Ded Franc, nam je vsako leto dan pred Božičem prinesel jelko. Že jeseni je izbiral po hostah in označil najlepšo. Ko je napočil čas, je ne glede na vreme odšel ponjo.
Že temnilo se je, ko jo je kot dete povito odložil pred vrati maminih staršev. V hišo ni stopil, da ne bi bilo posmehljivih očitkov deda Martina, ki je imel vsa šila našpičena proti cerkvenim praznikom.
Ko je babica razvezala drevesce, je to planilo v zraslo širino. Vtaknila ga je v lesen podstavek in postavila na nočno omarico pogrnjeno s čipkastim prtičem. Ded se je samo nagravžno odkrehnil in izginil skozi vrata v temo. Mama je z vrha omare vzela povoskano kartonsko škatlo od UNRA pošiljk in iz te zakladnice smo vse tri zajemale krhke okraske.
"Le glej, da ti ne pade!" Takrat je bilo že prepozno. Svetleč rjavkasto rdeč češarek je že ležal zdrobljen pred mojimi nogami čakajoč na metlo.
"Saj sem vedela, ta tvoja sitnost!" Samo skremžila sem se in stekla na vrh k Bizjakovim. Tokrat me ni brigala tema, čeprav je cestna svetilka metala okoli sebe same pošasti. A preden je moje bunkanje po vratih kdo slišal, so se že priplazile do mene in me začele ščipati. Ko so se vrata končno le odprla, je bila za mano samo še črta kometa Repatca. Zagnale so me na divan pred peč in niti do sape mi niso pustile.
"Ježeš na," je mati Bizjakova v postelji zakrilila z rokami.
"Na tu imaš," je njena hči odprla vratca nočne omarice in mi položila v naročje kar precej napihnjen škrnicelj. Toliko so se roke že umirile in tudi sapa je že prišla za mano, da sem odvihala zgornji rob in ... V njej so bili sladkorni okraski, pa koliko jih je bilo. Strahovi so se samo obliznili in tisti nesrečni češarek tam spodaj in nestrpen mamin pogled ...
"Saj grem s tabo," me je prijela Hanca za roko. Ravno takrat se je na gank pripeljala luna.
"Vidiš kako je svetlo, ti pa taka velika "donda" in te je še vedno strah." Samo še tesneje sem se oklenila tople roke.
"A si že spet nekaj nafehtala?" je zletelo iz mame. Boljšega opravičila si ni mogla izmisliti.
"Kaj bi to, saj je naša," me je Hanca pobožala z očmi. V tiste pisane konjičke, krogce in zvezdice sem potem z njeno pomočjo vdela sukanec in brez nesreče navesila po drevescu.
Samo še kosmiči vate in zasnežena jelka je klicala po Božiču in novoletnih praznikih. Dokler me ni zmagal spanec, sem na topli peči strmela v pisane balončke, ki so mežikali cestni svetilki.
Če ne bi bilo še druge babice, očetove mame, takrat ne bi vedela kaj so jaslice.
Ded Franc ji že dolgo ni več prinašal drevesca. Nabral je le najlepšega mahu in nekaj smrečja postavil v lonec, da je dišala soba po božičnem pričakovanju. Iz kamre je prinesel kartonsko škatlo, v kateri so bile v cunjice zavite majhne glinaste figurice. Babica je po kredenci razprostrla mah in nanj položila svetega Jožefa z Marijo in zraven njiju majcenega otročička. Jezušček mu je rekla.
Da je ostala samo ena ovčka, druge so se razbile in ta črnega kralja je obglavil padec na tla, angelčki so pa itak izgubili krilca in pozlato že, ko je bil moj ata otrok. No, ja, saj je tudi ostale figurice že dodobra omajil čas. Tisto edino ovčko sem smela postaviti k detetu in tudi druga dva kralja sta z mojo pomočjo obstala pod papirnato zvezdo repatico, ki je bila z žebljičkom pritrjena na zgornji del kredence.
Nato se je babica vsedla za mizo pogrnjeno s štikanim prtom, sklenila roke v predpasnik in s pogledom na jaslice se ji je razvezala zgodba, ki pa je bila vsako leto daljša, ker je radovedno punče hotelo vedno globlje v čas njenega nastanka. Tudi ded, ki je prebral toliko knjig, je moral dodajati svojo umnost.
Dragi moji prijatelji, kakorkoli že dojemate ta čas pričakovanja, preživite ga v miru in z notranjim zadovoljstvom. Za vse naj bo svetel, duhovno uravnotežen in strpen. Voščilo pa je najlepše tisto, ki ga vsak nosi v sebi.
Vse dobro vam želim v letu 2012 in imejte se radi! Vaša ANA
