Srečanje seniorjev

Ajdovščina 24.9.2010

Saj veste tisto o upokojencih ... Z vsem sem v zaostanku. Še o regijskem srečanju primorskih  piscev seniorjev 24. septembra v ajdovski krajevni skupnosti, nisem nič pisala, tako, da me je prehitelo javno občilo.
Bom pa kar po svoje udarila. Včasih se kdo, ki se mu je izmaknil vrh, zmoti, posebno, ko je v ospredju lokalni časopis in pozabi ali pa zmanjka prostora za zapis šestih imen, da nekateri že skoraj desetletje obiskujejo srečanja seniorjev piscev, ki ga organizira JSKD revija Mentor z glavno urednico Dragico Breskvar. Leta 2001 se je tega srečanja prvič udeležila Sabina Eržen in drugo leto je v to potunkala še mene. Od takrat pa do danes so najine prispevke obdelali mentorji. tri leta zapored Peter Kuhar, Ifigenija Simonovič, dvakrat Komac, Štucin in dvakrat  Slamičeva.   
To pišem zato, da ne bi pozabili na našo Sabino, ki skromno kuka iz ozadja in pridno sledi seniorskim delavnicam. Da ne omenjam Vladimirja Kržišnika, ki je bil vseh osem let sprva le moj prevoznik in opazovalec, potem je še njega potegnilo v pesniške vode in zadnja 4 leta s svojimi prispevki pridno sledi tem srečanjem.
Tudi Dragica Gruden se že leta nazaj spopadala z njimi. Šele zadnji dve leti so se nam pridružile Slavica Uršič, Andra Jereb in Marta Šavli iz Podbrda, letošnja zmagovalka, po mnenju mentorice Slamičeve odlična pesnica, ki baje piše že od kar pomni. Še enkrat čestitke!
Čeprav s prezretjem v časopisu nimam nič skupnega, se vsem prezrtim kot podpredsednica RISa iskreno opravičujem.
Tokratno srečanje je zopet namočil dež, a je bilo vseeno prisrčno in zelo poučno, vsaj za nekatere, ki se udeležujemo delavnic predvsem zaradi UČENJA in ne nagrad. Čeprav je čisto neumestno iz omizja priletela opazka, s katero je avtor izdal svoje razočaranje nad izidom in vanj potunkal še mene:
"Ana, saj nisi užaljena, ker ne greš naprej?"
Kam se umakniti pred govorjenjem v mojem imenu?
Teh nekaj osti sem nastavila za morebitno še kakšno obrambo.



5.oktober 2010
Javno opravičilo

Za te osti  in tisto v časopisu sem že plačalo ceno. Baje sem vse skupaj razumela hudo narobe. Zato se na tem mestu prizadeti osebi iskreno opravičujem in upam, da ne bom imela več povoda, da se še kdaj zmotim.

Ljudje smo nedotakljivi, dokler se nas kdo ne dotakne.
Ana Balantič

In še bomo pisali, ne da bi dosegli vrh s katerega lahko kaj hitro zdrkneš v globino, ampak, da se bomo družili in učili, kot smo se na logaškem območnem srečanju seniorjev, kjer smo pod mentorskim vodstvom magistre Ane Porenta prebirali svoje prispevke. Večer je bil prisrčen ob večinskem sodelovanju lit. društev Zeleni oblaki iz Logatca in idrijskega RISa. Nič ni zmotilo prijaznosti in prisrčnosti voditeljev in gostiteljev.

Lepo jesensko nedeljo želim vsem udeležencem in prijateljem.

