To megleno jesensko popoldne je prav prikladno za gledanje vase.
Že dolgo me gloda črv, kako bi ubesedila naziv povzpetnik. Nisem ravno mojster filozofije, a ker me tako čudno zmrazi ob tej besedi, še bolj pa ob ljudeh takega kova, bom nekaj svoje preproščine pustila na tem blogu.
Pomislim na vse tiste, ki so z malo truda, z zvijačami in sladkimi besedami prilezli na vrha nečesa.
Lezli so in lezli, nastradala so kolena in komolci. Nič zato, praske se itak zacelijo. Z vrha pa je tako lep razgled in vse oči so obrnjene k tebi, ti samo mahaš s čarobno paličico kot kralj na Betajnovi, ko pravi:
"Danes je moja vsa Betajnova. V svoji fari sem kralj ali moje kraljestvo je tako tesno omejeno in onkraj plota ne vedo o meni ničesar. Kar sem naredil dobrega v svoji fari, mi samemu preseda; rad bi bil dobrotnik svojega naroda, vsega naroda.
Meni je vsaka stvar tako strahovito težka, pot do cilja tako dolga.
Kadar se s kakšno stvarjo ukvarjam, se mora posrečiti pa če jih sto pogine zraven.
Kdor hoče naprej, mora preko gorkih trupel. To je pot po kateri hodim." in je Kantor nazdravil svojim maloštevilnim "prijateljem".
Ko so povzpetnika vprašali kam se mu tako mudi, ni pozabil dodati, da ga preganja čas.
Zasmilil se mi je in če bi imela dovolj močan glas, bi mu povedala kaj je čas, da je samo hip, je ljubezen, je človek in je neskončnost, vse to skupaj pa je vrh. In tam so tudi tisti, ki najraje gnezdijo pri tleh in po možnosti v ozadju savane, da so bolj varni, pogrešljivi in kljub temu dovolj vidni. Če čivknejo kakšno neumno, se jih vsaj ne sliši.
Ja, vrh, to je pa tako krušljiva zadeva. Sploh pod težkim pozlačenim tronom se rado udere, če pa še mahaš okoli sebe, gvišno izgubiš ravnotežje. Nevarnost je, da ti zmanjka zraka, te pobere višinska bolezen, skratka, še nobeden ni ostal gor, vsi so se prej ali slej znašli pod.
Zato vrh ni dolgoročna naložba in srečni bodo tisti, ki se od razdajanja ne utegnejo ukvarjati z vrhovi.
Uh, to je bilo bolj z ravninskega dela pa me je vseeno upehalo.
Že osem let nazaj se je v mojo prvo zbirko zapisalo tole:
V stremuštvu brani vsak svoj kup,
vedno više vrh presega,
večji, težji je njegov obup,
ko sesuje mu narava vsega.
Naj za hip se čas ustavi,
marsikdo naj vase se ozre,
morda vse slabo,
kar tam notri vre,
v večni ogenj naj zažge.
Čao! Ana Balantič
sreda, 13. oktober 2010
torek, 12. oktober 2010
Predstavitev pesniške zbirke Kristine Rozman
Skomarski večer 25. septembra 2010
Bil je spet en lep večer v Skomarski hiši v vasi Skomarje nad Zrečami.
Jerica Smolčnik iz Slovenj Gradca je predstavila poezijo svoje pokojne sestre dvojčice Kristine Rozman.
Dvojčici sta bili rojeni v Slovenj Gradcu, neločljivi, bitje enega srca, od prvih korakov, do osnovne šole in srednje zdravstvene šole v Piranu. Nerazdružljivi, sta tudi prakso opravili skupaj v idrijski psihiatrični bolnišnici. Čeprav sta živeli vsaka s svojo družino, sta kot bi bili ujeti v eno telo našli čas za skupno pesnenje, obdelovanje gline, Krista je slikala, Jerica pa risala čestitke.
Oblikovanje knjige in spremno besedo je Jerica zaupala meni. Kristino poezijo sem tako pospremila na literarno pot:
Ko sem Kristo spoznala na lit. nagradnem srečanju v Dobrni, je rekla, da ona samo vedri pod sestrino pesniško marelo, da pa zna še kar slikati in gnesti glino.
