Ko Kresnik prižge grmado

Kako težko se je prebuditi
ob vonju pokošene trave,
ko sanjaš z odprtimi očmi
zelene bukove liste,
odvijajoče svitke praproti,
frfotanje splašene kanje
in žlobudranje potoka.

"Prebudi se!" potrkava voda ob kamne.

Nocoj, ko bo Kresnik prižgal grmado,
bodo zaplesali demoni,
furije bodo skakale čez plamen.


"Stopi pod hrast in nariši ris!"

Na križpotu obrano praprotno seme
natresi v uho in ti bo razodeto
o srni, o kapljah krvi,
ki jih je posrkal smrekov vršiček
zataknjen  v gobček zamrlega krika,
vdanega lovski sreči1

!Glej, da ne padeš v temo prežgano od isker!"
Ana Balantič

V tem duhu je zagorel kres v hotejnski grapi, pri Dragici in Francu Grudnovima.

Ob zapuščeni predvojni žagi čisto na koncu grape, stoji ob zajezenem ribniku njuna počitniška hišica. Na dan, ko Kresnik dan prevesi, nas je pred sedmo uro zvečer  člane RISa  sredi jase pričakal visok stožec skrbno naloženih polen, pod previsom razpotegnjene mize in smejoča dobrodošlica gostiteljev.

Pod vodstvom Slavice Uršič in ob spremljavi mladega kitarista Janeža, in gostje Gaje Rupnik, ki je prav te dni dobila prvo nagrado za najboljšo osnovnošolsko pesnico Župančičevo frulico, smo se šli skoraj dveurni  literarni maraton. Ob zahvali za čestitke, nam je Gaja je povedala, da se kljub rosnim letom zelo dobro počuti v naši druščini.

Napolnjeni s pesmimi, zgodbami in prigodnicami, smo se za zaključek že ob sladko obloženih mizah, lotili še golaža s polento, ki ga je celo popoldne pridno cmarila Dragica v svoji poljski kuhinji. ( kot za časa soške fronte).

Ker je tema je že zdavnaj pregnala sonce iz grape in zapodila hladne sape med nas, je bil čas, da zaplešejo iskre. Franc je zakuril in prasket plamenov je kmalu prevpil "Mi se imamo radi"
Zrak je zajela toplota in nostalgija. Odpadla je le romanca, ki bi jo pričaral, zaradi službe odsotni Dare Likar s svojo kitaro. Škoda!
Ko je dimna zavesa ulovila najvišjo točko, se je jasa spremenila v Broadway dance stage. Dragica, njena sestra in še ena članica plesnega društva, so odplesale musical v stilu Mojce Horvat. Pa kako jim je šlo od nog in rok. Da niso imele v rokah marele zaradi dežja, je bilo videti po mesečini, ki se je kosala z ognjenimi zublji.

Ko se je ura že bližala enajsti, sem malo pogledala naokoli, če je kdo zaspal pod drevesom s polnimi ušesi praprotnega semena. Vsi so bili budni in o razodetjih tudi letos ne bo nič. Še Stankin drobiž je budno gledal v svet kot sredi popoldneva.

Le idrijske anekdote našega slikarja in potohodnika Rafka Terpina, ob katerih je naš smeh pognalo čez vrhove grape, bodo ostale še dolgo v ušesih in v spominu.

Mističnost, ki jo ustvari kresna noč, je od nekdaj privlačila ljudi, da so verjeli vražam in bajanju. Nekoč sem o tem tudi sama nekaj zapisala in prisotnim, že malce utrujenim članom, to tudi prebrala.

V črnih kartah

Je s tankimi prsti krožila po krogli,
vranjih oči se ozirala vame
in nekaj mrmrala s čarnih je kart.
Usodo je vrgla na mizo ciganka.

Dejala s skrivnostnim nasmehom,
da čaka me sreča, ljubezen in slava
in delo, bogastvo in mnogo besed.
Pa nisem verjela v ta zviti pogled.

