S PESMIJO ODPREŠ SRCA

11. januar 2013

Dan pozitivne energije

 

Naključni obiskovalec enote Doma upokojencev na Marofu  bi pomislil, da so ure stanovalcev daljše kot dan. Da temu ni tako, skrbi gospa Darja Ogrič medicinska sestra, ki individualno dela z osebami s posebnimi potrebami.  Sedaj pa je že tri leta tudi delovni inštruktor v timu zaposlenih, ki v okviru socialne službe skrbijo za animacijo stanovalcev v različnih dejavnostih. Sama vodi bralno in molitveno skupino, skrbi za domsko knjižnico in knjižno gradivo, ki jim ga posoja Mestna knjižnica Idrija, s katero že dolgo tesno sodelujejo.

Medse vabijo mnoge kulturne ustvarjalce, od pevskih zborov, igralskih skupin, potopisnih predavanj itd.

Že drugo povabilo, da obiščem njihovo bivalno enoto me je presenetilo in razveselilo. Tokrat je četrtina mojih barvnih klekljanih slik, ki so bile pred tem na ogled širši javnosti v Idrijski galeriji, za nekaj časa, na njihovo željo, zasedlo domsko razstavno vitrino. Tej otvoritvi so dodali recital moje poezije. Taktirko je v rokah držala gospa Darja Ogrič, ki je s proznimi odlomki iz knjige Moja poletja povezovala pesniški šopek in recitatorji so ga tako ponosno in suvereno raztrosili med navdušene poslušalce, da je urico kulturnega utripa zmotil le kakšen vzdih, kot češ: »ja, bilo je res tako!« Baje so vsi nastopajoči stanovalci uživali že na vajah, se veselili nastopa in je v petek steklo kot po maslu. To so bili: Kopač Lidija s pesmijo Zakaj te vabim, Branko Pagon s pesmijo Pomota, Liljana Krapež s pesmijo Srebrni smeh, Marjan Kop s pesmijo Globina praznine, Marija Bertok s pesmijo Zeleno in Ana Leskovec s pesmijo Metafora življenja.

Branko Pagon, ki je itak med vsemi najbolj smel fant, je pa sploh dodal najlepši, v srce segajoči zahvalni govor. 

Čeprav ima beseda svojo moč, je včasih tako revna in jaz lahko rečem samo to, da so mi polepšali dan, da so sebi razbili monotonost časa, da bomo oboji nosili s sabo sliko prijaznega srečanja. Ker še nismo pospravili božičnih in novoletnih praznikov, sem jim prebrala Božično zgodbo.

Saj v življenju res ni lepšega kot nekomu polepšati urico, če pa so to ljudje, ki jih je v domsko skupnost  pripeljala starost ali onemoglost, si izpolnil svoje poslanstvo, dal si košček svojega obnovljivega bogastva, ljubezen.

 Hvala recitatorjem in prijaznemu osebju za povabilo in srečno.  Vaša Ana Balantič

 

 Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni dragi prijatelji! Vaša ANA

Ko se prepleteta pesek in nitka, nastane razstava.

13.decembra, na dan svete Lucije, sta se v idrijski Mestni galeriji dipl. slikarka Stanka Golob s peščenimi umetninami in Ana Balantič z barvnimi klekljanimi slikami priporočili tej zavetnici za dober vid.

Skozi Stankino umetnost se je z vso strokovno natančnostjo najprej sprehodil Gregor Maver dipl. vizualni ustvarjalec.

     Svoje videnje klekljanih slik pa je skozi izostreno poznavanje idrijske čipke povzela direktorica Idrijskega muzeja Ivana Leskovec univ. dipl. etnologinja in prof. zgodovine

     Vsak med nami je enkratno, neponovljivo bitje. Zdi se, da se jih v Ani Balantič skriva cela množica. V pesniški zbirki »Slana vitica življenja« je Ana o sebi zapisala, da je »kot čebula, ki se maji. In tistih omajkov ni, da bi jih zavrgla, ampak jih niza v marjetkaste venčke. Kar tako, zase, za dolgčas, pa tudi za vse nas«. In današnja razstava, mislim, sodi med enega teh omajkov, ki jih je namenila tudi nam.

Ano poznamo kot pesnico, pisateljico – s tankočutnim posluhom za lepoto, strast, bolečino. V njej je neizmerno bogastvo občutij, védenj in znanj, ki jih želi in zmore deliti z nami, ki jo obkrožamo – vsak dan ali le priložnostno. In klekljarsko slikarstvo oz. slike v klekljani tehniki, je nekaj, kar nam je na novo pokazala, nekaj s čimer je ponovno razkrila eno od svojih spretnosti, enega od svojih ustvarjalnih talentov.