Tisti, "še kar" so čudovite u,etniške slike in z ornamenti obogateni glinasti izdelki.
Da tudi sama pesni, zaenkrat še v sestrini senci, sem izvedela, ko sta po vsakem lit. ali družabnem srečanju, dolgo v noč skupaj kovali rime.
Kako naj bi bilo drugače, ko sta bili s sestro dvojčico v njuni podobnosti kot ujeti v eno telo. Še za nagrado so včasih pomotoma čestitali drugi. Pa je Krista samo rekla nagrajenki:
"Veš Jera, ti kar piši, meni pa pusti nagrade!"
Sedaj po njenem preranem slovesu je za nagrade prepozno, čas je le za njeno umetniško zapuščino.
Krista je svojo bolečino, ki jo je vlačila skozi vse življenje prelila nekja v glino, nekaj s čopičem na platno, ostalo z besedami na papir, za sebe, za svoje da bi vedeli zakaj zanje živi in za vse, ki jim bodo njena dela, posebno pesmi kdaj prišle v roke.
So preproste, razumljive, brez balasta in ki kar vlečejo po večkratnem branju.
Skozi pesmi vlači nenehno vprašanje: "Zakaj se mi vse to dogaja?"
Sreča je vedno zgrešila njena vrata, zato je tolikokrat uporabila termin:
...sreča bo potrkala/vsem nam na vrata ...
Kot krik vpijočega v puščavi je cikel pesmi s konotacijo grenkobe ob vedno bolj krhkih vezeh njene družine.
Ob mamini smrti in ko nagovori popotnika, naj postane pod hrastom, ob potoku in zapuščenem mlinu, se dotakn esvojih mladostnih spominov.
Ob večnem iskanju sreče, zakaj nenadoma tael pesem, je morda slutnja prezgodnjega slovesa:
Nimam več moči,
da dalje bi hodila,
naj zdaj spočijem si,
še luč bom ugasnila.
Je končana moja pot
večnega iskanja?
Ko življenje novo se začne,
tisto z vnuki jo bom prehodila.
Njene pesmi je vredno prebrati - PREBIRATI in se ob njih zamisliti.
Ta, že 92. Skomarski večer poln emocij so s svojimi pesmimi obogatili še ljudski pevci iz Tepanja.
S prijaznimi Pohorci se je večer ob bogato obloženi mizi zavlekel pozno v noč.
Prijazno vabilo, če ima kdo od pišočih željo predstaviti svoje pesmi na takem večeru, jim je Skomarska hiša vedno na stežaj odprta pravi voditelj večerov Martin Mrzdovnik.
Zeleni oblaki smo pred leti že imeli to čast. Nastop je že malce zbledel, le svinjska glava in ostale dobrote še polnijo naše oči.
Čao! Ana Balantič
Bil je spet en lep večer v Skomarski hiši v vasi Skomarje nad Zrečami.
Jerica Smolčnik iz Slovenj Gradca je predstavila poezijo svoje pokojne sestre dvojčice Kristine Rozman.
Dvojčici sta bili rojeni v Slovenj Gradcu, neločljivi, bitje enega srca, od prvih korakov, do osnovne šole in srednje zdravstvene šole v Piranu. Nerazdružljivi, sta tudi prakso opravili skupaj v idrijski psihiatrični bolnišnici. Čeprav sta živeli vsaka s svojo družino, sta kot bi bili ujeti v eno telo našli čas za skupno pesnenje, obdelovanje gline, Krista je slikala, Jerica pa risala čestitke.
Oblikovanje knjige in spremno besedo je Jerica zaupala meni. Kristino poezijo sem tako pospremila na literarno pot:
Ko sem Kristo spoznala na lit. nagradnem srečanju v Dobrni, je rekla, da ona samo vedri pod sestrino pesniško marelo, da pa zna še kar slikati in gnesti glino.
Tisti, "še kar" so čudovite u,etniške slike in z ornamenti obogateni glinasti izdelki.