Dela bilo je preveč in sreče prav malo,
za vzorec ljubezni, premalo za dva,
vse bogastvo so pesmi, v njih mnogo besed,
slava prišla bo po smrti.

Tekla so leta, v lase se je vpletla jesen.
Odšla je ciganka in njene vražje oči,
se zgubila je krogla kristalna
in v kartah scefranih usodne poti.

Še nekaj diapozitivov smo si ogledali in počasi se je v pepel pogrezal ta čudoviti večer. Odšle so ciganke in praprot in mnogo besed in samo še stiski rok z obljubami, da drugo leto prižgemo nov kres.

Prisotnim in odsotnim prav lep prvopoletni pozdrav!


Pa še malo samohvale. Uh!
Slava prišla bo po smrti.
Ko se je današnje jutro že dodobro ogrelo, me je pobožal telefonski klic. Založba Ekslibris, ki je razpisala natečaj za najboljšo izvirno pesniško zbirko, me je obvestila, da sem ena med izbranimi, ki so jih s svojim talentom prepričali, da si zaslužijo objavo v zborniku in je na tak način, tako so rekli drugi, tudi zmagovalec.
Natis knjige v 100 izvodih pa si je prislužil Andrej Grilc z zbirko NY.

 
Čao! Ana Balantič

Daretov prvenec Kovač je dec

Kako bi rekli današnji nedelji. Vse najslabše! Zimsko, deževno poletje in kot nalašč še idrijski čipkarski festival, ki ni izživel niti otvoritvene slovesnosti. Sonce je včeraj le zdražilo prireditelje in vlilo upanje obiskovalcem, ki so od blizu in daleč oblegali naše mesto. Popoldne se je že pokesalo in naplohalo dežja za polno marelo.
Najbolj zagnani smo jo mahnili k Fari. Pa ne k Mariji na skalci, k Bedajncu.
Darko Likar, ki že leto dni vedri pod okriljem našega lit. društva RIS, pravi, da se odlično počuti  v naši sredini in je kos nalogam, ki mu jih nalaga članstvo. Ja, Dare, saj smo ob tebi sami MLADI, ha,ha! Po srcu.

Krepko čez sedmo uro se je ob glasnem šumenju dežja, ki se je zlival na Faro, betula končno napolnila do zadnjega kotička. Še stojišča so bila zasedena. Malo manj kot stu ledi je srkalo Daretovo pripovedovanje, kako je prišlo do njegove prve knjige kratkih zgodb Kovač je dec. 
Da se je odločil za knjigo, ga je navdušil znanec, ko ga je povabil na predstavitev svojega pesniškega prvenca.
Dare: "Fant je odprl knjigo. No sedaj se bo začelo pa nakladanje, sem si mislil. Ta je prebral samo nekaj stavkov, ostalo je pa tam za šankom, je fant povabil druščino na nadaljevanje literarne debate."

Da Prefarc Dare rad piše, se vidi, ker je že mlad mulc, ko se Microsoftu še sanjalo ni o bloganju, urejal list PLATNTAF  (vsega prepognjenega od let, nam ga z veseljem pokaže) in vanj objavljal prispevke. To bi se danes reklo "Blog, ki ga vzameš v roke".
Po odmevnih prispevkih, ga je končno prevzel lik kovača Marinka, mirne in potrpežljive duše, na kateri lahko cepiš drva in za protiutež nadutega povzpetnika Ruparja. Že ime pove vse.
Tako živo in s posebnim poudarkom opiše glavnega protagonista, da ne samo zaslutiš, tudi občutiš, da Dare zliva na papir svojo dušo, ko pravi: "Tudi sam sem bolj umirjen tip."
Ni čudno, da je položen med sama nežna bitja, za nameček je pred kratkim dobil še vnukinjo in včeraj prvo knjigo, ki je tudi ženskega spola. Če to ni naključje? Ob tem ženskem zboru res ne more biti drugačen kot mehak.
"Čisto tehnično ne bom povedal, kako sem prišel do šestih hčera, a nič takega kar se je pledlo med ljudmi, da smo hoteli sina in podobne štorije, ne drži."
Ko nas je s kitaro v roki ob spremljavi harmonike razvedril s prijetno domačo, je pronicljivi voditeljici večera Mileni Miklavčič zaupal, da laže sede za računalnik, kot odšpila ohcetno zabavo.

