Po Zlatkovi poti

13. avgust 2011

Kako je Zlatkova pot postala poezija

"Kaj misliš, če bi izdali Zlatkove pesmi, ti si vešča pa oblikovanja?" mi je malo obotavljajoče predlagala tistega večera, ko sva prvič skupaj obujali spomin na pokojnega pesnika,  Marjetka Manfreda članica lit, društva PO BE RE iz Kobarida katerega predsednik je bil Zlatko Smrekar. Njegova velika želja je bila namreč, da nekoč izda svojo zbirko. Takoj sem imela v glavi načrt za obliko naslovnice in zadnje strani. V roke sem dobila pesmi, sprva jih je bilo za okoli 80 strani, pozneje se je izkazalo, da jih njegovi starši hranijo še več kot toliko.
Tudi postavitev le teh sem si zamislila in jih razvrstila malo drugače kot je navada, misleč na Zlatka, ki je v sebi nosil neko posebnost. Ker pa moj računalnik zmore kar pač zmore, sem to nazadnje prepustila Marjetki in tiskarski hiši Grafika art d. o. o. v Volčah. Tako je pred nami zajetna knjiga 260 strani, ki ji je dodan albumom fotografij.

"Ti pokažem kakšen sončni zahod gledam vsak večer z Livka," mi je Zlatko  v Zgornjem Tarbiju pokazal zadnje sonce, ki je tam daleč za hribi tonilo v morje.
Zato tudi krog na zadnji strani ovitka s sončnim zahodom v Benečiji, simbolizira njegov zaključen cikel tuzemeljskega življenja in poezije. Kot je bil njegov čas poln sončnih žarkov, senc in oblakov, je v ta krog postavljena svetloba, ki pojenjuje v globine teme.

Zadnje poletje je v Topolovem našel onemoglega ptiča, misleč, da je sokolji mladič.
"Ne, ponesm ga domou!" mi je dejal. Izkazalo se je, da je to odrasel hudournik, ki je med potjo omagal in ima samo še nekaj dni časa, da najde svojo jato in poleti na jug, pozneje bi bilo zanj usodno. Zlatko je drugi dan že opomoglega ptiča odnesel na vrh Kolovrata in ga spustil. Ta je v zraku samo zakrožil in kot puščica švignil naravnost proti Topolovem.
Tisti, ki Zlatka ni poznal, mu bo podoba na naslovnici povedala vse o njem.
Ptič v mehkih rokah, ki mu vračajo moč in Zlatkov nasmeh, ki mu bo podaril svobodo. Tak je bil naš pesnik in sam je dejal:
Sem tak kot sem / in ni me sram, / da sem tak! /Upam, da ostanem / tak kot sem bil / in sem ...
Za vedno je, in tak bo ostal v srcih tistih, ki smo ga bolje poznali. Poln energije, poln poezije in poseben.
Že kot otrok je hotel postati pesnik in to je tudi bil in ostal. Takega se ga bomo spominjali ob prebiranju njegovih verzov. Če jim bomo dobro prisluhnili in to tudi znali ...

Danes je minilo sedem mesecev, ko je zemlja vzela nazaj njegov pepel.
In pred nami je pod temnomodrim naličjem knjige oživel Zlatko Smrekar v vsej svoji veličini in pogrešljivosti. Vsi, ki smo ga poznali, ga imeli radi in tisti, ki so mu dali življenje, da je postal to kar je bil, smo bili prisotni v Domu Andreja Manfrede v Kobaridu in spremljali predstavitev njegove poezije. On, pa je očem neviden, v novi srajci sedeč na tleh, med harmoniko in trobento, v šumotu slapa z nami prebiral svoje pesmi. Vsake toliko je dvignil prst kot bi nas hotel posvariti pred minljivostjo.
Nato se je stopil v eno od solz, ki jih v tem času toči zavetnik Lovrenc in polna luna je vsem nam še bolj osvetlila Zlatkovo pot.

Naslovnico in zadnjo stran sem oblikovala Ana Balantič, fotografije, ki so nastale ob Zlatkovem nastopu v Idriji je v knjižni album prispeval Vladimir Kržišnik, oba člana lit društva PO BE RE.

                                               Zlatkovi starši in njegova sestra

                                                                Zlatkov oče

 

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo poletje vam želim dragi prijatelji in prisrčen pozdrav Ana Balantič

Kako so kresovali nekoč in danes

10. junij 2011
Kresovanje malo prej, a nič manj simbolno

Naveličani pomladi,  ki se ji ob njenem poslavljanju samo kisa kot depresivni deklini, smo Zeleni  oblaki literarnega društva iz Logatca, sedem kresnih ogenjčkov prižgali malo prej in pohiteli v poletje.

