nedelja, 1. maj 2011

Besedne nitke iz katerih se spletajo umetnine

29. april ali kako sklekljati najlepšo besedno čipko.

V času Vseslovenskih klekljarskih dnevov, ki so s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki utrip, je klekljarsko ruštvo CVETKE iz Žirov razpisalo že drugi lit. natečaj, tokrat na temo OBRAZI. Na to temo so se odražali tudi čudoviti klekljani izdelki, ki so bili razstavljeni na treh lokacijah po Žireh.
Literarni večer je potekal v muzejskih prostorih. Selektorica tokratnega natečaja sta bili, za prozo pesnica, pisateljica in glasbenica Cvetka Bevc in za poezijo pesnica in pisateljica mag. Ana Porenta. Njuna pomočnika za podeljevanje nagrad pa pisatelj in dramatik Peter Rezman, znan po romanu Skok iz kože in Vasko Vasja Polič, vsestranski umetnik, pisatelj in sodnik Vrhovnega sodišča.
Vse nitke večera je imela v rokah, kot se spodobi, pisateljica in publicistka Milena Miklavčič čistokrvna žirovka. Glasbene vložke nam je namenil mladi kitarist in kantavtor Marti Ramoveš. Tudi tokrat smo se člani idrijskega lit. društva RIS dobro odrezali. Čudovita zgodba Dareta Likarja, ČIPKE, GERUŠ IN POMLADNI DAN, je prepričala strogo profesionalno žirijo, da mu je podelila bronasto, se pravi tretjo nagrado. Prva je itak šla v roke profesionalnemu pisatelju Franju Frančiču.
Mojo pesem je Ana Porenta proglasila za zlato, prvo nagrado.
Čeprav smo na prireditvi slišali samo del Daretove zgodbe, jo v celoti lahko preberete na njegovem blogu: LIKARD37. Ne bo vam žal.
Moja pesem pa gre takole;


OBRAZI

Včasih pustim,
da se mi utrže od tujih obrazov,
ki puščajo madež,
prekolnem dež
in zasovražim zimo.

Ne narišem pike pod vprašaj,
ker se bojim odgovora,
ki bi se megleno zavit
priplazil izza vogla.

Pustim le odprta vrata,
da me objamejo majski oblaki
in začutim dež na jeziku,
da vstopijo moji obrazi
s kostanjevim cvetjem v laseh.

Ana Balantič


Nekatere žive obraze sem ta večer spregledala in jih videla šele na fotografijah. Vse lepo


pozdravljam, posebno pesnico Mileno Sušnik Falle.















fotografije Vladimir Kržišnik
Lepo pozdravljeni in sončen maj vam želim! ANA

sobota, 16. april 2011

Odhod v onstran

Tistemu, ki ostane
Kaj dejati, ko ti prijateljica s katero delita literarno življenje, v telefon zajoče:"Mama mi je umrla!"
Skozi možgane ti prvi hip blisne tvoje prvo srečanje s smrtjo, pri desetih letih babica, pri šestnajstih ata, nato eden za drugim njegova starša, nazadnje mama. Ob nedavnem odhodu prijateljev tja čez, se zopet odpre tam, kjer so se rane že zazdravile. Ta faza življenja, ki nas spremlja kot senca od rojstva in jo odrivamo čim dlje od zavesti, je nenadoma tu. Oguljene patetične fraze mi ne gredo z jezika. V zadregi sem. Če bi bila ob meni, bi jo preprosto samo objela. Ona pa s slušalko na ušesu hodi po sobi in verjetno ob izlivu svojih bolečih čustev, po žici pričakuje čudež, ki bi položil obliž na rano. Nihče nima take moči, niti besed, ki bi ohladile bolečino. Le čas ima za vsakega drugačen lek.
Čas pomladi, ki se pravkar prebuja pa sploh, ker bo s svojo mehkobo cvetja skril vse hudo, ki sta ga z mamo živeli dolga leta njenega trpečega odhajanja in pustil bo spomin samo na tisto lepo, ki je bilo med njima. Saj je tam čez itak čisto drugi svet. Očiščen.
Draga Joži, na njeno zadnje počivališče polagam cvetove japonske češnje, ki cveti pod mojim oknom.


nedelja, 10. april 2011

Pomlad s črnim vprašajem

Trobentice vedno trobijo spomladi

Nič drugačna od prejšnjih, ni letošnja pomlad. Iz svoje malhe je stresla najnežnejše kar premore, sveže barve in novo življenje. Spodbudila naravo, da se očisti zimske zatohlosti.
Čistilna mrzlica se je preselila tudi med prebivalce manjšega mravljišča vtaknjenega med hribe. Pomladna zgodba, ki naj bi se zgodila v njem, bi bila lahko celo resnična.