Dare: "Mi rečejo, lahko tebi, celo noč špilaš, ješ, piješin se zabavaš. Ampak to, veš, je garanje, da si še ves drugi dan kot povožen. Za računalnik pa sedem in besede kar same letijo na ekran. Nekdo mi je rekel, če prebere samo začetek in konec moje zgodbe, mu je pred očmi že vsa ostala slika."

Ampak kovač je pa dec.
Ko jih je takole zdiral ob gobčni Milenini spodbudi, si je suha usta, da bi mu ne zašmelcalo, poplaknil s pirom, kot se za deca spodobi in še trema je bila takoj fuč.

Tisti, ki ne blogate, si kupite njegov prvenec, ne bo vam žal! Kogar ni bilo na prefarskem lit. večeru, mu je lahko žal za predstavitev in pogostitev.

Dare še enkrat hvala za knjigo in čudovito literarno doživetje, za tvoj in naš večer! Pridem še drugo leto. Hm!

Vidim, da tvoj blog še spi in upam, da te ni preveč povozilo.

Pa lep deževen pozdrav vsem, ki ljubijo dež.
Čao! Ana Balantič

Kadar kaplja kane...

Za spremembo malo sentimentalnosti. Ta žauba ne bo nikomur škodila. Tisti, ki se vas nič ne dotakne in vam nikoli ne kapne v pir, vam pa bog pomagej.
K takemu pisanju me je primoral čudoviti šopek travniškega poletja, ki ga je v vazo nataknil Dare in ga poklonil mami za rojstni dan.  Kakšen sin, da ne rečem ta pravi dec. Ob taki pozornosti mora celo vesoljnemu spletu nekaj kaniti, magari v pir. Pridružujem se čestitki čeprav pozno, a iz srca.

No ja, pretekli teden, to je v petek 28. maja, se je začel z Zelenooblaškim piknikom v Borovnici, ki ga je organizirala naša članica Barbara Rot. Ob potočku pod kozolcem, je bila kot za ohcet obložena miza. Barbi že ve, da poetom in pisateljem nič pametnega ne kapne in odveže jezika, kot dober zalogaj in krščena kapljica.
Ko sva se z Vladimirjem počasi, kot se zanj spodobi, pricincala, seveda s poldrugo uro zamude, je Oblačna bratovščina posedena pri dolgi mizi, kot ob zadnji večerji, prebrala že skoraj vse svoje umotvore. 15 najbolj zagretim poslušalcem, ki ponavadi ne zamudijo nobenega lit. večera, sva še midva dodala nekaj svojih črkarskih cvetk. Ko se je dovolj gost  mrak nagnetel pod trame, smo jo počasi ubrali vsak na svoj dom, s prijetnim občutkom, da smo bili zopet v odlični družbi. Barbi hvala!

Sobota in Gospodov dan, sta bila še polna vtisov, brez posebnih pretresov. Samo lenarjenje in obvezna večerna enourna hitra hoja čez Smukov grič.
Ponedeljkova ponovitev hoje in večerni klepet na telefonski relaciji Anglija-Idrija. Takrat pa je kot vedno na koncu nekaj kanilo, pa ne v pir, ampak v dlani.
Pa še na blogu sem prebrala, da je Dare Likar končno skupaj zmohal knjigo in jo bo predstavil 19. junija v Spodnji Idriji. Hvala bogu, da bom lahko njegove čudovite zgodbe vzela v roke, kar je bolj komot kot branje z ekrana.
Seveda da pridem, čeprav v oštarijo, razen če ne bo zamedlo. Se bodo Zeleni oblaki malo oddahnili od moje teže, ker ne bom tisti dan z njimi oblačila v logaškem Grajskem parku, na poletnem lit. branju. saj bi rada, ampak veste kako je na dveh stolih.
S ta glavnimi smo se itak videli v petek 4. junija, na letnem koncertu Ženskega pevskega zbora, v katerem prepevata tudi naša predsednica Branka Novak in članica Bojana Levinger, ki je tudi že od ustanovitve pevskega zbora pred 13 leti njegova predsednica.Njihov zborovodja Zdravko Novak, dobitnik februarskega priznanja za izjemne dosežke na področju kulture, pa je itak zaslužen, da je zbor nosilec srebrnih priznanj v letih 2004, 2006 in 2009.
Ne samo meni, tudi Vandi zraven mene in še komu je ta večer nekaj kanilo in smrknilo v robec.