Čipke, kot jih vidimo na tej razstavi, za naš prostor niso prav običajne. Niti intenzivnih odtenkov celotnega barvnega spektra v naših čipkah ne poznamo. Barvnih upodobitev različnih motivov  - človeških, rastlinskih, živalskih, predvsem pa iz sveta arhitekture in vsakdanjih uporabnih predmetov, še nismo videli. Ani so predstavljali izziv. Kot sama pravi, je za njo devet let čipkarske šole. V tem času se je nabralo kar nekaj klekljarskega znanja in spretnosti.  Spominja se, da ji je babica dovolila, da je v njenem imenu izdelala prenekateri rogljiček, že preden je bila sama »zrela« za v čipkarsko Zadrugo. Za klekljanje barvnih slik se je odločila, ker jo zanima improvizacija in ne mara ustaljenih, ukalupljenih stvari. Tudi čipkastih vzorcev in papircev ne. »Preveč sem jih že kot osnovnošolka naklekljala za Zadrugo ali po naročilu. Če se je le dalo, sem že takrat rada izbrala kaj raznolikega. Nekoč sem v babičini skrinji našla papirc z motivom moškega in ženske. Sklekljala sem ga z barvnim sukancem, kar je bilo takrat sila nenavadno. Nastala je okrasna blazina, za katero se je žal izgubila vsaka sled. Pred petimi leti me je ponovno popadla želja, da bi skelkljala make, moje najljubše cvetje. In tako se je začelo.«

Za vzorce, ki jih kleklja Ana, ni papircev. Predloge si pripravi sama. Osnovo najde v reviji, na fotografiji, na spletnih straneh. Vrste risa in barve sproti rastejo v njeni glavi. Smelo in pogumno. Ob tem velja spomniti, da se je bogastvo idrijske čipke oblikovalo skozi stoletja in desetletja. Prav tiste skromne in praviloma anonimne idrijske klekljarice, ki niso bile zadovoljne s tem, da vedno znova in znova, zaradi zaslužka seveda, klekljajo ene in iste čipke, so botrovale njenemu razvoju. Od drugod prinešene in ustaljene vzorce so preoblikovale po svoji podobi in jih tudi sklekljale po svoje. Tako se je skozi čas na Idrijskem razvila prepoznavna čipka, drugačna od drugih in imenovana idrijska čipka. Oblikovanje in ustvarjanje čipk je nikoli dokončan proces. Danes na prodajnih policah in v naših domovih najdemo  tehnično dovršene čipke, ki so kopije historičnih čipk pa tudi nove avtorske, sodobne, eksperimentalne čipke, med katerimi  svoje mesto lahko najdejo tudi Anine čipke.

Razstavo odpiramo na dan, ko goduje sv. Lucija (13. december), ki je zavetnica slepih, slabovidnih in vseh tistih, ki pri svojem delu potrebujejo luč. Mednje sodijo tudi klekljarice, ki so ob brlivkah, petrolejka, karbidovkah in bulah preživele prenekateri večer ali celo noč in so se k njej obračale s prošnjo za dober vid. Ani pri njenem vsestranskem ustvarjalnem delu želimo obilo dobre luči in se ji zahvaljujemo za nocojšnji večer in razstavo, ki nam jo poklanja v ogled.

Ivana Leskovec

 MILANKA TRUŠNOVEC

 IVANA LESKOVEC

 GREGOR MAVER

 Fotografije Vladimir Kržišnik in Ana Balantič

 ANA IN STANKA

Natanko pred 10. leti 22. decembra sem samo nadstropje nižje v Mestni knjižnici prvič nastopila pred publiko. In vsa leta mi ta ustanova, ki ji pripada tudi galerija  nudi prostore za moje literarne nastope, tokrat celo za razstavo. Za prijaznost gre hvala osebju in direktorici Milanki Trušnovec.     

Vsem, ki so mi te dneve stali ob strani, vključno s prijatelji obiskovalci, se še na tem mestu toplo zahvaljujem.

