Literarna kolonija na Vojskem

Ali vseslovenski mix proze in poezije
od 7.-9. maja 2010

Pravijo, petek slab začetek. Res ga je vreme sviralo sto na uro. Deževnovetrovna vojskarska planota je postala za tri dni naš drugi dom. Kar štirje člani lit. društva RIS smo bili lepo popedenani, Slavica Uršič in Stanka Žitnik na prozno, Sabina Eržen in Ana Balantič pa na pesniško delavnico.
A na literarni kažipot, ki smo ga začeli popoldne z mentorjema Meto Kušar in Jožetom Štucinom, vreme ni vplivalo. Temperatura omizja se je ob razgreti Metini debati celo dvignila za nekaj stopinj. V eni sapi smo pokurili tri ure spoznavanja med sabo, mišlenja o literaturi, zakaj pišemo, kje in kako, kajti mentorja sta med drugim tudi pesnika.
Ker je to že  moja deseta lit. šola in kolonija, vse slušatelje dobro poznam, le tu in tam kapne kdo na novo.
Marko iz Medvod je bil letos čisto frišen. Pa nič začetniško sramežljiv. V gobčnosti je skoraj prekosil oba mentorja, ki sta komaj zadostila vsem njegovim polemikam. 
Po večerji, postreženi z gluhimi štruklji, so v goste prišli še ostali člani lit. društva RIS in pod vodstvom predsednice Andre Jereb pričarali prijeten večer proze in poezije.
Piko na i sta dodala še mentorja, ki sta izmenično predstavila svoje pesmi.

V deževno soboto vrženi nekateri neprespani in od višinskega zraka prezebli, smo se ogreli šele na delavnici , ko nas je poete Jožko Štucin popeljal v skrivnosti pesnjenja haikujev.
To je japonska pesnitev iz kulture ZEN. Je trivrstičnica s 17 zlogi. Prvi verz ima pet zlogov drugi sedem in tretji zopet pet. V današnjem pisanju teh zapovedi ni treba upoštevati, le trivrstičnica ostane. Pesem sestoji iz treh misli, torej dveh ločenih povedi in zaključne misli.
Marko je že med predavanjem, kar naprej nekaj čečkal po zvezku in na koncu obelodanil, da ga je čisto potegnilo notri in je naklepal trideset haikujev.
"Če bi pozorneje poslušal, bi ne bilo v njih toliko kvantitete, ampak kvalitete," mu je po prebranem navrgel Štucin.
Sicer se je ta Markova vnema do drugega dne polegla in izdavil je, da ga ta zvrst ni osvojila, da bo ostal kar pri tradiciji rimanih pesmi. Tudi sama ne maram preveč te zvrsti poezije. Res je kot pravijo, da ne sodi v naš prostor in način izražanja.
Vsak po svojih močeh smo naredili domačo nalogo in sicer, treba je bilo napisati nekaj haikujev in vsaj iz enega napisati dolgo pesem.
Popoldanski obisk irijskega rudnika, sem jaz prešpricala, ker se bojim njegove globočine in v tistem času napisala tri haikuje, iz njih pa dve dooolgi pesmi.
Po ogledu rudnika in poslušanje Prekmandlca, je bil na vrsti bralni večer posvečen sto letnici rojstva pisatelja Cirila Kosmača in stodeset letnici rojstva Franceta Bevka.
Primerjava med obema pisateljema, ki ju le Primorska postavlja na piedestal in sta v širšem prostoru skoraj že pozabljena. Sploh Bevkova mladinska dela postajajo za osnovnošolsko mladino nerazumljiva. Na primer Pestrna, ker današnji otroci težko dojamejo ta termin "pestrna".
Sploh, da gre otrok nekam za pestrno in pojasnjevanje takoj zmanjša vnemo po branju.
"Čisti Karl May!" je butnilo iz Štucina, ob odlomku iz Petra Klepca.
Iz slušateljice Sabine Eržen je nato planila vsa primorska zavednost in je z domoljubno zavestjo oporekala:
"Veš Joško, če ne bi bilo toliko Čedrmacev in njemu podobnih se verjetno slovenski jezik na Primorskem ne bi ohranil in Bevk je s Čedrmacem zabil klin v primorsko dušo. Jaz vem, kako smo imeli Bevka radi, cela Primorska ga je oboževala in ljubila njegova dela.
"Saj ga ne devam v nič, tudi jaz ga imam rad le...," se je branil tudi Jožko tudi pred Meto. 
Nato je sledil dvoboj Meta in Jožko, ki je ves prežet z Kosmačevim briljantnim jezikom in njegovimi deli, ki ne bodo nikoli zastarala. Sploh edina pravljica, ki je izšla po pisateljevi smrti,  Kamen in njiva.
Jožko je poudaril izvrsten čustven izliv ljubezni kamna z vrha Rodice do njive v ravnici, ki je bila vsak letni čas drugačnih barv. V pravljici kamen odkrhnjen od svoje rodiške matere, stoletja potuje, da se končno spoji z ljubljeno njivo. In samo ta opis pove, da bodo Kosmačeva dela vedno zanimiva za bralce, čeprav
le za primorske, ker ga v  širšem slovenskem prostoru še vedno ne omenjajo dovolj.    
Na dan je prišla tudi debata o čustvovanju in nenadoma smo iztirili. Markov način, kako je zvečer enostavno zaprl vrata sobe, kjer je na parah ležal njegov pokojni oče. "Ponavadi se ob mrliču bedi," je bila kritična Meta. Sledil je spopad kao z brezčutnežem, ki je hotel povedati le to, da gre življenje po smrti dalje in lahko žaluješ, četudi pri mrliču ne bediš. Z mentorico Meto sta se udarila do najvišje strune. Izid je bil izenačen, ker je vmes posegla sodnica Dragica  in zahtevala zamenjavo plošče.
Pet ur trajajoča debata in branje zbranih odlomkov iz Kosmačevih in Bevkovih del, nas je utrujene polegla do naslednjega dne. Le Marko je še prej dodal, da se bo nocoj dvakrat zaklenil.