Ko se pesniki grejo maraton v Železnikih.

Topel sobotni večer in skriti kotiček pred galerijo muzeja v Železnikih, je privabil večjezične pesnike od blizu in daleč, celo iz daljne štajerske dežele na pesniški maraton, pod taktirko pesnika  Tomaža Šturma.
Spet smo bili najštevilčnejši člani društva RIS.
Raf Lapajne, Marta Šavli, Vladimir Kržišnik in jaz, smo vedrili od vsega začetka prireditve in bili deležni simpatične osnovnošolske poezije in podelitve nagrad najboljšim nadobudnežem.
Po prvi bralni rundi za odrasle, smo si zaslužili obilen in odličen pesniški gokaž z dobro kapljico.
Za poležek po dobri hrani, je za nekaj preburnih taktov poskrbel mlad rock band. Nekaterim bi za polovico zmanjšani decibeli kar prav prišli, da bi vmes lahko še kakšno rekli.
No ja, med daljšo pavzo je sledila druga runda branja. Ker nas je bilo udeležencev malo, glede na na število iz prejšnjih let, smo vsi prišli na vrsto še enkrat.
Tokrat je tudi naša predsednica RISa Andra Jereb, ki je prišla na prireditev kot zapozneli potnik, dobila besedo.
Ko se je po drugem krogu branja obetal nov naval rock glasbe in so nekateri že obupno naslanjali komolce na mize, nas je šesterica raje pobrala domov. Dolgost življenja pesniškega maratona mi ni znana.
Mene je drugi dan čakalo še romanje v Benečijo.

Kal v poeziji ali umetnost brez meja.

Ko se kolesa zavrtijo proti tminski deželi in naprej ter po radiu ravno takrat zapojejo Beneški fantje, ja takrat mi pa kaplja kane...
Vožnja brez besed , le pogled na pokrajino v čudovitem opoldnevu je rezal sliko za sliko.
Že nad tolminskim Kozlovim robom so se pojavili prvi pisani ptiči, ki so izkoriščali termiko toplih vzgonskih sap in jadrali, jadrali. Potem Krn, ki je bil pod megleno kučmo jadralcev sicer ni pustil blizu, zato pa je veriga posoškega hribovja do Robiča izgledala kot mavrična trganka  napikana na nebo. Še zadnjo svežino zraka pred vročim poletjem je rezalo približno 170 jadralnih kupol. Sicer v tej množici ni šlo brez nesreč so poročali časopisi. Na žalost je nekdo podrsal pobočje kobariškega Stola in idila se je skalila na Ladrskem vrhu, ko je drevo sicer  usmiljeno obesilo jadralnega padalca, da jo je odnesel le z nekaj odrgninami.
Nekaj zlomov je zahtevala tudi mati zemlja ob pretrdem pristanku.