Čao! Ana Balantič

Počitniški utrinek

Zadar 20.9.2010

Že teden dni je kar sem obesila počitnice na klin spomina. Impresijo nekega popoldneva pa boste bralci tega bloga delili z mano.
S hčerjo sva se sončili pred apartmajem le nekaj metrov od obale, sončnega popoldneva in kot v olju namočenega morja. Ura se je pomikala v četrto.
Nenadoma se je oglasil moški glas. Sprva je bilo slišati kot da se sosed pogovarja po telefonu. Toda vmes se je posedel nežen ženski glas, kao da ga je dala na čevelj. Babji firbec in sva našpičili ušesa. Betonski zidi, ki obkrožajo vrtičke, so kot po mikrofonu prenašali glasove. Toliko na kup nametanih dušic in ljubavi pa še ni spravil skupaj kakšen kranjski Janez, kot se je usipalo izza žive meje, da sem skočila po beležko. Niti škripanje ležalnika ni presenetilo onih dveh akterjev.
Fant: "Nemoj dušo, ljubavi moja, nikad, nikad u životu ne bih te prevario. Zlato, čuješ ti mene dušice, ja želim samo, da kažeš, da me voliš. Niko in nikad te neče tako ljubiti kao ja, zapamti dušo, ljubavi moja."
Ženski glas. "Ma ja ne mogu ..." in glas se je igubil med grmovjem.
Fant: "Pa ljubice, kako ne shvatiš dušo, dušice, kako te volim. Ne bih ja tebi ..."
Kot psihoanalitik ali družinski svetovalec je znal na pamet vse zakonitosti, ki vodijo do sožitja.
Veliko, da se je treba pogovarjati in še enkrat samo pogovarjati, skozi pogovor se najdeta dva
"Kao što smo se našli mi. Ne brini, nije me briga šta je bilo prije, sad si moja ljubavi, dušo moja jedina, jer znaš, da volim samo tebe. Ja bi zna umrit bez tebe slatko moje, dušice jedno. Shvati ti mene, da ne smiš, da patiš od ljubomore, ne bih ja tebe prevario ni za cinu života, vjeruj mi sladkice. Rado bih umro, da mi kažeš, da me voliš."
Joj, in po polurnem enem in istem pregovarjanju fant potoči prve solze in z zlomljenim glasom v prejšnjem stilu nadaljuje monolog. Nato se odsmrka in pridobi zopet na glasu, ki odmeva med zidi. Vsake toliko se oddalji, kot bi hodil po zrak in nove inspiracije. Vmes pa še nekaj nerazumljivih ženskih besed in dragi moji kranjski Janezi prav imate, da ste tako redkobesedni, kajti jaz sem se začela dolgočasiti ob tistem nakladanju in jo pobrala v sobo.
Že proti šesti uri je šlo, malica je bila mimo in ni mi dalo, da sem jo nesla zopet na prejšnji kraj zločina. Saj ne moreš verjeti, zidovi so še vedno predvajali moški glas. Nenadoma kot bi se izstrelila iz Cape Canaverala, se izza žive meje, fant tesno prižet na ženski subjekt in ona vsa majhna, odmajata po tlakovani plaži v spremstvu plivkanja valov.
     Drugi dan je bil na vrsti izlet, eden od mnogih v tem počitnikovanju v Zadru. V Skradinskem Buku sta moji dekleti raje posedali v hladni senci pod Krkinimi slapovi, jaz pa oborožena s fotoaparatom pot pod superge in sem jo mahnila po stotniji stopnic, ki se vzpenjajo na vrh razgledne točke. Tam sem poslikala vse kar je hotel vase sprejeti objektiv. Utrujena od vzpona sem na vrhu pritisnila sedalo kar na zidek, ker so bile številne klopi itak zasedene.
Glej ga zlodja, nenadoma blizu mene zavrešči poskakljiva melodija telefona. Kot da sem komaj čakala, na mehiško žajfarico, se mi je v uho nalimal glasen monolog črnolasega očalarja srednjih let. Zanalašč sem se ihtavo zapičila v  njegovo faco.
"Pa dušice, znaš, da je ljubomora kao bolest. Shvati srce, da su ovi argumenti posve neosnovani. Da ti kažem srce, nemoj ti ..." Tip za trenutek ni prišel do besede.
"Ljubice, sunce zlato,  ja ...  " skoraj sem pritisnila na sprožilec pa me je bilo sram in sem raje dvignila svoje sedalo, ker nisem hotela še enkrat listati po Jungu in Freudu, še manj pa po Ruglju.
Ja, Dalmacijo, dušo moja i tvoje slatke riči, dala si nam deset dni sonca, doma so bile pa poplave.

Lep jesenski pozdrav! Tudi v dežju sije sonce. Drugje.