Nedelja, sončno vstajanje in sprehod do bližnjega ovinka, ob poti mokre glave spominčic in regrata.
Iz treh, so nastale štiri ure delavnice. Samo pet slušateljev pa taka debata, kaj bi bilo, če bi jih bilo kot po navadi deset. Prozaisti v spodnjih prostorih so končali pravočasno, le pesniki smo se zamudili ob prebiranju domače naloge in ocenjevanju poslanih del, ker je vsak še toliko naložil v svoj bran.

Po domačih žlikrofih, je sledilo branje domačih nalog skupaj s prozaisti.
Dolgo poslavljanje in obljuba, da se zopet srečamo v septembru v Slopah.

Iz mojih haikujev je nastalo tole


Črne jagode

Zaplesala sva,
ker je bil večer
in so bile kresnice.

Začutila sem,

da si zavit v molitev ustavil korak

boječ se šepetanja mojih vej,

ki se stezajo v nebo

in prosijo za greh.

Kresnice so se pogasile z roso

in trave zajokale v jutro.

Ostale so sklenjene roke

zdrobljene črne jagode

in pritajena spoved

 Požirek ljubezni

Prelita v eno

sva pod trhlim kostanjem

risala lunino senco,

šepetala nesmisle spečim pticam.

Da je bog, si mi rekel

in greh, ko sva grela bližino.

Nisi se pustil globinam,

da bi te vsrkale vase.

Molitev si vlačil med rjuhe,

vase potájil prepletene ude,

z žegnano vodo

polival žerjavico v peklu,

k spovedi hujskal strasti.

Morda te je danes sram

tistega požirka ljubezni?

Lep pozdrav vsem udeležencem lit. šole in vsem ljubiteljem lepe besede.

 Darku Likarju pa več poguma za drugič, da se nam pridruži. To sem napisala, ker je on tako želel.