V času solsticija,24. junija, na Šentjanževo, ko goduje živahen in močan mladenič Kresnik, se sonce vzpne do najvišje točke in se ob Kresi dol prevesi, je bil že v poganskih časi in še prej, največji ognjeni praznik. Magični čas, ko svojo moč preizkušjo vilinska bitja, bojujoč se s čarovniki za zaščito pšeničnih polj, ki so ravno takrat pripravljena na žetev. Kdor je opolnoči oblekel narobe obrnjeno oblačilo in se zaril med late v kozolcu, je videl plesati čarovnice.
Na kresno noč so tudi vse vode postale blagoslovljene in umivanje v njih je prinašalo srečo.
Tudi Zeleni oblaki smo stopili v ta poganski čas.
V vazi velik šop kresnic in ivanjščic. Praprot položena na pod, vse je bilo nared, da se bo Kresnik, ko bo opolnoči blagoslovil logaški knjižni hram, lahko ulegel nanjo in spočil.
Pravljično število je pripomoglo, da je v sedmih lončenih posodah zagorel plamene, ki je prepodil sonce in klicanje Kresnika se je začelo.
Marcel Stefančič, močan in živahen mladnič, je vse preštudiral do potankosti. Uroke, čarovnice in kresničke, praprotno seme in verze znanih pesnikov je povezal v šopek prihajajoče kresne noči in vodil Zelene oblake, ki smo pridno sedeli vsak na svojem piedestalu in iz svoje malhe med poslušalce stresali svoje Sanje kresnih noči. Vsake toliko smo z vokalistko in kitaristko Karmen Kunc zazibali duše v španskem ritmu in italijansko popevko Volare, ki so ji pritegnili tudi številni kresovalci.

Rdečelične jagode, simbol Venere boginje ljubezni, so za konec posladkale od urokov, poezije in proze zamaknjene poslušalce.Tistim, ki so si praprotno seme natresli v žepe, je bila razodeta skrivnost, da za gotovo kmalu spet zaiskrimo kakšno literarno branje s predsednico Branko, Marcelom, Barbaro, Bojano, Evo Nežo, Francko, Gregorjem, Matejo, Nado, Tilko, Vando, Jožetom, Vladimirjem, Ano in tistimi, ki jih ni bilo nocoj z nami. 
Kaj vam je praprotno seme razodelo ta večer, a da boste zdravi in veseli še naprej plavali na Zelenih oblakih in z njimi?!

FOTOGRAFIJE VLADIMIR KRŽIŠNIK

Pozdravljena zelenooblaška druščina in veselo, predvsem pa zdravo počitnikovanje vam želim, enako ostalim prijateljem. ANA BALANTIČ

PISATI INU OBSTATI

27.-29. MAJ
Literarna kolonija JSKD revije Mentor s pridihom Prekmurske ravnice in njene mehke govorice.