Čao! Ana Balantič

 

Pesem.si

PESEM SI PILIM  SINJI VRH

10.september 2010

Kot bi jo odrezal z nožem, se nad Vipavsko dolino konča Trnovska planota. Je kot prva stopnica kraškega roba, ki se nad tržaškim zalivom prekucne proti morju.
Nekateri se sem gor umaknejo iz doline v vročih poletnih dneh, nas literate pa je na Sinji vrh, ki s svojimi 1000 metri višine štrli nad dolino, pripeljala jesenska pesniška delavnica Pesem.si, ki si je nadela naslov PESEM SI PILIM pod mentorstvom mag. Ane Porenta, pedagoginje, pesnice in pisateljice, ki je pobudnica in skupaj z Gregorjem Grešakom soustanoviteljica in glavna urednica spletnega portala Pesem.si.
Na Sinjem vrhu nas je sprejelo sonce in gostoljubnost očeta kmečkega turizma Hieronima Vidmarja. 
Najprej smo si napasli oči na bleščavi morski modrini, ki tja do Benetk in Istre nudi čudovit razgled. Marsikdo ne ve, da je tisto zeleno oko, ki se tako samotno razpira ob goriški hitri cesti, gladina umetnega jezera Vogršček.
Polnih pričakovanja, nas je 16 ukaželjnih pričelo uvod v trodnevno delavnico z razbijanjem literarnih klišejev. 
Nato smo se skozi branje svojih pesmi literati spoznali med sabo.
Polnoč je ura že davno odbila, ko smo jo po prijetni, smeha polni besedni igri, pomaknili med rjuhe.
Še prej smo se nagledali neštetih luči, ki so se kopale pod nami in v daljavi tonile v morje. Za lahko noč je burja prinesla nekaj ostankov svoje moči in nas zazibala v prijeten sen.
Sobotno jutro, jasnina do morja in poskočnost literatov. Nobenega jamranja, vsi naspani in namesto make upa porisani z nasmehom.
Vse dopoldne smo pilili naše še nedodelane pesmi. Kondicija in potrpežljivost mentorice Ane ni imela meja.
Kot bi delala na akord, se ni ustavila, le takrat, ko je večini padel nikotin.
Nekaj dela ji je prevzela Lidija, ki je mojstrica za rime, ritma, kratkih oblik pesmi in seveda sonetov.
Vmes je Darinka Grmek Štrukelj iz rafije vztrajno pletla lovilce sanj in navdiha. Vsak udeleženec je bil ob koncu obdarjen z enim izdelkom. Obljubili smo, da bomo vse leto lovili sanje in jih ob letu osorej prinesli s sabo.
Po neumornem individualnem delu mentorice Ane, je večer pripadel našim najljubšim pesnikom, ki smo jih počastili z branjem njihovih del
Nekateri smo si poleg njih izbrali tudi svoje pesmi. Kot bi se zmenili, je prostor odmeval od številnih sonetov. Moj prispevek je zvenel takole:

XII sonet iz sonetnega venca

Še vidim, ko si drgetala v rosi,
ker porogljivo sem se ti zasmejal,
nikoli nisem rekel, da te ljubim,
zato zaklela si za mano v jezi.

Si rekla, naj zgorim kot iskra v kresi,
ker sem se s čustvi tvojimi zabaval,
z lažmi v srce ti puščice zabadal.
Tako svobodo sem lovil med klasi.

Zadj me svoboda je v srobotje vpredla,
želim se zopet v tvojo strugo zliti,
da skupaj - ne več sam, bi strugo bredla,

trenutkov s tabo nočem pozabiti.
Si dneve in noči kot mačka predla,
a jaz te nisem bil željan ljubiti.

XIII

A jaz te nisem bil željan ljubiti,
le vence rož sem ti s telesa trgal
in tvojo mehko svilo sem preziral,
pretrd, hotel sem tvoj pogled ubiti.

Ti nisem hotel v brazde cvet vsaditi,
ko je v nočeh še ogenj seval,
ko si odšla, moj svet se je zamajal.
Premalo sem voljan bil ponuditi.

Zdaj nož že reže čas na male kosce,
načenja skorjo let počasi.
A jaz še obletavam tvoje sence.

Tako so medli zdaj noči obrisi,
le prazna postelja, v njej čas in vice.
Zdaj črn oblak zagrinja me počasi.

XIV

Zdaj črn oblak zagrinja me počasi,
kot slap zamolklo padam prek pečine,
še vedno se boji te globočine,
ki bi spustila solze mi na prsi.