Čao! Ana Balantič

Nitke iz katerih se spletajo umetnine

30.april 2010

"Bom pa še na žirovsko stran pogledala, kako izgledajo njihovi dnevi čipkarije!" sem si dejala, ko mi je Milena poslala povabilo na klekljarski literarni natečaj. Tokrat sem poslala prozni tekst. Da bi svojo zamisel spravila v pesniško obliko, mi nekako ni šlo. Še za zgodbo sem cincala, jo poslati ali ne.
"Le pošlji, bova šli skupaj!" je bila vztrajna Valči. In sva šli.
Milena Miklavčič je vodila večer skozi čipko in branje najboljših odlomkov od 47 prispelih besedil.
Večer je oplemenitil kitarist Mario Kurtjak, ki si je na koncu zaslužil celo čipkasto torto.
"A tako sem slabo napisala, da ni bilo niti za prebrati!" se je mlelo v meni, ko so bili že vsi teksti v ušesih poslušalcev.
Milena pa: "No, sedaj bomo razglasili še nagrajence!"
Od zadaj seveda. "Tretjo nagrado dobiii, (premor in nagajiv nasmeh) Ana Balantič. 
Občutke ob prejemu bronaste čipke, bom prihranila zase.
Drugo nagrado si je prislužila Alenka Abram iz Cerkna, prvo pa Veso Pirnat-Brolski iz Kopra.
Iz moje poznane druščine so prispevke poslali tudi  Dare Likar, Andra Jereb, Marta Šavli in Slavica Uršič iz društva Ris in literarni sopotnici Valči Kavčič in Joži Kokalj.


Moj literarni prispevek se glasi takole

Nitke iz katerih se spletajo ometnine

Ko so pospravljeni lonci, družina lenobno meša zrak po stanovanju, vzame Tonca bulo in jerbas pod pazduho, v veži pograbi še stol in pručko ter steče pod hruško. Nihče od domačih ni niti opazil, da je zaloputnila vrata za sabo. Pod hruško je že bila zbrana ženska druščina iz soseske.
Jeziki so se namakali v plaudrah in klekeljni so se potili v popoldanskem soncu.
Tilda je na buli pravkar odgrnila bel robec pod katerim je bil skrbno zložen klekljan prt.
Ko je zjeftala še zadnji par klekeljnov in ga odrezala, je samo še nekaj bucik držalo prt na papircu, toliko, da se ga je dalo razgrniti v vsej svoji veličini.
Oh in joh, je šel od ust do ust, ko je razgrnila to lepoto. Rožce in listi polpremeta z značilno žilico po sredini, so se raztezali ob straneh in bogato zapolnili vogale.
"Ta bo za našo ta mlado!" se je pobahala, da bi zavist zlezla med vasovalke.Zavist? Vsaka je vendar imela na buli toliko zapletenih vzorcev, enega lepšega od drugega.
"Ja Tonca, kaj si pa ti danes tako kasna?"
"Kaj, kaj, saj veš, da preden Korl ob časopisu počasi znosi v svoj žlodec vso mojo kuho in mularija prežveči dnevne lumparije ter premeče hrano po krožnikih, se še sama komaj prebijem skozi pospravljanje. Bula tam v kotu pa veka. Vidiš, to barvno tihožitje delam že celo večnost. Za vsakih nekaj postavkov rabim drugačen sukanec. Več poje kolovrat kot klekeljni. Samo striženje, ti pravim pa še sukanec je tako tanek. Ampak, ko bo enkrat v okvirju na steni... Ja, potem se bom lotila srednjeveške barkače na razburkanem morju. Sem že snela sliko iz interneta za mušter. Komaj čakam ta novi izziv, le tisti valovi in svetilnik me skrbijo, kakšen premet in barve bodo najbolj pasale."
"A ste videle pri Cenkovih tiste zavese. Madonca, toliko špic na kupu pa še nikjer. Pa še ta široki ris in ribice. Koliko dela za vsa ogromna okna. Na oknu lovske sobe imajo slklekljanega celo jelena. Gotovo so bogatinom klekljali mati zastonj, da se jim prikupijo." je zajedlivo izpljunila Mila.
"Ja, Cenkova ta stara od zlodja lepo kleklja!" je povzela Tilda.
"Pri njej sem se naučila delati take rožce. Kar naprej je drezala vame:
"Le dobro posukaj in zategni, da bodo špice stale kot poštirkane!"
Pokazala mi je svojo balo. Rjuhe in blazine iz samih kranclnouk. Prt, da te kap. Z robom iz samih tulp, ki se širi proti sredini z dolgimi jeziki listov. Vse špice na roke všite. Robci, da se vanje ne bi nikoli useknil. Pa sem jo pobarala, kam bo z vsem tem, ker le preklada po omarah, toliko, da se bogastva nagleda, z rokami kot bi božala otroka gre vsakič nežno čezenj in ga spravi nazaj."
"Ja za ta mlade!"
"Kakšna pamet? Poglejte Tonco, vse kar skleklja tu uporablja. Dnevno sobo je spremenila v galerijo. Kavo ti postreže na čipkastem prtu, se nič ne boji madežev in tudi spi med čipkastimi umetninami. To je ta prava klekljarica!" je Zalka mignila proti Tonci in še dodala:
"A ste videle Suzano na Veliko noč. V cerkev je prišla v novem svetlomodrem kostimu s klekljanim ovratnikom in na rokah je imela prav take rokavice?"
"Le glejte drage gospe kako se to nosi!" si je z visoko vzdignjeno glavo mislila, čeprav je vse kupila. Sama te obrti ne obvlada.
Tonca je samo skromno dodala: "Vem, da ima vsaka od nas doma vsaj ovratnik, a ga samo sramežljivo vlači iz predala, pomerja pred ogledalom, ko je čas z njim stopiti na ulico, ga sramežljivo sname. Naše roke zmorejo preplesti toliko nitk v neprecenljive umetnine. stanovanje, ki ne pozna sramu, že kitimo z njimi, ampak, da bi si špice nadele za v javnost. Kje pa, tukaj uplahne ves pogum. To belo bogastvo znamo samo ustvarjati. S ponosom. Nositi ga, kot da nas je sram. Kot da mu nismo v svoji skromnosti dorasle."