Da tudi sama pesni, zaenkrat še v sestrini senci, sem izvedela, ko sta po vsakem lit. ali družabnem srečanju, dolgo v noč skupaj kovali rime.
Kako naj bi bilo drugače, ko sta bili s sestro dvojčico v njuni podobnosti kot ujeti v eno telo. Še za nagrado so včasih pomotoma čestitali drugi. Pa je Krista samo rekla nagrajenki:
"Veš Jera, ti kar piši, meni pa pusti nagrade!"
Sedaj po njenem preranem slovesu je za nagrade prepozno, čas je le za njeno umetniško zapuščino.
Krista je svojo bolečino, ki jo je vlačila skozi vse življenje prelila nekja v glino, nekaj s čopičem na platno, ostalo z besedami na papir, za sebe, za svoje da bi vedeli zakaj zanje živi in za vse, ki jim bodo njena dela, posebno pesmi kdaj prišle v roke.
So preproste, razumljive, brez balasta in ki kar vlečejo po večkratnem branju.
Skozi pesmi vlači nenehno vprašanje: "Zakaj se mi vse to dogaja?"
Sreča je vedno zgrešila njena vrata, zato je tolikokrat uporabila termin:
...sreča bo potrkala/vsem nam na vrata ...
Kot krik vpijočega v puščavi je cikel pesmi s konotacijo grenkobe ob vedno bolj krhkih vezeh njene družine.
Ob mamini smrti in ko nagovori popotnika, naj postane pod hrastom, ob potoku in zapuščenem mlinu, se dotakn esvojih mladostnih spominov.
Ob večnem iskanju sreče, zakaj nenadoma tael pesem, je morda slutnja prezgodnjega slovesa:
Nimam več moči,
da dalje bi hodila,
naj zdaj spočijem si,
še luč bom ugasnila.
Je končana moja pot
večnega iskanja?
Ko življenje novo se začne,
tisto z vnuki jo bom prehodila.
Njene pesmi je vredno prebrati - PREBIRATI in se ob njih zamisliti.
Ta, že 92. Skomarski večer poln emocij so s svojimi pesmimi obogatili še ljudski pevci iz Tepanja.
S prijaznimi Pohorci se je večer ob bogato obloženi mizi zavlekel pozno v noč.
Prijazno vabilo, če ima kdo od pišočih željo predstaviti svoje pesmi na takem večeru, jim je Skomarska hiša vedno na stežaj odprta pravi voditelj večerov Martin Mrzdovnik.
Zeleni oblaki smo pred leti že imeli to čast. Nastop je že malce zbledel, le svinjska glava in ostale dobrote še polnijo naše oči.
Čao! Ana Balantič
sobota, 9. oktober 2010
Šopek jesenskega tihožitja
Sklekljana jesen.
Sedaj, ko je sonce končno prišlo z dolgih s počitnic, se mi je utrnila misel, da bi tudi jaz potegnila iz naftalina nekaj mojih klekljanih izdelkov, ki so nastajali takrat, ko se je osamljenost najbolj zabadala pod rebra.
Zato vsem prijateljem poklanjam ta šopek jesenskega tihožitja. Posebno zelenooblaški druščini, ker je pravkar minilo 6 let, odkar tudi jaz lebdim v njihovih meglicah.
Prisrčen jesenski pozdrav Čao! Ana Balantič
Sedaj, ko je sonce končno prišlo z dolgih s počitnic, se mi je utrnila misel, da bi tudi jaz potegnila iz naftalina nekaj mojih klekljanih izdelkov, ki so nastajali takrat, ko se je osamljenost najbolj zabadala pod rebra.
Zato vsem prijateljem poklanjam ta šopek jesenskega tihožitja. Posebno zelenooblaški druščini, ker je pravkar minilo 6 let, odkar tudi jaz lebdim v njihovih meglicah.
Prisrčen jesenski pozdrav Čao! Ana Balantič
nedelja, 3. oktober 2010
Srečanje seniorjev
Ajdovščina 24.9.2010
Saj veste tisto o upokojencih ... Z vsem sem v zaostanku. Še o regijskem srečanju primorskih piscev seniorjev 24. septembra v ajdovski krajevni skupnosti, nisem nič pisala, tako, da me je prehitelo javno občilo.