Zdaj čas hiti, obraz že gube nosi
in tudi mene starost vsipa v mline,
iz lic izgubil rdeče sem rubine,
še zmeraj pa telo sladkosti prosi.

A boš še kdaj razprla tista krila,
da se ti spet v tančice strast zaplete
in boš kot rožnati ahat zardela.

In bova sedla lahkih kril pod lipe,
v vodnjaku čašo si miru nalila.
Ko si odšla, moj glas zdrobil je šipe.

Magistrale

Ko si odšla, moj glas zdrobil je šipe.
Zakaj tako glasno, si se vprašala?
Povej! Mi boš še kdaj srce odprla,
da tam v nirvani ležem spet pod lipe?

Mar nočeš, spet, da pijem s tvoje kupe,
ko rož ti bo pomlad v lase pripela?
Zdaj v duši je grenko, ker si zbežala.
Odpusti! Spet bi te častil kot lipe,
če boš želela vase me vsejati.
Zdaj v veter molim, ki se z grape nosi,
saj nočem le od vina se smejati.

Še vidim, ko si drgetala v rosi,
a jaz te nisem bil željan ljubiti,
zdaj črn oblak zagrinja me počasi.


Za zaključek je že globoko v noč segla še družabna besedna igra in spet ni manjkalo smeha za lepe sanje.
Nedelja, literatov dan!
Za nami je bila že lepa kilometrina učenja in piljenja, da so popravljene pesmi dobile pravo formo in vsebino. Prebrali smo kar je nastalo pod vodstvom Ane Porenta in bili za uspešno delo pohvaljeni. Ker se je konec moral končati s smehom, je še zadnja besedna igra razgrela omizje.
Nekateri so šli  po kosilu še na izlet v Otliško okno. Meni pa se je mudilo domov, da po letu dni zopet objamem svojo hčer, ki je iz Anglije pripotovala na počitnice v domovino.
Na koncu samo še zahvala Ani in Gregorju ter vsem, ki so me tako prisrčno sprejeli medse, čeprav še ne vedrim pod njihovo marelo PESEM.SI.

Bilo mi je lepo, se srečamo še!

Čao! Ana Balantič

Poletna literarna šola Slope 2010

Slope
27. - 29. avgust 2010

Po letu dni nas je spet prignala vedoželjnost k Filetu v Slope oboroženih s tremi domačimi nalogami za tri mentorje. 16 najbolj zagretih, ki še ne vemo vsega in bi bili radi nekoč kot "uni tam gor". Čeprav profesorica Slamičeva pravi, da naj si tudi slučajno ne umišljamo kaj takega. Kdo bi nas pa spustil medse.
Naj bo kakor koli, taka šola je čisto ena fajn zadeva. Kreativni dopust. Ja, Dragica Breskvar že ve kaj manjka v tej deželi šentflorjanski. Pamet, tudi tem tu spodaj, kajpak.
Da ne bomo od dolge vožnje preveč leseno sedli v klopi, nekateri so jo primahali celo iz daljne Štajerske, nas je Dragica najprej nagnala na Hrpeljski marš. To je naravoslovno - zgodovinska učna pot.

