Moja poletja na Skomarju

 29. september 2012

Skomarska hiša na Zreškem Pohorju namenjena kulturi in kakšne lepe številke, so mi bile tokrat namenjene, ko me je KUD VLADKO MOHORIČ ZREČE povabilo na 111 literarni večer. Na 28. ki je bil 27. 9. leta 2003. sem sodelovala prvič. Natanko po 9. letih in 2. dneh sem se 29. 9.  2012. predstavila že tretjič tokrat s  knjigo Moja poletja, ki je stara natanko 2 leti. Ob 19 uri je padel prvi kader literarnega večera. Kakšna pravljična števila!

Majda Labotar voditeljica prireditve jim je v več kot dvestoletni leseni kmečki hiši, s skrbno izbranim besedilom dodala še mističen pridih.   

Včasih je družina zvečer posedla okoli peči, pod bogkovim kotom za mizo pa so jim vandrovci, ki so se potikali po svetu in vedeli mnogo tega, pripovedovali zgodbe. Odprta usta in duše so srkala vase nenavadnosti.

Nič drugače ni bilo ta večer.  S prijateljico Francko Čuk, članico Zelenih oblakov iz Logatca, sva nekaj tistega kar v sebi nosi moja knjiga pod budnim očesom Njega nad sabo, prebirali številnim poslušalcem, veliko sem jih videla prvič, ki so se stiskali, seveda času primerno še k hladni peči in onim lepo posedenim po izbi. Le tu in tam je zmotil tišino kakšen nasmeh, vzdih in sramežljiv poteg pod vekami.  

Franckina vnukinja Klara Štempihar na saksofonu in njen brat Oskar na frulici pa sta z glasbeno nitko šivala naše besede.

Svoje je na koncu dodal tudi Martin Mrzdovnik, krivec, da še vedno živijo Skomarski večeri,  ki nas je popeljal skozi zgodovino društva in hiše. Zaobšel ni niti Pohorskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika in dodal:

"Naša Ana Balantič mu je čisto podobna. Kot je on, tudi ona povsod raznaša svoje pesmi in ne neha s pisanjem. Zdaj ti pa že lahko rečem naša?" me je pobožal z besedami. Po 16. letih prihajanja na ta del Pohorja sem že verjetno res njihova.

Ne smem pozabiti tradicionalnega tretjega dela večera, ki se je tokrat zavlekel že proti enajsti uri. On nad nami je takrat verjetno zamižal, ko je Martinova žena bliskovito pospravila z mize vso literaturo in zamenjala za kulinarično bogastvo. Najprej je pečena svinjska glava izgubila svojo slastno privlačnost, počasi tudi ostale sladkosti, le jeziki so pridobili na kakovosti, za kar je skrbel rujni Štajerc.

Tiste iz oddaljene Primorske, nas je potem sprejela k nočnemu počitku kar Arbajterjeva hiša gostoljubja.

Pa nasvidenje prijazno Zreško Pohorje do naslednjega večera, ki bo že čez en mesec.

Vaša ANA  BALANTIČ 

Metki Lampret pa hvala za naslov mojega večera:

IZIDOR, OVČICE, PESMI IN ZGODBE

   

Fotografije Vladimir Kržišnik

z Milanom Deklevo stopali po šumečem listju besed

22. september.

Z Milanom Deklevo stopali po šumečem listju besed

Pa ravno danes, ko se je zgodila jesen in bo noč po vsem svetu enako dolga, je spomin na včerajšnji literarni večer še čisto svež in komaj že predihan.

Kakopak, na logaške Zelene oblake smo sinoči pripeli pesnika, pisatelja, esejista, dramatika, publicista, uednika, skladatelja in še marsikaj, Milana Deklevo, nagrajenca Prešernovega sklada, Jenkove nagrade, Župančičeve, Rožančeve, Veronikine, Kresnikove, nagrado Desetnica in Prešernovo nagrado za življensko delo. Oh, koliko tega tako preprost človek kot je on, lahko nosi.

Anja Sedej, je malce hudomušno obarvala svoj vezni tekst, v katerega je vključila štiri oblaške člane, Bojano Levinger, Ano Balantič, Boruta Petkovška in Francko Čuk, menda zato, ker imamo že vsi izdano kakšno svoje delo, da smo s svojimi prispevki kot vezna nit šivali pesnikovo pripoved.     