Bom pa kar po svoje udarila. Včasih se kdo, ki se mu je izmaknil vrh, zmoti, posebno, ko je v ospredju lokalni časopis in pozabi ali pa zmanjka prostora za zapis šestih imen, da nekateri že skoraj desetletje obiskujejo srečanja seniorjev piscev, ki ga organizira JSKD revija Mentor z glavno urednico Dragico Breskvar. Leta 2001 se je tega srečanja prvič udeležila Sabina Eržen in drugo leto je v to potunkala še mene. Od takrat pa do danes so najine prispevke obdelali mentorji. tri leta zapored Peter Kuhar, Ifigenija Simonovič, dvakrat Komac, Štucin in dvakrat Slamičeva.
To pišem zato, da ne bi pozabili na našo Sabino, ki skromno kuka iz ozadja in pridno sledi seniorskim delavnicam. Da ne omenjam Vladimirja Kržišnika, ki je bil vseh osem let sprva le moj prevoznik in opazovalec, potem je še njega potegnilo v pesniške vode in zadnja 4 leta s svojimi prispevki pridno sledi tem srečanjem.
Tudi Dragica Gruden se že leta nazaj spopadala z njimi. Šele zadnji dve leti so se nam pridružile Slavica Uršič, Andra Jereb in Marta Šavli iz Podbrda, letošnja zmagovalka, po mnenju mentorice Slamičeve odlična pesnica, ki baje piše že od kar pomni. Še enkrat čestitke!
Čeprav s prezretjem v časopisu nimam nič skupnega, se vsem prezrtim kot podpredsednica RISa iskreno opravičujem.
Tokratno srečanje je zopet namočil dež, a je bilo vseeno prisrčno in zelo poučno, vsaj za nekatere, ki se udeležujemo delavnic predvsem zaradi UČENJA in ne nagrad. Čeprav je čisto neumestno iz omizja priletela opazka, s katero je avtor izdal svoje razočaranje nad izidom in vanj potunkal še mene:
"Ana, saj nisi užaljena, ker ne greš naprej?"
Kam se umakniti pred govorjenjem v mojem imenu?
Teh nekaj osti sem nastavila za morebitno še kakšno obrambo.
5.oktober 2010
Javno opravičilo
Za te osti in tisto v časopisu sem že plačalo ceno. Baje sem vse skupaj razumela hudo narobe. Zato se na tem mestu prizadeti osebi iskreno opravičujem in upam, da ne bom imela več povoda, da se še kdaj zmotim.
Ljudje smo nedotakljivi, dokler se nas kdo ne dotakne.
Ana Balantič
In še bomo pisali, ne da bi dosegli vrh s katerega lahko kaj hitro zdrkneš v globino, ampak, da se bomo družili in učili, kot smo se na logaškem območnem srečanju seniorjev, kjer smo pod mentorskim vodstvom magistre Ane Porenta prebirali svoje prispevke. Večer je bil prisrčen ob večinskem sodelovanju lit. društev Zeleni oblaki iz Logatca in idrijskega RISa. Nič ni zmotilo prijaznosti in prisrčnosti voditeljev in gostiteljev.
Lepo jesensko nedeljo želim vsem udeležencem in prijateljem.
Čao! Ana Balantič
Saj veste tisto o upokojencih ... Z vsem sem v zaostanku. Še o regijskem srečanju primorskih piscev seniorjev 24. septembra v ajdovski krajevni skupnosti, nisem nič pisala, tako, da me je prehitelo javno občilo.
Bom pa kar po svoje udarila. Včasih se kdo, ki se mu je izmaknil vrh, zmoti, posebno, ko je v ospredju lokalni časopis in pozabi ali pa zmanjka prostora za zapis šestih imen, da nekateri že skoraj desetletje obiskujejo srečanja seniorjev piscev, ki ga organizira JSKD revija Mentor z glavno urednico Dragico Breskvar. Leta 2001 se je tega srečanja prvič udeležila Sabina Eržen in drugo leto je v to potunkala še mene. Od takrat pa do danes so najine prispevke obdelali mentorji. tri leta zapored Peter Kuhar, Ifigenija Simonovič, dvakrat Komac, Štucin in dvakrat Slamičeva.