Prvi pisni vir, ki omenja Hrpelje, je listina iz leta 1304. Vas pa je še mnogo starejša in sega v železno dobo. Ime Hrpelje naj bi bilo povezano z legendo.
Nemški grof je nameraval obiskati Reko in pot ga je vodila skozi vas. Prebivalci so ga hiteli pozdravljat. Prvi, ki je zagledal grofovo kočijo, je zaklical: Herr pelje!" Her po nemško pomeni gospod in tako naj bi nastale Hrpelje. Danes se imenuje Hrpelje Kozina
Naravoslovna pot se začne pri osnovni šoli Dragomirja Benčiča Brkina z informacijsko tablo. Ob markaciji kuščarja - zelenca, ki je zaradi zaraščanja krasa vedno redkejši gost po gmajnah, smo obhodili le del te poti in to od vaškega vodnjaka (komunske štirne) naprej. Zgrajen je bil leta 1893. Vanj se je voda stekala po žlebovih iz bližnjih hiš in vsaka je imela pravico do določene količine vode. Ženske so jo "kalale" s "kalavniki" (zajemale z vedri). Okoli njega so tlakovana tla in tam so se zbirale. Ker pa je včasih čas tekel bolj počasi, je bil kraj primeren za vse vaške čenče in "štorije".
Malo naprej se pot obregne ob ostanek dvorišča Karamonove domačije, nekoč z vseh strani obdane z visokim zidom. O višini zidu nam priča "kaluonja" in ostanek zidu na levi strani, v katerem je še vedno manjša "kaluonja". Vse skupaj je prepuščeno času in bršljanu. Na severni strani dvorišča so vidne razvaline domačije, ki je bila zgrajena leta 1574. Kot v vseh vaseh, je bilo tudi tukaj polno ledenic. Rudotova je obnovljena in rešena žalostne usode propadanja, ki so jo dočakale preostale hrpeljske ledenice.
Vedno so bile v bližini kalov. V njih so pozimi lomili in sekali led ter ga hranili v zemljo izkopani luknji  globoki 6m in s premerom 8m. Led so zlagali vanjo v plasteh, mednje pa polagali slamo ali listje, da se led ni sprijel. Tudi zadnja plast je bila na debelo nastlana s tem materialom. Na vrhu ledenice, ki je bila ograjena s kraškim suhim zidom, je bila slamnata streha. V poletnem času so led z vozovi vozili v Trst in celo v Egipt.
Za kmetije je bil to dodaten vir dohodka. Ker je na krasu vedno primanjkovalo vode in zemlje, so na pradavnih, pozneje izsušenih kalih, nastajale njive, zelniki in v enega takih smo zavili na poti.
Po zgodovinskih virih je pestila naše kraje v letu 1340 velika suša, zato so se na gozdni jasi izven vasi vaščani odločili za izkop velikega odprtega vodnjaka. Vanj vodi 10 stopnic do globine 2,5m. Dno je ilovnato in ima premer 8m. Obod je iz suhega zidu za katerim je nabita ilovica. Voda v "štirn`ci" je služila za pitje, kuhanje in pranje. Na vrhu stopnic sta na vsaki strani velika kamnita čoka, ki sta služila za odlaganje lesenih škafov napolnjenih z vodo, da so jih ženske lažje dvignile na glavo. Kal, ki je le nekaj metrov niže pa je služil za napajanje živine in tovornikov. Pozneje, ko so slamnate strehe v vasi zamenjali strešniki pripeljani s tržaških dotrajanih streh, so si vaščani po žlebovih speljali vodo v vodnjake pred hišami, so to "štirn`co" uporabljali le še za pranje ovčje volne, otroci za plavanje in kopanje.
Danes je jasa nad obema očesoma prijetno počivališče z mizami in klopmi. Gozdno tišino in mir smo zmotili le šolarji s svojimi pesmimi in prozo. Prijazno občinstvo pa so bila prastara zaščitena drevesa, vodiča in zgovorni vaški zgodovinar, ki nam je za konec natresel anekdot in resnic.

Po obilni večerji, ko je tudi teran razvezal jezik, smo se lotili branja del naših najljubših pesnikov. Šele enajsta ura nas je polegla med rjuhe, nekatere pa na teraso v smeh in dobro voljo do rane druge jutranje ure.
Zjutraj smo tisti ta zgodnji iz stekleničke "Vsi na telovadbo za zdravo telo", ki nam jo je ponudila Dragica, najprej použili pilule zdravja in moči, nato šele smo se zagrebli v Filetov značilni pršutov zajtrk
Nato nas je polne krepčilnih učinkovin Vida Mokrin Pauer pesnica, pisateljica in lit. kritičarka najprej popeljala v kvantne možnosti. Spoznali smo, da je stvarnost z gledišča kvantne fizike nekaj skrivnostnega in čarobnega. V njeni resničnosti ni trdnih objektov, so samo možnosti, vse je med seboj prepleteno, vse je neločljiva celota - vse je eno.
Kvantni skok je možnost neposrednega premika z ene točke v prostoru ali času, na drugo, brez prehoda skozi katerikoli prostor ali čas.
Eden od teh zakonov je načelo nedoločenosti, po katerem je dogodek istočasno snov in energija. Od naše namere je odvisno ali vidimo eno ali drugo. Dokler subatomski delec ni opazovan, obstaja le potencialni delec. Vsi dogodki so potencialni dogodki do trenutka, ko jih začne nekdo opazovati.
Ko so bile vse kvantne zakonitosti pod streho, kolikor smo jih pač dojeli, smo se lotili pesnjenja po Vidino.
"Iz bolečine v igrivo poezijo"
Potem se je mentorica posvetila vsakemu posebej in do potankosti izpilila naša besedila, skupaj z domačimi nalogami. Meni je že takoj dala vedeti, da ne more kdo ve kaj narediti iz moje poezije in ob slovesu zašepetala, naj ostanem kar pri svojem. Ja, rime, njej še vedno ljube, ki sem jih jaz pred desetimi leti tako vztrajno pilila, me ne dohajajo več.