Stoletna dvonadstropna meščanska hiša, ki se kosa z najbolj eminentnimi zgradbami v okolici, premore le štiri družine, ki v njej samo veselo stanujejo, se po stari maniri pozdravljajo, izmenjajo puhlice in nekateri si celo med sabo pomagajo. Vse lepo, četudi koga kaj moti.
Pročelje te stavbe se spogleduje z glavno cesto, s katere celo skozi vedno zaprta okna prodirajo avtomobilske izpušne saje. Da bi tam zračil stanovanje, nikomur ne pride na misel. Ostanejo le stranska okna in tista, ki se sklanjajo na osamljeno gaso na zadnji strani. Če  si v prvem nadstropju, nad tabo vedno visi še druga etaža. Zdaj pa kakor se vzame.
Prah, ta nadležna stvar, sploh ženske ga vidijo povsod, tudi tam, kjer ga ni. Nekatere, na primer Mirka iz prvega nadstropja ga posrebajo v sesalec ali obrišejo z vlažno krpo, ki jo potem splaknejo pod pipo, druge, soseda Vanda iz drugega nadstropja, ga obriše s suho krpo in to vehementno otrese skozi okno, zraven še vso posteljnino. Seveda, ker ni odloka, da se to ne sme.
To se je zopet zgodilo na lep pomladnožafranast dan.
"Ja, kje si pa slišala, da se ne sme? Kam pa naj otresem kot ravno nad tvojo kopalnico in spalnico!?" A sem jaz kriva da je tam?" Vanda iztisne nekaj "kao" solz, češ, da na eno osamljeno babo se pa lahko vsak spravi in ima vseh okoli sebe že poln kufer.
Ne pusti Mirki, ki je nenadoma vdrla v čistilsko idilo kot grešnik s sklonjenoglavo, da ji pojasni, da mora tudi sama pač nekje zajemati zrak za preživetje in potem še čistiti tisto kar je odpadlo od sosedinega perja,  da ima ta za OTRESANJE eno okno le tri in drugo pet korakov stran od tistega spornega, in so obrnjena na gaso, spodnja pa so itak vedno zaprta ravno zaradi tega, da se to lahko počne brez sporov. To pojasnilo sploh ni prišlo iz Mirkinih ust, ker ni bilo časovnega prostora med nevrotičnim vreščečim Vandinim napadom, iz ozadja se je vsake toliko vsulo še nekaj neprimernih besed mladega jastrebčka, ki ga je Mirka gladko ignorirala.
"Obljubim, (ta obljuba ima že zelo staro brado) da sedaj ne bom več otresala. Skozi tista okna na gaso pa sploh ne, ker spodaj pride "včasih" kakšen pešec in gospe trgovke imajo tam čik pavzo."
Kakšna obzirnost? In še je hitela dopovedovati, da če bi tudi ostali mladi gospodinji v hiši kdaj čistili, potem ...
"Saj lahko zračiš na hodnik," je Mirka še ujela v užaljeno in skesano uho, ko jo je prestrašena pobirala proti vratom. Žal ji je bilo, da je sploh, čeprav s ponižno belo čipkasto zastavo prišla na posvet, kako rešiti ta problem. S to osebo je že od vedno govorila le v rokavicah.
Ker so njena usta bolj srebala zrak, kot uspela izdaviti po kaj je prišla, je sosedo vseeno v znak sprave le mirno objela (ja kaj lahko drugega storiš, če človek pade iz ravnotežja) in ji končno, kolikor je dopuščal odmor, da je jezična edinka zajela sapo, dopovedala, da jima ne želi zamenjane vloge, da je hotela samo spomniti na vsakoletno obljubo. Tisto o vesti je zamolčala, saj tako ne bi razumeli poante.
"Saj tudi meni ptiči, kaj vem kateri, vse poserjejo in čistim za njimi ..." je Mirka še ujela med vrati, preden je vsa skrušena zapustila očiščeno in prezračeno stanovanje.
Pri sebi pa končno svobodno na stežaj odprla dvoje oken in upala, da bodo tudi letos kot že stoletje in več priletele lastovke pod njihov krov. Vrabčji ščebet, ki je nekaterim tako odveč, je že na polnem glasu. Njen radio, vedno utišan na komaj slišno frekvenco, bo mogoče lahko prišel do boljšega glasu, pralni stroj pridobil nazaj celo funkcijo centrifuge, ki je bila do sedaj zaradi premočnega zvočnega efekta na prisilnem čakanju, delovanje šivalnega stroja, nekoč edinega vira preživetja, grobo prestavljeno na pozno dopoldansko uro zgornjega ustajanja pa ...