Čao!
Ana Balantič

SOSED TVOJEGA BREGA

17. april 2010
Golobi vseh dežel združeni nad sončnim Piranom

Sončno dopoldne, od zasneženih Alp potegnjen hladen veter nas je stisnil k zakurjeni peči gostišča Panorama.
Čeprav bi raje na terasi uživali čudovit pogled na rdeče gnezdo piranskih streh globoko pod nami in z azurno barvo morja v ozadju.
Pesnica, esejistka in publicistka Meta Kušar je ogrela ozračje s predavanjem o metaforiki v literaturi. S svojim pronicljivim brskanjem po besedilih prisotnih tujejezičnih avtorjih, je vzbudila burno debato. Njen način, za vsako ceno priti do srži avtorjevega razmišljanja, je bila odlična popotnica za nadaljnje ustvarjanje vsakega posameznika. Tak je moj občutek, ker sem že bila na njeni delavnici, a tokrat samo kot sopotnik tega srečanja.
Čas, ta neusmiljeni preganjalec, ni dopustil, da bi lahko posrkali še več njene učenosti. Kadar se razpriča ona, nisi ne žejen ne lačen. K sreči, da je z nami ostala oba dneva in je še med drugimi predavanji dodala kaj svojega.
Ko smo si napolnili želodčke, preklepetali vse po dolgem in po čez, je že Djurda Strsoglavec docentka na filozofski fakulteti za področje hrvaške in srbske književnosti, prevzela svojo trdo predavateljsko taktirko in nas popeljala skozi jezikovno delavnico Moj najboljši prijatelj jezik. Toliko burne debate pa še ne, o jekavščini ijekavščini, ekavščini, ki jo rabijo vsi južnoslovanski narodi.
Pa je zarezal, dobro da ga ima tako rezkega, v jato razpršene perjadi: "Miiir, a bi nadaljevali z začeto temo!"
Kadar se tujerodnemu piscu, ki do potankosti obvlada slovenski jezik ob prevodu v južnoslovanske jezike pritakne slovenska beseda, pomeni, da že tudi razmišlja po slovensko.