Po kosilu nam je sobotno popoldne prineslo pesnico, nekdanjo profesorico Barbaro Korun, ki je diplomirala iz slavistike in primerjalne književnosti.
Skozi njeno prizmo smo se sprehajali med prozo in poezijo. V svojo kritično presojo je ujela tudi naše domače naloge. Na koncu smo bili vsi istega mnenja, da nas je prijela preveč z mehko roko.

Po osmi uri smo najedeni pršuta in terana, poplaknjeni s Filetovim brinjevcem, edinstvenim v Evropi, ozaljšanim celo z zlato medaljo,  prisluhnili poeziji triperesne deteljice: Vide Mokrin Pauer, Barbare Korun in Andreja Detele. Zunaj je vršala burja, ki je preganjala celodnevno nagajanje dežja in mi smo se na koncu z besedo in minuto molka poklonili še spominu 25. avgusta umrlemu psihiatru in pisatelju Jožetu Felcu.

Spopade burje z lipami, je dodobra občutila tudi zmatrana noč, ki je kljub temu dovolj zgodaj prebudila dan in povlekla sonce za žarke.
Nedeljsko jutro, telovadba in spet pršut. Joj, koliko holesterola v trejh dneh! Zdaj ga bomo morali pa doma pokuriti.
Še zadnja delavnica, tokrat z Andrejem Detelo, pisateljem, pesnikom, filozofom, ekologom,fizikom, izumiteljem in še kaj, ki tudi vse ve o kvantni fiziki in o vsem kar ga vprašaš.
"Jezik za iskren opis celovite izkušnje" je bil moto njegove delavnice.
Med drugim je ocenil naše domače naloge, z nekaterimi bolj, z drugimi manj zadovoljen. Vsi pa smo dobili odlične napotke, kako v bodoče oblikovati prozo.
Izdelke, ki so nastali v delavnici VideMokrin, smo obelodanili po kosili na literarnem branju.
Lep zaključek pod lipo in želje po še. Stisk rok in sonce je še zadnjič ujelo v objektiv naš nasmeh.

Danes sem že na vse zgodaj prejela nekaj tel. klicev, kakooooo je bilo lepoooooo in poučno.
Hvala Dragici in mentorjem!

Čao, nekateri se vidimo čez deset dni na Sinjem Vrhu drugi pa drugo leto.
Ana Balantič

Barbara Korun, Andrej Detela in Vida Mokrin Pauer

mačja hišica

mačji trijo

fotografije Vladimir Kržišnik

Jože Felc Živeti življenje in memoriam

V spomin
Pred mano leži zadnje dejanje Osamelca iz Idrije, dr. Jožeta Felca. Naslov ima Živeti življenje.
in v njem posvetilo:
Spoštovani Ani Balantič z naklonjenostjo in v zahvalo.
Nič ni zdravega,
kar ni bolno,
in vse je bolno,
če je zdravo.   (J.F.)

Deset let je spremljal moje literarno ustvarjanje in bil recenzor moji prvi pesniški zbirki. Njegove spodbudne besede so mi bile nov veter v jadra poezije.
"Le shrani, nekoč bo imelo veliko vrednost," mi je rekla njegova prijateljica, ko sem dobila prvo Felčevo pismo.
Nikoli ne bo prebral mojih misli v zahvalo, ki so danes ... prispele na njegov naslov.
" Ko bom prebrala vašo knjigo bom modrejša. 
Dokler sebe in druge še lahko prepričujemo, da smo v redu, živimo, čepra z večnim vprašajem kot pravite vi: "Zakaj prav jaz?"
Ja, zakaj prav jaz ne morem sama med ljudi?
Zakaj ne morete vi in še toliko drugih?
Če bi vsa ta množica lahko, potem bi bil svet prav zagotovo drugačen.
Da bi vam bilo še dolgo živeti tako plodno življenje. Iz srca vam želim notranjega miru, zdravja in svetlih trenutkov."