Pa lep in prisrčen pomladni dan, veliko lepih in srčnih objemov, dobre volje in prijaznih sosedov! ANA

ponedeljek, 21. marec 2011

Z Gregorčičem smo prestopili pomladni prag

20. marec 2011

V nedeljo 20. marca je lit. društvo PO BE RE že tretje leto zapored v počastitev dneva poezije prestopilo z Gregorčičem pomladni prag. Dan kot nalašč za vezanje besed, sonce in jasnina, bleščeča belina Krna v katerega je zagledano obličje našega slavčka. Dan, ko si ne moreš kaj, da ti srce enostavno zapoje.
Po stari navadi smo se ljubitelji poezije zbrali pred njegovim spomenikom in po nagovoru Alda Klodiča položili šopek prvih znanilcev pomladi v sklenjene roke črnega marmorja. Ja sem prebrala Gregorčičevo pesem Življenje in smrt. Vmes je svoje dodajal veter in odnašal besede,  kot bi hotel, da čim več sveta sliši ujetega ptiča tožbo.
V prostorih Fundacije poti miru v Posočju je kasneje potekal recital poezije v počastite treh že pokojnih pesnikov: Simona Gregorčiča, Ivana Volariča-Fea in Zlatka Smrekarja.
V venec njihovih pesmi se je vpletala tudi poezija pesnikov iz društva PO BE  RE, to so bili:
Marjeta Manfreda Vakar, ki je vodila prireditev, Daniela Skočir,Vojko Rutar, Darko Rutar, Mila Uršič, Stanka Golob, Vladimir Kržišnik, Ana Balantič in Benečani; Aldo Klodič, Andrina Trusgnach, Margerita Trusgnach, Marina Cernetig in Cecilija Blasutig. 
Svoje pesmi je prebiralo tudi pet članov idrijskega lit. društva RIS, poleg že iz prejšnjega društva omenjena Kržišnik in Ana, še Sabina Eržen, Rafael Lapajne in Andra Jereb.
Rdeča nit so bile improvizacije ansambla Salamander salamander, ki je ob zvokih rogistke, tolkalista in raznovrstnih glasbenih pripomočkov, med drugim predstavil iz obsežnega opusa osmih pesniških zbirk nekaj Feove poezije.
Lep in čustveno obarvan pesniški maraton posvečen Kobariškemu slavčku, se je predvsem dotaknil nedavno preminulega mladega pesnika, ljubitelja glasbe in vsega lepeg, Zlatka Smrekarja.








































Fotografije je prispeval Vladimir Kržišnik

Vsem piscem in ljubiteljem lepe besede čestitke ob svetovnem dnevu poezije in prvem pomladnem dnevu.  Lepo pozdravljeni Ana Balantič

četrtek, 17. marec 2011

Labodji spev v prizivnici Antonijevega rova

16. marec

Skozi utrip živosrebrnega mesta smo se sprehodili člani lit. društva RIS ob spremljavi Godbenega društva rudarjev Idrija, ki je prav za ta večer naštudiral troje skladb. Zadnjemu glasbenemu utrinku so dodali tudi vokal Andreja Lazarja, ki je zapel pesem o knapu.
Lesene klopi, kakor se za nekdanjo prizivnico Antonijevega rova spodobi, so bile zasedene do zadnjega centimetra, zmanjkalo je celo stolov in so bila na voljo le še stojišča za tiste zapoznele obiskovalce.
"Saj nisem mogel noter," se je jezil sosed Viler. Ja kaj pa de, bi se pa malo stisnil, ali pa prišel prej!
Da smo vsi, ki smo želeli nekaj povedati o našem rudarskem mestu prišli na vrsto, smo za debele pol ure podaljšali spored. A zaradi tega ni bilo nič predevanja po klopeh in kašljanja in smrkanja. Lepo poslušno so obiskovalci srkali naše pripovedi in na koncu ob ocvirkovci in geružu so se tudi sami razživeli.
Če to ni nekaj lepega za naše mesto, prejšni večer je dobilo v dar čipke, včeraj smo obudili spomin na tisto nekoč, na knapovsko življenje in njegove posebnosti.
Vse to smo skozi scenarij, ki ga je oblikovala Irena Cigale in v rudarsko uniformo preoblečen povezovalec Raf Lapajne, ostali člani s poezijo in prozo polnili večer.
 Matej Cigale pa je na velikem platnu vlekel rdečo nit s projekcijo Idrije s konca 18. stoletja s poudarkom na pomembnih tehničnih dosežkih.
Izpostavila bom samo slikarja Rafaela Terpina, ki nam je odmotal nekaj stare Idrije, ki je ni več. Le v njegovi knjigi, ki bo izšla v kratkem, se bomo lahko še sprehodili po njej in nekateri obudili spomine. Odslikal nam je Antonijev rov in njegovo sosesko.
Vsak po svoje smo se trudili, dati mestu svoj pečat, obiskovalcem pa v deževni večer kapniti nekaj topline in prisrčnosti.
Darko Likar, Dragica Gruden, Martina Šelhaus, Andra Jereb, Manja Plešnar,Vladimir Kržišnik, Sabina Eržen, Radica Pahor, Slavica Uršič, Jelka Trček in Ana Balantič. 




















 Fotografije je prispeval Vladimir Kržišnik




Lepo pozdravljeni Ana