V tem duhu smo se poslovili od nje in se pražnje oblečeni, jaz, ki sem ponavadi vedno predprva in še nekateri z zamudo, odtipali nizdol po strmih piranskih ulicah (kanalih) do Tartinijeve dvorane, kjer je bil tujejezični literarni večer ob spremljavi  treh mladih pianistk pod mentorstvom skladatelja Bojana Glavine. Prireditev je bila primerno obiskana in polna pozitivne energije. Vzpon nazaj sicer po manj kanalski poti, je bil že ožuljen in še danes nezaceljen.

Večer, neopisljiv. Noč nad Piranom, luči, razsvetljene barke, obzidje stražar.
Po večerji pršut in vino in Sevdalinke Aleksa Šantiča- Emina, ciganski melos in kolo in Abba, do onemoglosti. Temperament, ki ga sosedom z vsem srcem zavidam. Pravijo, da gospodar odide zadnji. Ne, on je omagal in predal ključe. Naša kapitanka Dragica Breskvar, ta pa ni zapustila ladje,  ki je že tonila v zgodnjo tretjo uro. Bravo!
Naša soba se kljub prižgani električni pečici ni segrela. Že misel, da bi se slekel, je pregnala željo po tuširanju. S cimro Sabino sva spali kar oblečeni pokriti s trojnimi dekami. Ko je zadnji potnik zapustil parnik nad Piranom, je v sobo, pssst, priropotala Senada s premraženim sosedom, da bi mu dala eno deko, ker je baje naša soba imela največ taborniške rezerve. Ja, a tista je bila že pogrnjena na dveh nežnejših bitjih.
Brrrrr!
"Pa tri frajerje sem vama pripeljala zjutraj, vidve pa hladno mrzli pod odejo!" je resno zažugala zjutraj(dopoldne). Sabina ji je skoraj verjela.
Zmačkano nedeljsko jutro, ura je že devet. Ob desetih predavanje.Sabina jo je že pobrala na zajtrk, se vidi da mlado telo še rabi jutranjo podporo. Jaz sem pa mrvila tisto kar je ostalo od domače potice in se zalivala z jogurtom.
"Kaj pa pol. če je že tolk ura?" krmežljavo zagode Senada. "Jas bom tako zamudla. Veš, kaj bi nucala zdej? Eno šalco kave, en cigaret in mir!"
Pobrala sem se iz sobe in ji poklonila samo mir. Cigareta in kava sta prišli pozneje v kompaniji številnih kadilcev.

Sodobna italijanska književnost prevedena v slovenščino skozi učno uro dr. Irene Prosenc Šegula, je zopet vsevprek pognala kolesje debate. Čeprav je tema večkrat zašla s poti, je bila tudi ta poučna.
Nismo vedeli, da so že v Kolumbovem  času leta 1491 ustanovili prvi literarni natečaj v Firencah.
Nagrade so bile simbolične, krone iz vrtnic.
Kako malo se prevede italijanskih avtorjev in zakaj. Nasploh dela iz prejšnjega stoletja pravijo založniki niso več aktualna. So le nekateri prevodi lanskoletnega nagrajenca Vilenice Magrisa, Tabucchija in Cristiano Cavina z njegovo V deželi Penavrit, Tomizzejeva  Obiskovalka in drugi.
Polni novega znanja pozitivne energije in novega prijateljstva smo se poslovili, nekateri prej drugi so še utrjevali skupne vezi in sklep, da se zopet srečamo na 33. srečanju tokrat v prestolnici.
Vsem prisrčen pozdrav, posebno cimrama Sabini Dežman in Senadi Smajič s katero prijateljujeva že kar nekaj let, Dragici pa zahvala za povabilo na to čudovito srečanje. Nam, katerim je osnovna šola omogočila triletno učenje srbohrvatskega jezika, je tako srečanje še bolj zanimivo.