Kal v poeziji z letošnjim motom: "Čar besed", me je zopet zvabil. Kljub temu, da sem bila lani nagrajena na anonimnem natečaju z zlato plaketo, sem se udeležila tudi letošnjega srečanja, zaradi prisrčnih ljudi v teh beneških odmaknjenih vaseh, ki še govore po naše. Od župana Podbonesca, do organizatorjev, učiteljev, kulturnih delavcev in vaščanov, ki te sprejmejo tako prisrčno, kot da si  njihov. Celo župan se te spomni od lani.
Zlatko Smrekar s kobariškega, lanskoletni drugonagrajenec, novopečeni predsednik društva PO-BE-RE, Posočja, Benečije in Rezije, je napel vse sile in čare, da sem se priključila njihovi literarni sekciji.
"Zakaj pa ne, bova dva?" si je mislil Vladimir, moj literarni spremljevalec in taksist ter se prištulil zraven.
Tako bova še midva vedrila od Notranjske, do skrajnega roba, kjer se še sliši slovenska beseda.
Uvod v podelitev nagrad so imeli Nediški pobje, vsi že po Abrahamu in narečno hudomušni v svojem petju.
Vmes so harmonikaša in trobentač urezali nekaj slovenskih narodnozabavnih viž, da je iz prenekaterih ust prišel prisrčen: "Bravi, bravi!"
Nagrade so romale med italijansko in špansko pišoče pesnike.
Vroče popoldne in večer se je nadaljeval v ponagradno druženje ob dobri domači hrani. Mrak je priklical mrč in meglice na nadiško pogorje in dalje čez Matajur in začel priganjati k slovesu. In spet je kaplja kanila tokrat v rdeče vino.

Za tokratni natečaj sem poslala tole pesem:


Čar besed

Besede so čar večnosti
v neskončnem risu življenja.
Ujetnice pesnikov
in sužnje trubadurjev,
ki pripeti na oblake
rišejo rožni zahod.

Čar besed je v igri ognja
zavitega v morsko peno,
da rodijo Rilkeja,
elegije in Panterja.

Samo za cesto in ljubezen
ni pravih besed,
so le približne nianse.
Ti si odšel itak brez njih
in pustil sanje zbledeti.


Hvala in lep pozdrav Marjeti in Zlatku do naslednjega srečanja!

Čao! Ana Balantič

Literarna kolonija na Vojskem

Ali vseslovenski mix proze in poezije
od 7.-9. maja 2010

Pravijo, petek slab začetek. Res ga je vreme sviralo sto na uro. Deževnovetrovna vojskarska planota je postala za tri dni naš drugi dom. Kar štirje člani lit. društva RIS smo bili lepo popedenani, Slavica Uršič in Stanka Žitnik na prozno, Sabina Eržen in Ana Balantič pa na pesniško delavnico.
A na literarni kažipot, ki smo ga začeli popoldne z mentorjema Meto Kušar in Jožetom Štucinom, vreme ni vplivalo. Temperatura omizja se je ob razgreti Metini debati celo dvignila za nekaj stopinj. V eni sapi smo pokurili tri ure spoznavanja med sabo, mišlenja o literaturi, zakaj pišemo, kje in kako, kajti mentorja sta med drugim tudi pesnika.
Ker je to že  moja deseta lit. šola in kolonija, vse slušatelje dobro poznam, le tu in tam kapne kdo na novo.
Marko iz Medvod je bil letos čisto frišen. Pa nič začetniško sramežljiv. V gobčnosti je skoraj prekosil oba mentorja, ki sta komaj zadostila vsem njegovim polemikam. 
Po večerji, postreženi z gluhimi štruklji, so v goste prišli še ostali člani lit. društva RIS in pod vodstvom predsednice Andre Jereb pričarali prijeten večer proze in poezije.
Piko na i sta dodala še mentorja, ki sta izmenično predstavila svoje pesmi.

