa se nikakor ni mogel znebiti peze, ki jo je že nekaj časa predeval z enega ramena, na drugega.

Na silvestrovo, deset let nazaj je kasno zvečer pozvonilo. Ravno so bili pri slavnostni večerji, njegov brat s punco, on s svojo in mama.
"Dedek mraz bo," je vzkliknil brat, omizje je prasnilo v smeh. Mati je šla odpret. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj.
"Da je ni odpeljal na saneh," sta se pošalili dekleti in nazdravili druščini.
"Ja, mama, kaj si pa ti staknila?" tisti hip je izpod odejice v njenem naročju nekaj nežno zastokalo.
"Davor, to je tvoje," je komaj izdavila in se s štruco sesedla na stol.
"Tista tvoja nekdanja ... odhaja v tujino ..." Vse oči so se radovedno sprehodile po nepričakovanem novoletnem darilu, fant pa je od presenečenaj omedlel. Le njegova Tilda je vedno bolj lezla k vratom. Ko so ga dodobra omočili in se je spet spravil v svojo kožo, se je kot poklicni boksar zakadila vanj. Dobro namerjena desnica in nos je bil takoj krvav.
"No, gospodič pravnik, to imaš pa od mene za novo leto!" in je odfurjala na plano. Ko se je dim razočaranja malce polegel, je pismo, ki je bilo priloženo živemu paketu, vse pojasnilo. Da malčica  tudi imena še nima.
Tako se je svet prekucnil v novo leto padajoč na glavo.

Doktor Mitja, bi eno zapeli?"
"A tisto: "Po temnem gozdu lovec hodi, toda zverine ne sledi ...".
"Ne, žalostne pa ne, dajmo fantje raje ..." in so jo urezali ob Dušanovem raztegovanju meha. Mitja si je napolnil usta z jelenovo salamo in malo poplakni. Njihovemu petju je dodajal le žalosten odmev.

Mama in Davor sta bila skoraj pet let njena starša. Potem pa ... Šofer prikoličarja, ki so mu v ostrem ovinku odpovedale zavore, je trčil v spredaj vozeči osebni avto, ki ga je odbilo čez škarpo v prepad. V njem sta ugasnila Davor in mama.
"Preklet svet, kaj sem hotel, Nina je ostala pri meni, kam bi drugam z otrokom!"
"Ti se kar s tem pamžem ukvarjaj, jaz se tega ne grem!" je takrat zabrusila moja draga Liza. Nina že ni pamž, božične in novoletne praznike sva preživela po otročje, s spomini na atija in babico. Da bom odslej njen skrbnik, so ugodili moji prošnji na sodniji. Brez zapletov. Kaj bi iskali tujce, saj me je otroče imelo tako rado. Samo socialna se mi je hotela obesiti na vrat pa sem jim takoj pristrigel peruti. Soseda Meta, žena pokojnega sodnika, je dete že od zmeraj razvajala, zdaj mi je bila pa sploh v pomoč. Saj ženska ni imela nikogar, ki bi ji kravžlal živce, odkar je z gospodom sodnikom odšlo v grob tudi njegovo skakanje čez plot. Da bi samo brisala prah ... Brez vrtca sva otroka napolnila z vsem kar mu gre. Potem še z njo v šolo. Nina je tako .."

"Daj Mitja, bova naložila novih polen, da ne zmrznemo!" ga je iz tuhtanja povlekel Štef, mizarski mojster v pokoju.
"Ja, Štef, kakor ukažeš, danes itak goduješ in imaš glavno besedo." Naložila sta in pognala novih isker proti nebu in bratovščini zagon za njihove kalibre, patrone in daljnoglede, take z belim križcem na sredini in rdečo ali zeleno lučko. Zakaj že rdečo?
"Take burkle je imel na glavi, pa ga potrofi skozi gosto grmovje zlodja. Če bi streljal v dolino, potem ga pa še vlekel iz kakšne grape navzgor. O, hvala lepa!" je bilo slišati Poldeta.
"Ti Bine, a si res enega Prekmurca vlekel v tiste robe, kamor še gams težko zleze?"
"Ja, pa ja de, naj vidi, kako se pri nas jaga, ne tam na ravnini, ko ti samo priskače pred ror, da se ti še obrniti ni treba. Samo, da vidiš njegove oči, velike kot šalčke, ki so mu skoraj padle v prepad. Jebi ga, če mi je odlomil kundak, ko se je kot posran zvalil nanj. Da sem neodgovoren in podobne, so doma priletele iz moje ljube.

Zaradi stokrat pogretih lovskih štorij, sta se Štef in Mitja vsedla bolj vstran in ta je iz sebe zopet začel vlačiti svojo bolečo štreno.
"Veš, pet let me že kliče ata, zdaj bi mi jo pa vzela. Iz Maroka je prišla babnica, polna cvenka. Oblečena, ti rečem, pa kot c ... Da se ji toži po otroku. Ji bom že dal, toži! Saj ti je znano, da se že celo leto vlačiva po sodniji. Ta čas sem izbrskal, da ima mrha res tam doli bordel. Madona! Pa bi tega otroka prodajala, ne boš!" je Mitja ves zaripel dvignil pest proti zvezdam, ki so samo nedolžno pomežiknile. Jezik je že bolj počasi valjal med zobmi, malo od zaspanosti, malo od popitega. Štef je modro molčal in kamerada samo potrepljal po ramenu, češ, vsak ima svoj križ.
"Bom šel kar spat," je dohtar zapustil veseljake in se v koči vrgel na pograd.

"Nina je jokala, da me ne bo več marala, niti slišati ni hotela o novi mami. Ta je s priskutno priliznjenim obrazom premazanim z ličili, ubirala najlepše strune, da bi pritegnila otroka. Ko jo je nekoč spet mrcvarila z obljubami in darili, jih ji je mala zagnala v glavo, jo brcnila v koleno in zbežala.
"Mrha!" je ženki ušlo in takoj sem vedel, da bo ta kruh grenak."

Kres je dogoreval, glasovi so začeli polagoma zamirati, štorkljanje ob pogradih je potihnilo.

V silvestrovo dopoldne dvakrat pozvoni na vratih.
"O, poštar Janki, vidim, da je iz sodnije. Kar vsedi se, bova skupaj prebrala, kar koli je že!"
"Zaradi ... se skrbništvo podaljša do otrokove polnoletnosti!"
"Zdaj bova pa še nazdravila," je Mitja skozi solzno zaveso komaj izdavil in objel prinašalca tako lepe novice, ki je z njim že po službeni dolžnosti spremljal vso kalvarijo.

Pod jelko je položil darila, na vejo pa obesil veliko kuverto, ki jo je Meta oblekla v rožnato pentljo in sta kot dva zarotnika  nestrpno čakala, da pride Nina opoldne s šolskega novoletnega rajanja.

Fotografije Ana Balantič

Prijazno in veselo praznovanje in vsega lepega v prihajajočem letu 2012 vam iz srca želim dragi prijatelji! Vaša ANA