To pišem zato, da ne bi pozabili na našo Sabino, ki skromno kuka iz ozadja in pridno sledi seniorskim delavnicam. Da ne omenjam Vladimirja Kržišnika, ki je bil vseh osem let sprva le moj prevoznik in opazovalec, potem je še njega potegnilo v pesniške vode in zadnja 4 leta s svojimi prispevki pridno sledi tem srečanjem.
Tudi Dragica Gruden se že leta nazaj spopadala z njimi. Šele zadnji dve leti so se nam pridružile Slavica Uršič, Andra Jereb in Marta Šavli iz Podbrda, letošnja zmagovalka, po mnenju mentorice Slamičeve odlična pesnica, ki baje piše že od kar pomni. Še enkrat čestitke!
Čeprav s prezretjem v časopisu nimam nič skupnega, se vsem prezrtim kot podpredsednica RISa iskreno opravičujem.
Tokratno srečanje je zopet namočil dež, a je bilo vseeno prisrčno in zelo poučno, vsaj za nekatere, ki se udeležujemo delavnic predvsem zaradi UČENJA in ne nagrad. Čeprav je čisto neumestno iz omizja priletela opazka, s katero je avtor izdal svoje razočaranje nad izidom in vanj potunkal še mene:
"Ana, saj nisi užaljena, ker ne greš naprej?"
Kam se umakniti pred govorjenjem v mojem imenu?
Teh nekaj osti sem nastavila za morebitno še kakšno obrambo.
5.oktober 2010
Javno opravičilo
Za te osti in tisto v časopisu sem že plačalo ceno. Baje sem vse skupaj razumela hudo narobe. Zato se na tem mestu prizadeti osebi iskreno opravičujem in upam, da ne bom imela več povoda, da se še kdaj zmotim.
Ljudje smo nedotakljivi, dokler se nas kdo ne dotakne.
Ana Balantič
In še bomo pisali, ne da bi dosegli vrh s katerega lahko kaj hitro zdrkneš v globino, ampak, da se bomo družili in učili, kot smo se na logaškem območnem srečanju seniorjev, kjer smo pod mentorskim vodstvom magistre Ane Porenta prebirali svoje prispevke. Večer je bil prisrčen ob večinskem sodelovanju lit. društev Zeleni oblaki iz Logatca in idrijskega RISa. Nič ni zmotilo prijaznosti in prisrčnosti voditeljev in gostiteljev.
Lepo jesensko nedeljo želim vsem udeležencem in prijateljem.
Čao! Ana Balantič
sobota, 2. oktober 2010
Počitniški utrinek
Zadar 20.9.2010
Že teden dni je kar sem obesila počitnice na klin spomina. Impresijo nekega popoldneva pa boste bralci tega bloga delili z mano.
S hčerjo sva se sončili pred apartmajem le nekaj metrov od obale, sončnega popoldneva in kot v olju namočenega morja. Ura se je pomikala v četrto.
Nenadoma se je oglasil moški glas. Sprva je bilo slišati kot da se sosed pogovarja po telefonu. Toda vmes se je posedel nežen ženski glas, kao da ga je dala na čevelj. Babji firbec in sva našpičili ušesa. Betonski zidi, ki obkrožajo vrtičke, so kot po mikrofonu prenašali glasove. Toliko na kup nametanih dušic in ljubavi pa še ni spravil skupaj kakšen kranjski Janez, kot se je usipalo izza žive meje, da sem skočila po beležko. Niti škripanje ležalnika ni presenetilo onih dveh akterjev.
Fant: "Nemoj dušo, ljubavi moja, nikad, nikad u životu ne bih te prevario. Zlato, čuješ ti mene dušice, ja želim samo, da kažeš, da me voliš. Niko in nikad te neče tako ljubiti kao ja, zapamti dušo, ljubavi moja."
Ženski glas. "Ma ja ne mogu ..." in glas se je igubil med grmovjem.