V deževno soboto vrženi nekateri neprespani in od višinskega zraka prezebli, smo se ogreli šele na delavnici , ko nas je poete Jožko Štucin popeljal v skrivnosti pesnjenja haikujev.
To je japonska pesnitev iz kulture ZEN. Je trivrstičnica s 17 zlogi. Prvi verz ima pet zlogov drugi sedem in tretji zopet pet. V današnjem pisanju teh zapovedi ni treba upoštevati, le trivrstičnica ostane. Pesem sestoji iz treh misli, torej dveh ločenih povedi in zaključne misli.
Marko je že med predavanjem, kar naprej nekaj čečkal po zvezku in na koncu obelodanil, da ga je čisto potegnilo notri in je naklepal trideset haikujev.
"Če bi pozorneje poslušal, bi ne bilo v njih toliko kvantitete, ampak kvalitete," mu je po prebranem navrgel Štucin.
Sicer se je ta Markova vnema do drugega dne polegla in izdavil je, da ga ta zvrst ni osvojila, da bo ostal kar pri tradiciji rimanih pesmi. Tudi sama ne maram preveč te zvrsti poezije. Res je kot pravijo, da ne sodi v naš prostor in način izražanja.
Vsak po svojih močeh smo naredili domačo nalogo in sicer, treba je bilo napisati nekaj haikujev in vsaj iz enega napisati dolgo pesem.
Popoldanski obisk irijskega rudnika, sem jaz prešpricala, ker se bojim njegove globočine in v tistem času napisala tri haikuje, iz njih pa dve dooolgi pesmi.
Po ogledu rudnika in poslušanje Prekmandlca, je bil na vrsti bralni večer posvečen sto letnici rojstva pisatelja Cirila Kosmača in stodeset letnici rojstva Franceta Bevka.
Primerjava med obema pisateljema, ki ju le Primorska postavlja na piedestal in sta v širšem prostoru skoraj že pozabljena. Sploh Bevkova mladinska dela postajajo za osnovnošolsko mladino nerazumljiva. Na primer Pestrna, ker današnji otroci težko dojamejo ta termin "pestrna".
Sploh, da gre otrok nekam za pestrno in pojasnjevanje takoj zmanjša vnemo po branju.
"Čisti Karl May!" je butnilo iz Štucina, ob odlomku iz Petra Klepca.
Iz slušateljice Sabine Eržen je nato planila vsa primorska zavednost in je z domoljubno zavestjo oporekala:
"Veš Joško, če ne bi bilo toliko Čedrmacev in njemu podobnih se verjetno slovenski jezik na Primorskem ne bi ohranil in Bevk je s Čedrmacem zabil klin v primorsko dušo. Jaz vem, kako smo imeli Bevka radi, cela Primorska ga je oboževala in ljubila njegova dela.
"Saj ga ne devam v nič, tudi jaz ga imam rad le...," se je branil tudi Jožko tudi pred Meto. 
Nato je sledil dvoboj Meta in Jožko, ki je ves prežet z Kosmačevim briljantnim jezikom in njegovimi deli, ki ne bodo nikoli zastarala. Sploh edina pravljica, ki je izšla po pisateljevi smrti,  Kamen in njiva.
Jožko je poudaril izvrsten čustven izliv ljubezni kamna z vrha Rodice do njive v ravnici, ki je bila vsak letni čas drugačnih barv. V pravljici kamen odkrhnjen od svoje rodiške matere, stoletja potuje, da se končno spoji z ljubljeno njivo. In samo ta opis pove, da bodo Kosmačeva dela vedno zanimiva za bralce, čeprav
le za primorske, ker ga v  širšem slovenskem prostoru še vedno ne omenjajo dovolj.    
Na dan je prišla tudi debata o čustvovanju in nenadoma smo iztirili. Markov način, kako je zvečer enostavno zaprl vrata sobe, kjer je na parah ležal njegov pokojni oče. "Ponavadi se ob mrliču bedi," je bila kritična Meta. Sledil je spopad kao z brezčutnežem, ki je hotel povedati le to, da gre življenje po smrti dalje in lahko žaluješ, četudi pri mrliču ne bediš. Z mentorico Meto sta se udarila do najvišje strune. Izid je bil izenačen, ker je vmes posegla sodnica Dragica  in zahtevala zamenjavo plošče.
Pet ur trajajoča debata in branje zbranih odlomkov iz Kosmačevih in Bevkovih del, nas je utrujene polegla do naslednjega dne. Le Marko je še prej dodal, da se bo nocoj dvakrat zaklenil.

