UBESEDENJE Z OBRONKOV ČASA

Sobota 5. november

Spet smo se Zeleni oblaki ubesedili v lit. zbornik.
Naša zvesta članica Vanda Lavrič, se je kot urednica podpisala poD naše umotvore. Čeprav ji je s pikami in vejicami za ovratnik dihala Anja Sedej, je že šestič z odliko opravila diplomsko nalogo.
Vid Sark, je s svojo umetniško roko vsakemu lit. prispevku dodal likovno podobo in opravil tudi z naslovnico, s katero je poudaril pomen zbornika Čas besed v oblak ujet.
Tina Gantar, je zajeten šop našega lanskoletnega plodnega dela spravila v red in spodobno obliko.
Sedaj mu pa že lahko rečemo naš tiskar gospod Vochl Anton iz Logatca, pa je držal taktirko nad strojem, ki je izpel 400 izvodov pesniško in prozno dišečih knjig.
Predsednica Branka Novak, jih je z nasmeškom nežno pogladila in ponudila literarnim navdušencem.

Mladi scenarist Tim Uršič, po lasulji sodeč baron, je najprej predstavil naš zbornik, njegova spremljevalka dvorna dama Anja Sedej, ki so ji, nezaslišano, med tem uvodom ukradli ogrlico, sta se med 15 obdolženih nastopajočih takoj neizprosno pognala z detektivskim instinktom. Trda je bila inkvizicijska zasliševalnica. Najbolj sumljivi  sta bili upokojenki Tilka in Francka, baje je ta zvrst najbolj potrebna denarja, in prst se je vsake toliko uperil vanju.
Tudi Barbara, ki vse piše brez ločil, le zakaj, morda nima za črnilo? Sumljivo, sumljivo1
Napetost je vsake toliko zmotil kitarist Marjo Kurtjak, nedolžen kot jagnje, še oko strogih izpraševalcev ni sedlo nanj, tako so bili zasanjani ob njegovih glasbenih vložkih.
Tatu, dragocene ogrlice, po vsej verjetnosti narejene iz črnega opala (kupljenaga v Tušu), tudi skozi natančno poslušanje naših besedil, do konca nista odkrila. Morda so krive predčasne volitve, tudi to jima je šlo skozi možgane. Kaj se ve?
"A kaj bi, saj bogastvo tudi ni vse!" se je na koncu, malce otožno, sprijaznila Anja.
Po zaključnih taktih in navdušujočega aplavza, je preljubi kitarist Marjo, z nedolžnim in skesanim obrazom, potegnil na plano predmet poldrugo uro trajajočega detektivskega dogajanja nocojšnjega večera. Ker je bilo priznanje in kesanje tako iskreno, mu je bila ogrlica celo podarjena. In vsi z zaznamkom krivde smo se oddahnili.
Dragi Tim in Anja, takih detektiv si še želimo. Hvala vama za čudovito improvizacijo.   

Fotografije Vladimir Kržišnik


Lepo pozdravljeni dragi prijatelji, prijetno jesen vam želim in veselo Martinovo. ANA BALANTIČ

Besede in čustva iz Benečije

Kako so se pesniki iz Benečije pomešali med Zelene oblake.

Kdo še ni slišal za reki Nadižo in Sočo, Beneško Slovenijo, Rezijo.
V strme bregove naslojne vasice kot golobnjaki z zvonikom na vrhu. Hiše kot preplašeni otroci stisnjene ene ob drugo kot bi jih bližina varovala pred samoto.
Včasih ni tam potekala samo namišljena meja kot danes, tudi orožje je zaropotalo na karavlah, tako za strah.
Najvišja taka črta je Postaja Topolovo. Tam je umetnik celo na obcestni kamen zapisal takole:
"Nebo nima mej!"
Slovensko narečje, ki ga s sabo vlečejo, po nekaterih virih iz enajstega stoletja ali še prej, nikoli ni našlo pravega mesta. Je jezikovna pregrada, ki je še vedno prisotna in še kako boleča za slovensko manjšino onstran.
Ko so se lani končno uresničile nekajletne želje letos preminulega Zlatka Smrekarja, so se povezali v KUD PO. BE. RE. Posočje, Benečija in Rezija, katerega predsednik je bil, verjetno niso pomislili, kako daleč bo segel njihov glas.
Te dni je na povabilo Zelenih oblakov segel celo na Notranjsko, na logaško stran.
"Kakuo je bla huda tista črta, usega, pa no malo", smo slišali iz njihovih zapiskov, ki so jih pripravili za ta večer: Aldo Clodig, Margerita Trusgnach, Marina Cernetig, Adreina Trusgnach in Claudia Salamant.
Prva postaja tega srečanja pa je bil popoldanski sprejem v Hotedršici, kjer so si gostje pod vodstvom Francke Čuk najprej ogledali znamenitosti: Tomažinov mlin postavljen nad kraškim breznom, Gregorčkovo črno kuhinjo preurejeno v muzej, zemljanke ali kašče, ki so sezidane iz kamna in vkopane v zemljo in nedaleč stran zbirko starih predmetov Romane Pivk, ki izvirajo večinoma iz okolice vasi. Ogled se je končal v gostilni pri Turku, kjer je ob odlični postrežbi predsednica Zelenih oblakov Branka Novak, zamejskim gostom odstrla zaveso tudi našega literarnega delovanja. Od tam se je karavana literatov preselila v dvorano Tabor v Logatec.
Po nagovoru župana gospoda Berta Menarta, je članica našega društva Bojana Levinger predstavila ostale člane Zelenih oblakov skozi njihovo pisanje. Vmes smo srkali slovenske ljudske biserčke mlade citrarke Urše Rožmanc.
Za cvet na torti sem dodala nekaj misli Zlatka Smrekarja, ki je bil tako čustveno navezan na njihovo deželo in jezik.