Čao! Pa lepo, toplo in rozasto pomlad vam želim in živel prvi maj Ana Balantič

Čas besed v oblak ujet - peta knjiga

V odsevih mojega okna

Ne vem, če je še na kakšen dan nakopičeno toliko praznikov kot prav na 21. marec. Na prvi pomladni dan praznujejo vode,  lutke,  poezija,  rasna diskriminacija,  ljudje z Dawnovim sindromom in bil je praznik, ko so končno pod ključ spravili zloglasni Alcatraz, ki je imel okna, ki niso gledala v svobodo.
Naša Zelenooblaška okna pa obrnjena v prostranost svobodnega razmišljanja, že petič odsevajo različne poglede ljubiteljev lepe besede, ki so skozi leto pridno nizali bisere in jih vdelali v zbornik
Čas besed v oblak ujet.
Odlični zlatarski mojstri: urednica Vanda Lavrič, ki se je preganjala s kapljicami literarnih zamudnikov, oblikovalka Tena - Daša Lavrič, zaradi katere je knjiga tako lepa, da še sonce to pomlad ne upa na plano, fotograf Andrej Korenč, ki je po celem Krasu lovil najbolj zanimiva okna, in tista, ki je poveljevala vejicam in pikam  Anja Sedej.
Pa smo ga dobili, (zbornik) že petega, tako rdečega kot je ljubezen in da je poštirkan in speglan, je štiriperesni deteljici listke gladila predsednica Branka Novak.
Z ljubitelji kulture nabito dvorano Kulturnega doma Tabor v Logatcu sta v literarni večer pospremila kitaristka Karmen Kunc in tolkalist David Kunc.

V različne odseve oken pa sta nas člane lit. društva najprej pospremila Lara Hvala in Jaka Dolenc.
Naše branje poezije se je prepletalo s čudovitimi glasovi Ženskega  pevskega zbora KD Tabor Logatec pod vodstvom zborovodje Zdravka Novaka.
Slišali smo tudi prvič izvedeno pesem Pot naprej naše članice Bojane Levinger, ki ji je dihnil melodijo
N. Bečan.
Da ne bi bilo prenaporno, je drugi del napovedovalstva pripadal Mateji Tomazin in ja, Tima Uršiča je na oder klicala cela dvorana, ker se je, kao nekje zataknil  Njegov igralski talent se je zasvetil izpod Kojakove frizure, ko je usput na oder nekaj nakladal v mobilec: "Ja, zdej grem na oder pa pridi, se vidva, pa ne zamudi!" in še nekaj podobnih for,  kdo bi zapomnil vse tisto kar so ompulzi pokasirali. V glavnem dinamična improvizacija je bila za: "Tim sedi, deset!"
Končno skuliran, je z Matejo še nekajkrat nasmejal avditorij.

Uro in pol sproščenega  programa je zaključila Vanda v svojem slogu, ko je podala poročilo, kako je izgledalo delo urednice zbornika.
Besedila, ki naj bi predstavila vsakega člana, so prihajala po kapljicah.
Tako je Jože po vsej sili hotel še eno."Saj že ima ženo!" je pretreslo Vando, preden se je ovedala, da pesem.
Ana, to se pravi jaz, je udarila čisto mimo in se odzvala na Vandino opozorilo:
"Ja, Ana, saj je lepo, ampak je udarilo mimo oken."
"Ladota sm narube zastapila, ka mi je brau pušta, sm pa kar nikej sklamfala skupej pa paslala."

"Ljubitelji poezije, zdaj je pred vami skozi vse zaplete potegnjena, še čisto vroča knjiga."
Nekako v tem stilu jo je ponudila naša predsednica Branka Novak in vse akterje nastanka knjige in večera objela v svoj čisto poseben mehek cimetov oblak 
"Vse najbolše za te dragi zbornik," je izzvenel refren ob torti velikanki, ki so jo pevke ženskega zbora poklonile jubilantu in ob prigrizku z družabnim klepetom se je zaključil prisrčen prvopomladanski večer.