Nedelja, sončno vstajanje in sprehod do bližnjega ovinka, ob poti mokre glave spominčic in regrata.
Iz treh, so nastale štiri ure delavnice. Samo pet slušateljev pa taka debata, kaj bi bilo, če bi jih bilo kot po navadi deset. Prozaisti v spodnjih prostorih so končali pravočasno, le pesniki smo se zamudili ob prebiranju domače naloge in ocenjevanju poslanih del, ker je vsak še toliko naložil v svoj bran.

Po domačih žlikrofih, je sledilo branje domačih nalog skupaj s prozaisti.
Dolgo poslavljanje in obljuba, da se zopet srečamo v septembru v Slopah.

Iz mojih haikujev je nastalo tole


Črne jagode

Zaplesala sva,
ker je bil večer
in so bile kresnice.

Začutila sem,

da si zavit v molitev ustavil korak

boječ se šepetanja mojih vej,

ki se stezajo v nebo

in prosijo za greh.

Kresnice so se pogasile z roso

in trave zajokale v jutro.

Ostale so sklenjene roke

zdrobljene črne jagode

in pritajena spoved

 Požirek ljubezni

Prelita v eno

sva pod trhlim kostanjem

risala lunino senco,

šepetala nesmisle spečim pticam.

Da je bog, si mi rekel

in greh, ko sva grela bližino.

Nisi se pustil globinam,

da bi te vsrkale vase.

Molitev si vlačil med rjuhe,

vase potájil prepletene ude,

z žegnano vodo

polival žerjavico v peklu,

k spovedi hujskal strasti.

Morda te je danes sram

tistega požirka ljubezni?

Lep pozdrav vsem udeležencem lit. šole in vsem ljubiteljem lepe besede.

 Darku Likarju pa več poguma za drugič, da se nam pridruži. To sem napisala, ker je on tako želel.

Čao! Ana Balantič

Nitke iz katerih se spletajo umetnine

30.april 2010

"Bom pa še na žirovsko stran pogledala, kako izgledajo njihovi dnevi čipkarije!" sem si dejala, ko mi je Milena poslala povabilo na klekljarski literarni natečaj. Tokrat sem poslala prozni tekst. Da bi svojo zamisel spravila v pesniško obliko, mi nekako ni šlo. Še za zgodbo sem cincala, jo poslati ali ne.
"Le pošlji, bova šli skupaj!" je bila vztrajna Valči. In sva šli.
Milena Miklavčič je vodila večer skozi čipko in branje najboljših odlomkov od 47 prispelih besedil.
Večer je oplemenitil kitarist Mario Kurtjak, ki si je na koncu zaslužil celo čipkasto torto.
"A tako sem slabo napisala, da ni bilo niti za prebrati!" se je mlelo v meni, ko so bili že vsi teksti v ušesih poslušalcev.
Milena pa: "No, sedaj bomo razglasili še nagrajence!"
Od zadaj seveda. "Tretjo nagrado dobiii, (premor in nagajiv nasmeh) Ana Balantič. 
Občutke ob prejemu bronaste čipke, bom prihranila zase.
Drugo nagrado si je prislužila Alenka Abram iz Cerkna, prvo pa Veso Pirnat-Brolski iz Kopra.
Iz moje poznane druščine so prispevke poslali tudi  Dare Likar, Andra Jereb, Marta Šavli in Slavica Uršič iz društva Ris in literarni sopotnici Valči Kavčič in Joži Kokalj.