Tam, kjer se vije reka,
poteptani ljudje čakajo kapitana,
da požene ladjo.
Nasedlo ladjo, ladjo, ki gleda v nebo
in čaka nekoga, da jo splavi.
Ure borb so mimo.
Samo zaplavaj, kruh je lačen ust.
Usta bi pisala, ogorčena nad tem, kar se dogaja.

Iz njihovih narečnih pesmi in razmišljanj Alda Clodiga, smo ta večer slišali otožen klic po obstoju maternega jezika, ki ga morajo, čeprav so ure borb mimo, znova in znova ponavljati v svoji domovini.
"Besede in čustva iz Benečije bodo še dolgo v nas!" so zatrjevali poslušalci, gospod župan pa je naše goste popeljal še na logaško fešto.

Hvala dragi Benečani, da ste nam s svojo blagozvočno govorico priredili čudovit in nepozaben literarni večer in upam, še kdaj nasvidenje.

 

.

 Fotografije Vladimir Kržišnik



 Lepo pozdravljeni dragi prijatelji  Ana Balantič

Po Zlatkovi poti

13. avgust 2011

Kako je Zlatkova pot postala poezija

"Kaj misliš, če bi izdali Zlatkove pesmi, ti si vešča pa oblikovanja?" mi je malo obotavljajoče predlagala tistega večera, ko sva prvič skupaj obujali spomin na pokojnega pesnika,  Marjetka Manfreda članica lit, društva PO BE RE iz Kobarida katerega predsednik je bil Zlatko Smrekar. Njegova velika želja je bila namreč, da nekoč izda svojo zbirko. Takoj sem imela v glavi načrt za obliko naslovnice in zadnje strani. V roke sem dobila pesmi, sprva jih je bilo za okoli 80 strani, pozneje se je izkazalo, da jih njegovi starši hranijo še več kot toliko.
Tudi postavitev le teh sem si zamislila in jih razvrstila malo drugače kot je navada, misleč na Zlatka, ki je v sebi nosil neko posebnost. Ker pa moj računalnik zmore kar pač zmore, sem to nazadnje prepustila Marjetki in tiskarski hiši Grafika art d. o. o. v Volčah. Tako je pred nami zajetna knjiga 260 strani, ki ji je dodan albumom fotografij.

"Ti pokažem kakšen sončni zahod gledam vsak večer z Livka," mi je Zlatko  v Zgornjem Tarbiju pokazal zadnje sonce, ki je tam daleč za hribi tonilo v morje.
Zato tudi krog na zadnji strani ovitka s sončnim zahodom v Benečiji, simbolizira njegov zaključen cikel tuzemeljskega življenja in poezije. Kot je bil njegov čas poln sončnih žarkov, senc in oblakov, je v ta krog postavljena svetloba, ki pojenjuje v globine teme.

Zadnje poletje je v Topolovem našel onemoglega ptiča, misleč, da je sokolji mladič.
"Ne, ponesm ga domou!" mi je dejal. Izkazalo se je, da je to odrasel hudournik, ki je med potjo omagal in ima samo še nekaj dni časa, da najde svojo jato in poleti na jug, pozneje bi bilo zanj usodno. Zlatko je drugi dan že opomoglega ptiča odnesel na vrh Kolovrata in ga spustil. Ta je v zraku samo zakrožil in kot puščica švignil naravnost proti Topolovem.
Tisti, ki Zlatka ni poznal, mu bo podoba na naslovnici povedala vse o njem.
Ptič v mehkih rokah, ki mu vračajo moč in Zlatkov nasmeh, ki mu bo podaril svobodo. Tak je bil naš pesnik in sam je dejal:
Sem tak kot sem / in ni me sram, / da sem tak! /Upam, da ostanem / tak kot sem bil / in sem ...
Za vedno je, in tak bo ostal v srcih tistih, ki smo ga bolje poznali. Poln energije, poln poezije in poseben.
Že kot otrok je hotel postati pesnik in to je tudi bil in ostal. Takega se ga bomo spominjali ob prebiranju njegovih verzov. Če jim bomo dobro prisluhnili in to tudi znali ...