Lep december želim vaša ANA

Martinov Čas besed v oblak ujet

10. november

 Rdeče in črno med Zelenimi oblaki

Tisti, ki jih muči depresija, melanholija in kar je še takih živali, naj se redno udeležujejo Zelenoblaške terapije pod vodstvom piscev amaterjev.  Sama, ki se s tako živaljo včasih srečam, se najprej vržem na glavo v logaški bazen literature,  zaplavam med prijaznostjo in objemi, neponarejenim iskrivim nasmehom in pohvalo, včasih tam staknem kakšen poljub mladega glasbenika, nič zato se bo že obrasel. Pod kupulo žarometov začnem vdihavati iskrive besede članov terapevtske skupnosti povezane v kitke poezije in proze. Pljuča in srce so kmalu očiščeni vsakodnevnega balasta.  Za preventivo pred ponovnim napadom kakšne beštije, doma pridno pijem  po žličkah arcnije iz zdravilne knjige Čas besed v oblak ujet. Iz radovednosti kakšen bo učinek začnem z mladimi talenti, ker je doza premočna, dodam manj mlade in po lekarniško za vsak slučaj še tiste, ki bodo za vedno mladi.  Vse skupaj močno pretresem in balzama bo dovolj do naslednje terapije.

Če bi ljudje vedeli kako enostavno brez Dioniza postaneš srečen in vesel, bi včeraj Martinovali z nami.  Besede, ki so zorile vse leto, so končno dobile pravico postati zbornik. Rdeče in črno blagoslovljen poživljajoč eleksir.  Z njim smo tudi že nazdravili sebi in zvestim obiskovalcem naših srečanj.  

Hvala vsem, ki ste ta večer naredili tako preprosto enkraten! Vaša ANA

 Fotografije Vladimir Kržišnik

 Lepo pozdravljeni moj dragi prijatelji in na zdravje vaša  ANA

Moja poletja na Skomarju

 29. september 2012

Skomarska hiša na Zreškem Pohorju namenjena kulturi in kakšne lepe številke, so mi bile tokrat namenjene, ko me je KUD VLADKO MOHORIČ ZREČE povabilo na 111 literarni večer. Na 28. ki je bil 27. 9. leta 2003. sem sodelovala prvič. Natanko po 9. letih in 2. dneh sem se 29. 9.  2012. predstavila že tretjič tokrat s  knjigo Moja poletja, ki je stara natanko 2 leti. Ob 19 uri je padel prvi kader literarnega večera. Kakšna pravljična števila!

Majda Labotar voditeljica prireditve jim je v več kot dvestoletni leseni kmečki hiši, s skrbno izbranim besedilom dodala še mističen pridih.   

Včasih je družina zvečer posedla okoli peči, pod bogkovim kotom za mizo pa so jim vandrovci, ki so se potikali po svetu in vedeli mnogo tega, pripovedovali zgodbe. Odprta usta in duše so srkala vase nenavadnosti.

Nič drugače ni bilo ta večer.  S prijateljico Francko Čuk, članico Zelenih oblakov iz Logatca, sva nekaj tistega kar v sebi nosi moja knjiga pod budnim očesom Njega nad sabo, prebirali številnim poslušalcem, veliko sem jih videla prvič, ki so se stiskali, seveda času primerno še k hladni peči in onim lepo posedenim po izbi. Le tu in tam je zmotil tišino kakšen nasmeh, vzdih in sramežljiv poteg pod vekami.  

Franckina vnukinja Klara Štempihar na saksofonu in njen brat Oskar na frulici pa sta z glasbeno nitko šivala naše besede.

Svoje je na koncu dodal tudi Martin Mrzdovnik, krivec, da še vedno živijo Skomarski večeri,  ki nas je popeljal skozi zgodovino društva in hiše. Zaobšel ni niti Pohorskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika in dodal:

"Naša Ana Balantič mu je čisto podobna. Kot je on, tudi ona povsod raznaša svoje pesmi in ne neha s pisanjem. Zdaj ti pa že lahko rečem naša?" me je pobožal z besedami. Po 16. letih prihajanja na ta del Pohorja sem že verjetno res njihova.

Ne smem pozabiti tradicionalnega tretjega dela večera, ki se je tokrat zavlekel že proti enajsti uri. On nad nami je takrat verjetno zamižal, ko je Martinova žena bliskovito pospravila z mize vso literaturo in zamenjala za kulinarično bogastvo. Najprej je pečena svinjska glava izgubila svojo slastno privlačnost, počasi tudi ostale sladkosti, le jeziki so pridobili na kakovosti, za kar je skrbel rujni Štajerc.

Tiste iz oddaljene Primorske, nas je potem sprejela k nočnemu počitku kar Arbajterjeva hiša gostoljubja.

Pa nasvidenje prijazno Zreško Pohorje do naslednjega večera, ki bo že čez en mesec.

Vaša ANA  BALANTIČ 

Metki Lampret pa hvala za naslov mojega večera:

IZIDOR, OVČICE, PESMI IN ZGODBE

   

Fotografije Vladimir Kržišnik