Moj literarni prispevek se glasi takole

Nitke iz katerih se spletajo ometnine

Ko so pospravljeni lonci, družina lenobno meša zrak po stanovanju, vzame Tonca bulo in jerbas pod pazduho, v veži pograbi še stol in pručko ter steče pod hruško. Nihče od domačih ni niti opazil, da je zaloputnila vrata za sabo. Pod hruško je že bila zbrana ženska druščina iz soseske.
Jeziki so se namakali v plaudrah in klekeljni so se potili v popoldanskem soncu.
Tilda je na buli pravkar odgrnila bel robec pod katerim je bil skrbno zložen klekljan prt.
Ko je zjeftala še zadnji par klekeljnov in ga odrezala, je samo še nekaj bucik držalo prt na papircu, toliko, da se ga je dalo razgrniti v vsej svoji veličini.
Oh in joh, je šel od ust do ust, ko je razgrnila to lepoto. Rožce in listi polpremeta z značilno žilico po sredini, so se raztezali ob straneh in bogato zapolnili vogale.
"Ta bo za našo ta mlado!" se je pobahala, da bi zavist zlezla med vasovalke.Zavist? Vsaka je vendar imela na buli toliko zapletenih vzorcev, enega lepšega od drugega.
"Ja Tonca, kaj si pa ti danes tako kasna?"
"Kaj, kaj, saj veš, da preden Korl ob časopisu počasi znosi v svoj žlodec vso mojo kuho in mularija prežveči dnevne lumparije ter premeče hrano po krožnikih, se še sama komaj prebijem skozi pospravljanje. Bula tam v kotu pa veka. Vidiš, to barvno tihožitje delam že celo večnost. Za vsakih nekaj postavkov rabim drugačen sukanec. Več poje kolovrat kot klekeljni. Samo striženje, ti pravim pa še sukanec je tako tanek. Ampak, ko bo enkrat v okvirju na steni... Ja, potem se bom lotila srednjeveške barkače na razburkanem morju. Sem že snela sliko iz interneta za mušter. Komaj čakam ta novi izziv, le tisti valovi in svetilnik me skrbijo, kakšen premet in barve bodo najbolj pasale."
"A ste videle pri Cenkovih tiste zavese. Madonca, toliko špic na kupu pa še nikjer. Pa še ta široki ris in ribice. Koliko dela za vsa ogromna okna. Na oknu lovske sobe imajo slklekljanega celo jelena. Gotovo so bogatinom klekljali mati zastonj, da se jim prikupijo." je zajedlivo izpljunila Mila.
"Ja, Cenkova ta stara od zlodja lepo kleklja!" je povzela Tilda.
"Pri njej sem se naučila delati take rožce. Kar naprej je drezala vame:
"Le dobro posukaj in zategni, da bodo špice stale kot poštirkane!"
Pokazala mi je svojo balo. Rjuhe in blazine iz samih kranclnouk. Prt, da te kap. Z robom iz samih tulp, ki se širi proti sredini z dolgimi jeziki listov. Vse špice na roke všite. Robci, da se vanje ne bi nikoli useknil. Pa sem jo pobarala, kam bo z vsem tem, ker le preklada po omarah, toliko, da se bogastva nagleda, z rokami kot bi božala otroka gre vsakič nežno čezenj in ga spravi nazaj."
"Ja za ta mlade!"
"Kakšna pamet? Poglejte Tonco, vse kar skleklja tu uporablja. Dnevno sobo je spremenila v galerijo. Kavo ti postreže na čipkastem prtu, se nič ne boji madežev in tudi spi med čipkastimi umetninami. To je ta prava klekljarica!" je Zalka mignila proti Tonci in še dodala:
"A ste videle Suzano na Veliko noč. V cerkev je prišla v novem svetlomodrem kostimu s klekljanim ovratnikom in na rokah je imela prav take rokavice?"
"Le glejte drage gospe kako se to nosi!" si je z visoko vzdignjeno glavo mislila, čeprav je vse kupila. Sama te obrti ne obvlada.
Tonca je samo skromno dodala: "Vem, da ima vsaka od nas doma vsaj ovratnik, a ga samo sramežljivo vlači iz predala, pomerja pred ogledalom, ko je čas z njim stopiti na ulico, ga sramežljivo sname. Naše roke zmorejo preplesti toliko nitk v neprecenljive umetnine. stanovanje, ki ne pozna sramu, že kitimo z njimi, ampak, da bi si špice nadele za v javnost. Kje pa, tukaj uplahne ves pogum. To belo bogastvo znamo samo ustvarjati. S ponosom. Nositi ga, kot da nas je sram. Kot da mu nismo v svoji skromnosti dorasle."

Čao!
Ana Balantič