Namesto odsotne Bojane sta brala njene hajkuje Branka Novak in Jaka Dolenc.

Simon Urbas, ki bi ga naša druščina baje rada posvojila, je glasbeno iskrivo zaokrožal večer.

Skladovnico knjig si je pripravil naš sedanji predsednik društva Tim Uršič, da je paberkoval iz njih drobtinice, ki so se pod pesnikovimi simpatičnimi brki spreminjale v zabavne odgovore in razpredanja o njegovem delu in današnjem času. Tim, je za pokušino celo v japonščini prebral Deklevov hajku in seveda požel pohvalo.

Nihče ni meril čas, ki je debeli dve uri držal poslušalce v napetosti. Kdo bi lahko ostal ravnodušen ob takem večeru, ko je celo obraz mojstra besede žarel od navdušenja in delil pohvale povezovalcem in ogranizatorjem.

Po zamisli Branke Novak, ki vedno poskrbi za scensko preobrazbo, je bila sredi dvorane posuta potka z jesenjo, v ozadju fotografije Andreja Korenča, ki je čisto za konec v opomin in zavedanje z diaprojekcijo prikazal umirajoči potok Logaščico in mi Zeleni oblaki, smo s priznanim umetnikom pisane besede, zaključili še en prijazen literarni potpuri.

 fotografije Vladimir Kržišnik

Pa lepo pozdravljeni dragi prijatelji in pisano jesen vam želim!
Vaša ANA BALANTIČ

Črta usode

ČRTA USODE

1.september

Zgodil se je prvi september, ki bi se moral že davno prej. Ampak takrat Francka Čuk še ni imela 60 let. Pred časom je sklenila, če ne prej, za ta jubilej bi si rada podarila nekaj, kar ne more zamenjati nobeno darilo podarjeno še tako z srca, nobene prisrčne besede ne bi segle tako globoko, kot je zbirka pesmi in proze, ki si jo je danes položila v naročje. ČRTA USODE. Pred nas pa razgrnila svoje življenje. Tisti, ki je niso poznali, teh je zelo malo, bodo odkrivali še ne odkrite kotičke njene biti.
Meni pa se je v recenzijo knjige zapisalo takole:
Že šest let ubirava isto literarno pot v čudoviti druščini Zelenih oblakov in nekoč mi je dejala, da ima rada vlak. Zato sva se prvič z njim  peljali na literarno šolo na Ptuj.
Boli jo krivica, toliko bolj, če so prizadeti otroci. Zato je v njenih pesmih na eni strani prisotna sentimentalnost, ki včasih meji na arhajičnost, na drugi pa poduk nevednim in nezavednim svojega početja.
Čeprav jo je življenje gnalo skozi mnoge preizkušnje, je v srcu še vedno mehka, kar se odraža v njenih pesmih. Današnji svet, sploh v književnosti, se miline, solzavosti in podobnih patetičnosti otresa in nam vsiljuje trdost in grobost, skratka realnost. V Franckinih zapisih pa je kruta realnost vedno bič, ki ga mora odstraniti in tukaj pridejo na dan čustva.
Njene zgodbe in rime je skoraj treba brati z robčkom v rokah, pa naj se sliši še tako patetično.
"Pa pustite mi vendar rime, brez njih so moje pesmi gole!" se ustraši za končnice.
Pustimo jih, zakaj pa ne, če avtorica tako želi, čeprav včasih zaradi vsiljene rime pesem izgubi na vrednosti.
Če se dotaknemo Franckine proze, ne moremo mimo njenega tenkočutnega gledanja na sočloveka. zato se je predvsem posvetila pisanju resničnih zgodb. Največ jih je nastalo takrat, ko se je sama spopadala s svojo težko in dolgotrajno boleznijo.
Kakorkoli že, zaznamovani ljudje zavzemajo pri pisateljici posebno mesto. Vsi smo na isti poti, zato jo bolijo nesprejemanja drugačnosti, brezčutnost in nerazgledanost.
Več kot dovolj je priložnosti, da se bralec ob tej knjigi poglobi vase. V to ga preprosto silijo avtoričina besedila, kajti iz njene duše se kot iz Pandorine skrinjice izvija nit iskrenosti.
Ravno s prozo vleče Francka najmočnejši adut in prav s tem bi bilo vredno v bodoče razvijati njen potencial.
Bodočim bralcem prepustimo njeno knjigo, naj jo ocenijo, modrujejo in se zamislijo.