Vem, da se potem še komu ni moglo zaspati, od lepega doživetja.

 

Lepo in toplo pomlad vam želim, trobentic in dolgih sanjavih sprehodov ter čisto posebnega pesniškega navdiha.

Čao!  Ana

Jože Felc Molitev za umetnika

Včeraj mi je, po malce zaviti poti zapletene elektronske komunikacijske mreže, prišlo v roke prisrčno pismo gospoda dr. Jožeta Felca.
Pravi, da se zarati tega, ker so se najini literarni poti že nekajkrat križali, čuti dolžnega, da mi pošlje pomladno misel, ki jo je napisal na kulturni praznik.

Objavila jo bom, ker vem da je namenjena vsem, ki se kakorkoli soočajo z minljivostjo, zrejo vase, popravljajo, se spravljajo z bogom, z naravo, ker jim je ostalo še toliko nedorečenega, hitijo z mislimi v svet, svarijo, rotijo in se bojijo.


Molitev za umetnika

Zre portretist v oči človeka,
pogleda vase in oceni ris navdiha,
ki ga požira kot narasla reka,
poprej deroča, zdaj skrivnostno tiha.

Bojujejo se trije, kajti gre za čas,
ki bo slikarja in model in vode reke
uravnotežil v zgodovine glas,
da bodo vredni biti duh za veke,

da bo mogoče v igri te trojice
razbrati, kdo je kdo in kaj je res,
ko so klošarji, kardinali, kdo device,
kdo sme in more seči do nebes.

Z resnico, ki je dar in moč napora,
ki imajo jo v posesti le možje duha,
da smejo oceniti, kdo hrepeni, kdo ubija, kdo mora
biti del zgodovine ali večni glas srca.

Ko zdajšnji čas se bo do konca utrudil,
bo med smetmi davnin samo še duša imena,
takrat bo jasno, da le umetnik ni zamudil
zaznati večni prav pomena.

Da zrenje in zaris sta misel bitja,
umetnik zna in more zapisati, kam pelje pot:
v neznano, v nič, v nesmrtne smisle, v nova žitja...
Podari mu navdih, odpusti mu pomote o Gospod!

Jože Felc

Jaz pa pravim, da s to molitvijo obrnimo zrcalo vase in se zamislimo!
Hvala gospod Felc in vse dobro!

Ana Balantič

sreda, 25. avgust 2010

Jože Felc Živeti življenje in memoriam

V spomin
Pred mano leži zadnje dejanje Osamelca iz Idrije, dr. Jožeta Felca. Naslov ima Živeti življenje.
in v njem posvetilo:
Spoštovani Ani Balantič z naklonjenostjo in v zahvalo.
Nič ni zdravega,
kar ni bolno,
in vse je bolno,
če je zdravo.   (J.F.)

Deset let je spremljal moje literarno ustvarjanje in bil recenzor moji prvi pesniški zbirki. Njegove spodbudne besede so mi bile nov veter v jadra poezije.
"Le shrani, nekoč bo imelo veliko vrednost," mi je rekla njegova prijateljica, ko sem dobila prvo Felčevo pismo.
Nikoli ne bo prebral mojih misli v zahvalo, ki so danes ... prispele na njegov naslov.
" Ko bom prebrala vašo knjigo bom modrejša. 
Dokler sebe in druge še lahko prepričujemo, da smo v redu, živimo, čepra z večnim vprašajem kot pravite vi: "Zakaj prav jaz?"
Ja, zakaj prav jaz ne morem sama med ljudi?
Zakaj ne morete vi in še toliko drugih?
Če bi vsa ta množica lahko, potem bi bil svet prav zagotovo drugačen.
Da bi vam bilo še dolgo živeti tako plodno življenje. Iz srca vam želim notranjega miru, zdravja in svetlih trenutkov."