Danes je minilo sedem mesecev, ko je zemlja vzela nazaj njegov pepel.
In pred nami je pod temnomodrim naličjem knjige oživel Zlatko Smrekar v vsej svoji veličini in pogrešljivosti. Vsi, ki smo ga poznali, ga imeli radi in tisti, ki so mu dali življenje, da je postal to kar je bil, smo bili prisotni v Domu Andreja Manfrede v Kobaridu in spremljali predstavitev njegove poezije. On, pa je očem neviden, v novi srajci sedeč na tleh, med harmoniko in trobento, v šumotu slapa z nami prebiral svoje pesmi. Vsake toliko je dvignil prst kot bi nas hotel posvariti pred minljivostjo.
Nato se je stopil v eno od solz, ki jih v tem času toči zavetnik Lovrenc in polna luna je vsem nam še bolj osvetlila Zlatkovo pot.

Naslovnico in zadnjo stran sem oblikovala Ana Balantič, fotografije, ki so nastale ob Zlatkovem nastopu v Idriji je v knjižni album prispeval Vladimir Kržišnik, oba člana lit društva PO BE RE.

                                               Zlatkovi starši in njegova sestra

                                                                Zlatkov oče

 

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo poletje vam želim dragi prijatelji in prisrčen pozdrav Ana Balantič

Kako so kresovali nekoč in danes

10. junij 2011
Kresovanje malo prej, a nič manj simbolno

Naveličani pomladi,  ki se ji ob njenem poslavljanju samo kisa kot depresivni deklini, smo Zeleni  oblaki literarnega društva iz Logatca, sedem kresnih ogenjčkov prižgali malo prej in pohiteli v poletje.

V času solsticija,24. junija, na Šentjanževo, ko goduje živahen in močan mladenič Kresnik, se sonce vzpne do najvišje točke in se ob Kresi dol prevesi, je bil že v poganskih časi in še prej, največji ognjeni praznik. Magični čas, ko svojo moč preizkušjo vilinska bitja, bojujoč se s čarovniki za zaščito pšeničnih polj, ki so ravno takrat pripravljena na žetev. Kdor je opolnoči oblekel narobe obrnjeno oblačilo in se zaril med late v kozolcu, je videl plesati čarovnice.
Na kresno noč so tudi vse vode postale blagoslovljene in umivanje v njih je prinašalo srečo.
Tudi Zeleni oblaki smo stopili v ta poganski čas.
V vazi velik šop kresnic in ivanjščic. Praprot položena na pod, vse je bilo nared, da se bo Kresnik, ko bo opolnoči blagoslovil logaški knjižni hram, lahko ulegel nanjo in spočil.
Pravljično število je pripomoglo, da je v sedmih lončenih posodah zagorel plamene, ki je prepodil sonce in klicanje Kresnika se je začelo.
Marcel Stefančič, močan in živahen mladnič, je vse preštudiral do potankosti. Uroke, čarovnice in kresničke, praprotno seme in verze znanih pesnikov je povezal v šopek prihajajoče kresne noči in vodil Zelene oblake, ki smo pridno sedeli vsak na svojem piedestalu in iz svoje malhe med poslušalce stresali svoje Sanje kresnih noči. Vsake toliko smo z vokalistko in kitaristko Karmen Kunc zazibali duše v španskem ritmu in italijansko popevko Volare, ki so ji pritegnili tudi številni kresovalci.

Rdečelične jagode, simbol Venere boginje ljubezni, so za konec posladkale od urokov, poezije in proze zamaknjene poslušalce.Tistim, ki so si praprotno seme natresli v žepe, je bila razodeta skrivnost, da za gotovo kmalu spet zaiskrimo kakšno literarno branje s predsednico Branko, Marcelom, Barbaro, Bojano, Evo Nežo, Francko, Gregorjem, Matejo, Nado, Tilko, Vando, Jožetom, Vladimirjem, Ano in tistimi, ki jih ni bilo nocoj z nami. 
Kaj vam je praprotno seme razodelo ta večer, a da boste zdravi in veseli še naprej plavali na Zelenih oblakih in z njimi?!

FOTOGRAFIJE VLADIMIR KRŽIŠNIK

Pozdravljena zelenooblaška druščina in veselo, predvsem pa zdravo počitnikovanje vam želim, enako ostalim prijateljem. ANA BALANTIČ