Zaradi dežja je Plečnikov vaški trg v Hotedršici sameval, le vsake četrt ure ga je zdramil zvon. Zato pa je bila kulturna dvorana ob njem skoraj pretesna za vse obiskovalce, celo iz goriškega konca, ki imajo Boštenčkovo Francko tako radi.
Prepletanje besed je bilo tokrat pod taktirko predsednice Zelenih oblakov iz Logatca Branke Novak.
Pesmi sva brali Bojana Levinger in Ana Balantič. Svojo življenjsko zgodbo je vmes odstirala Francka sama. Kajpada je kot po navadi v rokah držala tudi režijske vajeti, tokrat za skeč, ki sta ga uprizorila člana KTD in deklamacijo svoje vnukinje Mance. Rdečo nitko je držala v rokah harmonika Albina Slabeta. Med drugim so nastopali medzosopranistka Marijana Leskovec, kitaristka Janja Eržen in še Franckina vnukinja Klara na saksofonu. Za konec je folklorna skupina tokrat zaradi prostorske stiske v zelo zmanjšani zasedbi odplesala valček.
Bogatejši za še eno izrazno moč besede bomo vsake toliko lahko potonili v Franckino poezijo in prozo, v njen prvenec. Ob tej priliki ji želimo, da pero še velikokrat pomoči v svojo domišljijo.
Francka hvala!
 

Fotografije Vladimir Kržišnik




Lepo pozdravljeni dragi prijatelji vaša Ana Balantič

Literarna kolonija

25. MAJ DAN MLADOSTI

Literarna kolonija,  ki jo vsako leto organizira prof. Dragica Breskvar, samostojna svetovalka JSKD za literaturo in glavna urednica revije Mentor, se je odvijala v Novem mestu.
Tokrat smo se udeleženci res počutili kot v študentskih letih. Čisto na frišno odprt, še ne zaseden dijaški dom, je bil ves samo za našo deseterico.
Prvi dve popoldanski uri, ampak ne šolski, ta dolgi, je naša mentorica pisateljica in letošnja nominiranka za nagrado Kresnik, Cvetka bevc, že malo ogrela možgane nekaterim pesnikom, malo dodala, nekaj ukazala prerešetati, da bo besedilo spodobno in počasi teklo kot Krka skozi mesto.

Kot se spodobi za Dan mladosti, smo se ta petkov večer podali na predstavitev knjige znanega humorista (nečaka tete Mare iz Veselega tobogana) Tonija Gašperiča. V nabito polni predavalnici  Dolenjskega muzeja, so med humor, ki nam ga je na svojstven način naložil polna uha, posegli še Preloški muzikanti in pevka Polona Barič s prelepimi belokranjskimi vižami. V sklopu tega večera, je bila tudi otvoritev karikatur Branka Babiča, ki je Tonijev humor ovekovečil v svojih risbah.
V stilu Dolenjskega cvička, Metliške črnine in njihove odlične kulinarike, se je večer zategnil pozno v mrak. Literati pa smo nategnili še malo dlje, na mestnem trgu ob Kettejevem vodnjaku.