Čisto blizu kjer se odlomi Gorenjska od Primorske, leži Poljanska dolina. Na levem bregu reke Sore
se iz Poljan nad Škof. Loko vzpne cesta na Stari vrh 1032 m visoko smučišče, največje v škofjeloškem hribovju. Le dvesto metrov niže na 860 m čepi znamenita Žgajnarjeva turistična kmetija, na 50 ha strmega pobočja z mogočnim stoletje in več starim gospodarskim poslopjem, s šestimi sobami in tremi apartmaji za goste in slikovitim razgledom na polhograjsko hribovje desnega brega Sore. Pogled na gorenjsko stran pa se usede na verigo Kamniško Savinjskih Alp z najvišjim vrhom Storžičem, ki kot osamelec kuka izza loškega hribovja. 
Domačija je prijazno ponudila gostoljubje enajstim ukaželjnim literatom iz vse Slovenije.
Organizatorica prof. in samostojna svetovalka za literarno dejavnost in glavna urednica revije Mentor
Dragica Breskvar je tokrat izbrala za mentorja Dušana Šarotarja pisatelja, pesnika, publicista, scenarista in glavnega urednika Študentske založbe Beletrina,
Slušatelji smo v en glas pohvalili njegov pristop in individualno temeljito pretresanje naših lit. prispevkov, ko je delil pohvale in dobronamerne kritike brez olepšav. Seveda je poleg učenja in kreativnega pisanja to bil edini cilj naše udeležbe na delavnici.
K intenzivnosti učenja spada tudi ostala kultura, zato smo imeli prvi večer v gosteh Franca Miklavčiča, ki kot gozdar in odličen opazovalec narave ve vse o drevesih. O tem priča njegova knjiga "Drevesa posebneži Poljanske doline" v kateri so zbrane fotografije in opisi vseh najdebelejših, najstarejših in najvišjih zaščitenih dreves tega pogorja. Za pokušino je imel s seboj likerje in marmelade, ki jih izdeluje sam iz raznih drevesnih plodov in listov. Njegova gostobesednost nas je prepričala , da so bukovi listi, ki se ravno izvijejo iz popja, najboljša pomladanska solata, najbogatejša s c vitaminom in marmelada iz smrekovih vršičkov, a ja, za kaj je že tista ... za slabotne in kašljave se ve. In še in še, se je pogovor ob pokušanju njegove kačje sline, zavlekel pozno v noč.
Tokratne nevihte, ki so se začele že ob našem prihodu so ponoči dodobra ohladile ozračje in sobotno jutro ni obetalo preveč sonca. Zato je odpadel popoldanski pohod na Stari vrh. Vsake toliko se je dež vmešal med našo intenzivno pisanje zgodb. Popoldanska predstavitev mentorjevega življenja ob dolgoletnem liter. ustvarjanju, v katerem največ opisuje svoje Prekmurje. V romanu Biljard v Dobrayu, se celo dotakne svojih židovskih korenin po starem očetu Šwarcu, ki je preživel taborišče in se vrnil v rodni kraj, v brezdomstvo. Iz te knjige je pisatelj prebral odlomek. Iz zadnje od osmih knjižnih izdaj Nostalgija, ki naj bi bilo nekakšno nadaljevanje prejšnje, smo slišali pretresljivi odlomek Lastovka.
Kot bi mignil sta minili dve uri ob njegovih iskrica iz plodovitega ustvarjanja, ki jih je tako doživeto nizal vidno zaljubljen v svoje rodno Prekmurje.
"Samo še sekundo," je zakrilila Milena Miklavčič, ko smo že vstajali. Nato je ob njenem skrivnostnem nasmešku počil šampanjec." Ja, po letih se žensko pa ne sprašuje!" in smo ji zapeli tisto ...

Večer so nadaljevali gostje naše kolonije, člani KUD Dr. Ivan Tavčar iz Poljan v zasedbi treh orgličarjev: Milana Kalana, Toneta Kreka in Jožeta Dolenca, ki so nam pričarali nekaj nepozabnih ljudskih melodij.
Ko so utihnile orglice, je skozi vrata zavelo Cvetje v jeseni. Luca iz Tavčarjeve povesti je svojo srčno bol ob izgubi za lakoto umrlega deteta tako pretresljivo in živo izpovedala, kot ne zmore niti filmska upodobitev, in do solz je ganila naše skromno poslušalstvo. Takrat se nam je bolj senzibilnim osebam zdelo, da čeprav le ob zaigranem prizoru, od ganjenosti skoraj malo umreš. Tako v živo in prepričljivo kot je bil podan ta, pa sploh.
Anica Berčič že 50 let živi z deli Ivana Tavčarja in baje zna vsa na pamet. Ni važno kje in kdaj, kot molitev začne žebrati besedila in mož pravi, če se ji je že zmešalo, se pošali prikupna igralka.
"Še kakšno leto, potem bo treba nehati," baje zatrjuje že leta in ostali člani ji nič ne verjamejo.
BaritonistkaValerija, ki šele peto leto igra na to glasbilo in njen mož Jože Dolenc, ki poleg orglic igra tudi harmoniko, sta nam zaigrala melodije brez katerih včasih ni minila nobena ohcet v Poljanski dolini. Po željah poslušalcev sta dodala še dve Avsenikovi, seveda Na golici in njihov najlepši valček Jadraj z menoj.
Ja pa zaradi nas so prišli, zaradi Slavice, Nataše, Roka, Dragice, Jerdt, Jureta, Stanke, Tatjane, Vladimirja in Ane.

Ponoči so se Kamniške Alpe pokrile s snežnimi kapami in sončno nedeljsko jutro nam je ponudilo čudovit pogled najprej na mlečno jezero megle pod nami, v daljavi pa na belo verigo gora. Še zadnjič smo pod mentorjevo dirigentsko palico izumljali tekste in vse prehitro se je približala popoldanska ura slovesa s pobožnimi željami, da se zopet srečamo.
Dragici in  Mileni Miklavčič gre zasluga, da sta izbrali kraj s toliko pozitivne energije, v katero je bilo vključeno Dušanovo strokovno in odlično vodenje delavnice. Še dolgo pa bo ostal v spominu kulinarični prispevek in prijaznost gospodinje Jane in gostoljubnost njenega moža s kmetije Žgajnar, ki je nosilka Rdečega nageljna.

 
Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni udeleženci kolonije in ostali prijatelji. Ana Balantič