Fant: "Pa ljubice, kako ne shvatiš dušo, dušice, kako te volim. Ne bih ja tebi ..."
Kot psihoanalitik ali družinski svetovalec je znal na pamet vse zakonitosti, ki vodijo do sožitja.
Veliko, da se je treba pogovarjati in še enkrat samo pogovarjati, skozi pogovor se najdeta dva
"Kao što smo se našli mi. Ne brini, nije me briga šta je bilo prije, sad si moja ljubavi, dušo moja jedina, jer znaš, da volim samo tebe. Ja bi zna umrit bez tebe slatko moje, dušice jedno. Shvati ti mene, da ne smiš, da patiš od ljubomore, ne bih ja tebe prevario ni za cinu života, vjeruj mi sladkice. Rado bih umro, da mi kažeš, da me voliš."
Joj, in po polurnem enem in istem pregovarjanju fant potoči prve solze in z zlomljenim glasom v prejšnjem stilu nadaljuje monolog. Nato se odsmrka in pridobi zopet na glasu, ki odmeva med zidi. Vsake toliko se oddalji, kot bi hodil po zrak in nove inspiracije. Vmes pa še nekaj nerazumljivih ženskih besed in dragi moji kranjski Janezi prav imate, da ste tako redkobesedni, kajti jaz sem se začela dolgočasiti ob tistem nakladanju in jo pobrala v sobo.
Že proti šesti uri je šlo, malica je bila mimo in ni mi dalo, da sem jo nesla zopet na prejšnji kraj zločina. Saj ne moreš verjeti, zidovi so še vedno predvajali moški glas. Nenadoma kot bi se izstrelila iz Cape Canaverala, se izza žive meje, fant tesno prižet na ženski subjekt in ona vsa majhna, odmajata po tlakovani plaži v spremstvu plivkanja valov.
Drugi dan je bil na vrsti izlet, eden od mnogih v tem počitnikovanju v Zadru. V Skradinskem Buku sta moji dekleti raje posedali v hladni senci pod Krkinimi slapovi, jaz pa oborožena s fotoaparatom pot pod superge in sem jo mahnila po stotniji stopnic, ki se vzpenjajo na vrh razgledne točke. Tam sem poslikala vse kar je hotel vase sprejeti objektiv. Utrujena od vzpona sem na vrhu pritisnila sedalo kar na zidek, ker so bile številne klopi itak zasedene.
Glej ga zlodja, nenadoma blizu mene zavrešči poskakljiva melodija telefona. Kot da sem komaj čakala, na mehiško žajfarico, se mi je v uho nalimal glasen monolog črnolasega očalarja srednjih let. Zanalašč sem se ihtavo zapičila v njegovo faco.
"Pa dušice, znaš, da je ljubomora kao bolest. Shvati srce, da su ovi argumenti posve neosnovani. Da ti kažem srce, nemoj ti ..." Tip za trenutek ni prišel do besede.
"Ljubice, sunce zlato, ja ... " skoraj sem pritisnila na sprožilec pa me je bilo sram in sem raje dvignila svoje sedalo, ker nisem hotela še enkrat listati po Jungu in Freudu, še manj pa po Ruglju.
Ja, Dalmacijo, dušo moja i tvoje slatke riči, dala si nam deset dni sonca, doma so bile pa poplave.
Lep jesenski pozdrav! Tudi v dežju sije sonce. Drugje.
Čao! Ana Balantič
Že teden dni je kar sem obesila počitnice na klin spomina. Impresijo nekega popoldneva pa boste bralci tega bloga delili z mano.
S hčerjo sva se sončili pred apartmajem le nekaj metrov od obale, sončnega popoldneva in kot v olju namočenega morja. Ura se je pomikala v četrto.
Nenadoma se je oglasil moški glas. Sprva je bilo slišati kot da se sosed pogovarja po telefonu. Toda vmes se je posedel nežen ženski glas, kao da ga je dala na čevelj. Babji firbec in sva našpičili ušesa. Betonski zidi, ki obkrožajo vrtičke, so kot po mikrofonu prenašali glasove. Toliko na kup nametanih dušic in ljubavi pa še ni spravil skupaj kakšen kranjski Janez, kot se je usipalo izza žive meje, da sem skočila po beležko. Niti škripanje ležalnika ni presenetilo onih dveh akterjev.