Pridni in marljivi učenci, smo drugi dan v soboto, točno ob desetih že zasedli predavalnico. Ja, tudi točnosti nas je mentorica obrihtala. Toliko minut pavze in niti malo čez, ne kot prejšna leta, ko smo ob drugačnih komandah kot kure še dolgo čez zapovedanih deset minut kokodakali po okolici.
Literarni kažipot smo vzeli sila resno. Vaje in mnenja o napisanem, zlati nauki, ki se jih moramo držati, če hočemo doseči razumljivost besedil, ko jih bodo naši bralci jemali pod drobnogled. Nas, kot prve bralce po navadi samovšečnost zanese v mnenje popolnosti, šele ob mentorjevi kritiki ali tretji osebi najdemo pomankljivosti, ki jih je treba izbrisati in dati na cedilo.
Po štirih urah so glave prepolne učenosti smele na dva kilometra pešačenja do središča mesta na ogled znamenitosti, kjer smo predelali še njihovo zgodovino. Ob omembi hiše slikarja Božidarja Jakca, kjer je njegova stalna razstava, se ni nihče spomnil, da je realko od leta 1913 obiskoval v Idriji, kamor je prišel zaradi znanega slikarja Vavpotiča, ki je tukaj poučeval risanje. Po končani realki je nadarjeni Jakac najprej dal skozi prvo vojno na reki Piave, potem nadaljeval študij slikarstva v Pragi. Idrija  pa vseeno nosi njegov zaznamek vreden omembe, že zato, ker so se z njim merili idrijski slikarji.
Večina lit. družine je po maršu nazaj v dom, po večerji zopet romala v mesto, tokrat na štirih kolesih, da doživi še pesniški nastop v knjigarni Goga z Marjanco Kočevar in Jadranko Zupančič. Nadaljevanje kot se za študente spodobi, je nato sledilo v Lokal Patriotu krepko čez polnočno uro. Eni (ena) utrujeni od popoldanskih kilometrov, smo do takrat že odslužili poživljajoč spanec.

Nedelja, za večino državljanov dan za počitek, za nas pa je dr. Gašper Troha, eseist, kritik, urednik in med drugim programski vodja festivala Vilenica, pripravil predavanje o tem, kako pravilno napisati sinopsis k  besedilu, ki ga pošljemo založbam za morebitno objavo knjige.

Za konec je ostalo še nekaj neobdelanih besedil v lit. kažipotu in z mentorico Cvetko Bevc smo z njimi zaključili letošnje izobraževanje. Vsi so izdelali razred. Hura počitnice!
Za nagrado tridnevnega učnega in prijateljskega druženja, smo smeli zaokrožiti v literarno popoldansko branje svojih del. Nato pa prisrčno slovo z željo po ponovnem snidenju.  

                                                                  Večer v Gogi

Pisateljica in mentorica Cvetka Bevc bere iz svoje knjige Potovci, ki je nominirana za nagrado Kresnik

                                                    prof. Dragica Breskvar

Lepo pozdravljeni dragi moji prijatelji! Vaša ANA BALANTIČ

TAKRAT, KO JE METULJ POLJUBIL CVET

27. MAJ 2012

Kdo bi ji zameril, ko je v marcu že čisto prebujena, še malo zadremala.
"Piš me v uh pa še ta koledar!"
Ljudje so postajali vedno bolj nergavi, vrtičkarji ob neprestanem namakanju izpod neba, sicer prepotrebnem, še po regrad niso mogli.
Ob prvomajskih praznikih, le kako je vedela, če ji ni mar koledarja, se je le zganila, pretegnila svoje prelestno telo in butnila izpod koutra. Gola se je nastavila soncu in vsi so zakričali:
Pomlad, pazi se premočnega sončnega žarčenja!"
"A tako, spet ni prav, vam bom že dala vetra in vas kar zamrznila!" Utihnili so. Z naravo res ni šale. Pa tako lepo je bilo lani in predlani in ...

Takrat, ko je metulj poljubil cvet.