"Borim se!" je bil njegov moto. In v  42 letih, ki jih je preživel kot specialist psihiatrije in nevrologije v Psihiatrični bolnišnici "na griču" je  res dosegel nemogoče ter se prisilil živeti v nemogočem in z nemogočim, je zapisano v prologu zadnje knjige.
Rekel je, da so k njemu ljudje hodili predvsem po besedo. Nekaterim je bil edino upanje. Kot samotni jezdec zaznamovan s težko boleznijo in priklenjen na invalidski voziček, bi velikokrat sam potreboval čudežno besedo.
"Tako rad bi nekoč v živo spoznal ta čudoviti glas iz radia," si je nekoč, ob večnem vprašaju smisla in nesmisla svojega življenja ob napredujoči bolezni zaželel. In v njegov svet je nenadoma stopila Alenka Hoefferle, ki  mu je bila potem skoraj tri desetletja mali čudež, sončni žarek in smisel.
 
Esejist, pisatelj, pesnik in publicist, je svoje življenje in izkušnje razgrnil v 16 knjigah.    


Izmučen od nove bolezni, včasih s temnim ozadjem, a kljub temu poln optimizma je čakal na zadnjo.
Čakal je tudi čas. Komaj toliko, da se mu je knjiga dodobra posedla v naročje, že je usoda zamahnila ... 
V vseh nas, ki smo mu bili blizu pa bo ostal Duša imena , kot je nekoč naslovil svoj roman.

In tako mi je še nedavna napisal:

Pravkar sva se slišala. Moji Lejčici narekujem kakšno misel za vas. Kaj misel, hvaležnost bi vam rad izrazil, ko ste s tako nepričakovanim pismom meni prinesli v moj štajerski gaj veliko topline, utripa mesta, ki je moj dom, in duše, ki mi je sorodna in draga.
Ne morem, da vam ne bi izkazal pozornost z verzi. Morda boste rekli. To so prigodnice. Ne, niso! So iskreni napev moje trenutne simfonije - so stavek današnjega dne, so zelena veja pomladi 2010. Vse, kar premore prijateljstvo in človeški navdih, je v tej moji skladnji.

Odgovor pesnici Ani Balantič


Od doma pride glas,
razpne besedo, sprosti ljubezen,
ko da v daljavah prav za nas
iz temnih brezen
se zrivajo na beli dan
ljudje, ki v nori slutnji sanje zro.
Jetnik zazna, da sploh ni sam,
ko kliče k nebu:
"Tako težko sem vas dočakal, o gospa."
Postojte, saj me poznate z Griča,
saj moja neutešenost vas pozna
in dobro ve, da veličastje niča
besede je nečimrn okras
samo na videz, v resnici je posoda veličastja,
ki ga podarja nam Parnas.
Da, od vas prihaja to razkošje rastja.


Prihaja, prišlo je na sobotni dan
v prostorček, ki je dar in je samica.
Saj jaz gospa, sem ves zavdan od pisma.
Saj veste, jaz otrok sem z Griča.
a to ni vse, prišlo je pismo belo,
mi reklo: "Dragi otrok, ljubi potohodec,
kako si?"
Zajokal sem, potem zapel veselo:
"Gospa, ali ne veste, da me ni?"


Saj mene ni, dejal je Benjamin.
Moj zvesti mož, nekoč povprašan, kako je,
dejal je sparaševalcu:
Oh ta čudni opomin!
Saj nisem, to se vendar ve!


In vi gospa, vaš blagi glas
sprašuje me: "Kako ste, dragi doktor?"
dol z Griča sem se spustil prav med vas,
da v vaši skladbi bil bi dur, da bil bi mol.
Vse bi rad bil, moja gospa,
a, kot veste, pesem se zapoje, da duša jo zazna.

po nareku zapisala soproga Lejčica 16. junija 2010

Hvala Jože še enkrat, kjer koli že pesni sedaj tvoja duša.