Fant: "Nemoj dušo, ljubavi moja, nikad, nikad u životu ne bih te prevario. Zlato, čuješ ti mene dušice, ja želim samo, da kažeš, da me voliš. Niko in nikad te neče tako ljubiti kao ja, zapamti dušo, ljubavi moja."
Ženski glas. "Ma ja ne mogu ..." in glas se je igubil med grmovjem.
Fant: "Pa ljubice, kako ne shvatiš dušo, dušice, kako te volim. Ne bih ja tebi ..."
Kot psihoanalitik ali družinski svetovalec je znal na pamet vse zakonitosti, ki vodijo do sožitja.
Veliko, da se je treba pogovarjati in še enkrat samo pogovarjati, skozi pogovor se najdeta dva
"Kao što smo se našli mi. Ne brini, nije me briga šta je bilo prije, sad si moja ljubavi, dušo moja jedina, jer znaš, da volim samo tebe. Ja bi zna umrit bez tebe slatko moje, dušice jedno. Shvati ti mene, da ne smiš, da patiš od ljubomore, ne bih ja tebe prevario ni za cinu života, vjeruj mi sladkice. Rado bih umro, da mi kažeš, da me voliš."
Joj, in po polurnem enem in istem pregovarjanju fant potoči prve solze in z zlomljenim glasom v prejšnjem stilu nadaljuje monolog. Nato se odsmrka in pridobi zopet na glasu, ki odmeva med zidi. Vsake toliko se oddalji, kot bi hodil po zrak in nove inspiracije. Vmes pa še nekaj nerazumljivih ženskih besed in dragi moji kranjski Janezi prav imate, da ste tako redkobesedni, kajti jaz sem se začela dolgočasiti ob tistem nakladanju in jo pobrala v sobo.
Že proti šesti uri je šlo, malica je bila mimo in ni mi dalo, da sem jo nesla zopet na prejšnji kraj zločina. Saj ne moreš verjeti, zidovi so še vedno predvajali moški glas. Nenadoma kot bi se izstrelila iz Cape Canaverala, se izza žive meje, fant tesno prižet na ženski subjekt in ona vsa majhna, odmajata po tlakovani plaži v spremstvu plivkanja valov.
Drugi dan je bil na vrsti izlet, eden od mnogih v tem počitnikovanju v Zadru. V Skradinskem Buku sta moji dekleti raje posedali v hladni senci pod Krkinimi slapovi, jaz pa oborožena s fotoaparatom pot pod superge in sem jo mahnila po stotniji stopnic, ki se vzpenjajo na vrh razgledne točke. Tam sem poslikala vse kar je hotel vase sprejeti objektiv. Utrujena od vzpona sem na vrhu pritisnila sedalo kar na zidek, ker so bile številne klopi itak zasedene.
Glej ga zlodja, nenadoma blizu mene zavrešči poskakljiva melodija telefona. Kot da sem komaj čakala, na mehiško žajfarico, se mi je v uho nalimal glasen monolog črnolasega očalarja srednjih let. Zanalašč sem se ihtavo zapičila v njegovo faco.
"Pa dušice, znaš, da je ljubomora kao bolest. Shvati srce, da su ovi argumenti posve neosnovani. Da ti kažem srce, nemoj ti ..." Tip za trenutek ni prišel do besede.
"Ljubice, sunce zlato, ja ... " skoraj sem pritisnila na sprožilec pa me je bilo sram in sem raje dvignila svoje sedalo, ker nisem hotela še enkrat listati po Jungu in Freudu, še manj pa po Ruglju.
Ja, Dalmacijo, dušo moja i tvoje slatke riči, dala si nam deset dni sonca, doma so bile pa poplave.
Lep jesenski pozdrav! Tudi v dežju sije sonce. Drugje.
Čao! Ana Balantič
Naročite se na:
Objave (Atom)