Nikoli nisem videla kakšni so travniki, on pravi, da so najlepši poleti. Jaz vedno samo stopam po njih, s prsti češem drobne cvetove in jih vonjam. Ko bi vsaj barvo otipala."
"Pisani so kot bi po tleh raztresel mavrico," pravi Andrej.
Zamislim si mavrico, ki zraste iz dežja, kadar ga poljublja sonce. Ampak ta diši čisto drugače in se ne pusti pobožati. Andrej pravi, da se za njo ne splača hoditi, ker jo sonce vedno posrka vase. V tudi da so rože iz sladkega nektarja in cvetnega prahu, da si lahko čebele iz njega naredijo mehke škorenjčke, se napijejo soka in nato sladko zabučijo v panj. To je videl pri dedu. K njemu greva. Vso pot samo sprašujem in njegove odgovore v svoji temi naslikam po svoje. Čebelo, ki je nekoč mrtva ležala pred odprtino v panj, sem že odtipala v spomin, drugo pa ...
"No, ti, radovednica," se mi smeje, ko me ves čas držeč za roko, končno pripelje do konca poti. Kot bi hotel vtisniti pečat, me tesneje stisne k sebi. Pravi, da je pred nama široka košenina. Vame butne le sladkoben in soparen vonj po razgretem travinju in pridušen čebelji zbor, ki pred panji pleše svoj rej. Toliko stran, da nisva motila pridnih prinašalk, je na travo razgrnil odejo. Legla sva, da bova gledala nebesno modrino. No, to in spreminjajoče oblake je videl le on. Oblake? Dvignil je mojo desnico, čeprav sem levičarka in mi vodil kazalec po obrisih podob, ki so se venomer spreminjale. Napela sem možgane in v njih so se izrisali obrazi, goba, največja kopasta gmota je imela rilec, ob njem pa ogromna plahutasta ušesa. Prvič sem to otipala, ko so me posadili na kamnitega slona v dunajskem živalskem vrtu.
"To je srce," zavriskam, ko hip za tem prst zakroži po znani krivulji.
Potem potegne čuden veter in Andrej šteje ovčice, ki se kmalu spotegnejo v podolgovate mrene. Oba se počasi umakneva vsak v svojo tišino in v meni se sprožijo nenadni plazovi sreče, ki sprva počasi, nato pa z neustavljivo brzino zdrsnejo v omamo. Nenadoma me moj princ kot nevidna sila potegne iz sanjarij.
"Tam raste nakovalo ... Ah, se je že razblinilo!"
"Vidiš kakšnega metulja?" sem zinila, naveličana neba.
"Ravno tu zraven se sem in tja preseda citronček kot da ni zadovoljen z nobenim cvetom.
"Miruj, ob tvoji glavi, na rumenem košku ivanjščice velik rdeč metulj z modrimi očesi zre v naju." Otrpnila sem, ko se je nenadoma nekaj dotaknilo mojih ustnic.
"Ne, ne premakni se, metulj je!" je Andrej komaj krotil vznemirjenje.
"Postani kamen!" sem slišala v podzavesti ukaz čarovnika iz pravljice, ko je tisto breztežno bitje, ne vedoč kaj bi, sedelo tam in tipalo mojo kožo.
Kako dolg je bil ta stik, zdel se mi je cela večnost. Še dolgo po tem se ni razkadilo blaženo čustvo, kot takrat, ko me je Andrej sredi Ljubljane stisnil ob izložbeno okno in se prvič zlil z mojimi ustnicami. Vso kri mi je pognalo v lica in začutila sem tisoče oči, ki so se zabodle v najin trenutek sreče.
"Daj no mir, za mlade je to vsakdan, stari se obrnejo stran in požrejo slino.
"Prekleta mularija, kakšen razvrat, a ne bi to raje počela doma!" sem ravno takrat zraven sebe zaslišala koleričen moški glas, poln čudnega sopenja. Nagonsko sem se sklonila kot bi pričakovala udarec.
"Kaj je starina, te dajejo črvi, a?" se je oglasila mladenka nekje z druge strani ulice in potegnila nežno z lokom po strunah. Očitno ulična violinistka navajena še kaj hujšega.
Andrej se je vsemu navkljub zopet prisesal name tako tesno in za dolgo, da sem skozi tanko rožnato krilo začutila njegovo moškost. Mogoče je najina razvratnost in pod lokom valujoč Ravel pognala tudi moja čustva na površje in sva ostala tam na ulici samo midva in ognjeni metuljev poljub, okoli naju pa ena sama nadrobljena mavrica.
Zakaj nisva tudi midva nastavila kovinske škatljice na tla?

Tako, pa sem že tretjič spravila skupaj nekaj besedila po želji žirovskih Cvet. Če same celo leto ustvarjajo z nitkami prečudovite klekljane umetnine, vsakič na drugo temo, so literarni prispevki, ki prihajajo iz vseh koncev Slovenije, njihov oklepaj in strešica nad klekljarskim praznikom.

 
Ta metulj pa je nastal v mojih zimskih popoldnevih.

Lep prvomajski praznih vam želim dragi moji prijatelji in z mano se veselite težko pričakovanega sonca.  Vaša ANA