"Borim se!" je bil njegov moto. In v  42 letih, ki jih je preživel kot specialist psihiatrije in nevrologije v Psihiatrični bolnišnici "na griču" je  res dosegel nemogoče ter se prisilil živeti v nemogočem in z nemogočim, je zapisano v prologu zadnje knjige.
Rekel je, da so k njemu ljudje hodili predvsem po besedo. Nekaterim je bil edino upanje. Kot samotni jezdec zaznamovan s težko boleznijo in priklenjen na invalidski voziček, bi velikokrat sam potreboval čudežno besedo.
"Tako rad bi nekoč v živo spoznal ta čudoviti glas iz radia," si je nekoč, ob večnem vprašaju smisla in nesmisla svojega življenja ob napredujoči bolezni zaželel. In v njegov svet je nenadoma stopila Alenka Hoefferle, ki  mu je bila potem skoraj tri desetletja mali čudež, sončni žarek in smisel.
 
Esejist, pisatelj, pesnik in publicist, je svoje življenje in izkušnje razgrnil v 16 knjigah.    


Izmučen od nove bolezni, včasih s temnim ozadjem, a kljub temu poln optimizma je čakal na zadnjo.
Čakal je tudi čas. Komaj toliko, da se mu je knjiga dodobra posedla v naročje, že je usoda zamahnila ... 
V vseh nas, ki smo mu bili blizu pa bo ostal Duša imena , kot je nekoč naslovil svoj roman.

In tako mi je še nedavna napisal:

Pravkar sva se slišala. Moji Lejčici narekujem kakšno misel za vas. Kaj misel, hvaležnost bi vam rad izrazil, ko ste s tako nepričakovanim pismom meni prinesli v moj štajerski gaj veliko topline, utripa mesta, ki je moj dom, in duše, ki mi je sorodna in draga.
Ne morem, da vam ne bi izkazal pozornost z verzi. Morda boste rekli. To so prigodnice. Ne, niso! So iskreni napev moje trenutne simfonije - so stavek današnjega dne, so zelena veja pomladi 2010. Vse, kar premore prijateljstvo in človeški navdih, je v tej moji skladnji.

Odgovor pesnici Ani Balantič


Od doma pride glas,
razpne besedo, sprosti ljubezen,
ko da v daljavah prav za nas
iz temnih brezen
se zrivajo na beli dan
ljudje, ki v nori slutnji sanje zro.
Jetnik zazna, da sploh ni sam,
ko kliče k nebu:
"Tako težko sem vas dočakal, o gospa."
Postojte, saj me poznate z Griča,
saj moja neutešenost vas pozna
in dobro ve, da veličastje niča
besede je nečimrn okras
samo na videz, v resnici je posoda veličastja,
ki ga podarja nam Parnas.
Da, od vas prihaja to razkošje rastja.


Prihaja, prišlo je na sobotni dan
v prostorček, ki je dar in je samica.
Saj jaz gospa, sem ves zavdan od pisma.
Saj veste, jaz otrok sem z Griča.
a to ni vse, prišlo je pismo belo,
mi reklo: "Dragi otrok, ljubi potohodec,
kako si?"
Zajokal sem, potem zapel veselo:
"Gospa, ali ne veste, da me ni?"


Saj mene ni, dejal je Benjamin.
Moj zvesti mož, nekoč povprašan, kako je,
dejal je sparaševalcu:
Oh ta čudni opomin!
Saj nisem, to se vendar ve!


In vi gospa, vaš blagi glas
sprašuje me: "Kako ste, dragi doktor?"
dol z Griča sem se spustil prav med vas,
da v vaši skladbi bil bi dur, da bil bi mol.
Vse bi rad bil, moja gospa,
a, kot veste, pesem se zapoje, da duša jo zazna.

po nareku zapisala soproga Lejčica 16. junija 2010

Hvala Jože še enkrat, kjer koli že pesni sedaj tvoja duša.

Ana Balantič