Kulturni večer v Kamniku

7. februar 2010

Že četrto leto poteka v počastitev slov. kulturnega praznika literarni natečaj v Kavarni Veronika v Kamniku.
Letos je bila tema Dotik ljubezni. Predvečer spomina na velikega Prešerna smo se zbrali udeleženci v prijetnem ambientu pod kamniškim Malim gradom.
Firbec me je dajal, da sem kljub neprijaznemu vremenu obiskala to prireditev. Največ pa zaradi mesta samega, ki je eno najlepših mest, vštric z Idrijo. 
Tukaj se je namreč rodil moj pokojni mož, bratranec slavnega pesnika Franceta Balantiča. Mesto sem poznala že od prej in mi je bilo vedno všeč. Sedaj prenovljeno pa sploh.
Dovolj o njem! Kot sem rekla je zaradi slabega vremena veliko piscev ostalo lepo doma na toplem in le deset si nas je upalo na pot. Same ženske. No, vsaka je imela zraven še pridevek in število je bilo ravno pravšnje.
Brali smo svoje umotvore. Besedam, ki so se zaganjale v razstavljene prelepe slike angelov, slikarke iz Radomelj, je prisluhnil tudi marsikateri prehodni gost kavarne.
Udeleženci smo se med sabo že vsi poznali iz preštevilnih prejšnjih srečanj. Večina je bila iz domžalskega društva Lipa, le dve sva bili inozemki.
Večer je v venec poezije vezala gospa Katarina Karlovšek.
Nekaj moram o njej: da je ljubiteljica klavirja, tenisa,da je podjetnica, domžalska svetnica, ki kandidira za županjo Domžal, je že dobri dve leti spremljevalka celjskega župana Bojana Šrota, lepa, nasmejana in dobrovoljna triintridesetletnica. Prvič je vodila ta kavarniški večer in hotela je uvesti nekaj svežine v program, ki pa ni prišel do veljave, ker so se nekatere udeleženke preveč oklepale tradicije. V glavnem, njen klavirski prispevek, Balada za Adelino, je čudoviti kavarniški ambient ob svečah, popeljal daleč nazaj v čase naših babic.
Pogostitev, klepet in podelitev simboličnih nagrad, ki jih podarjajo Terme Snovik, se je raztegnil skoraj v dve uri. Prva nagrada je seveda pripadla Heleni Ogorelec iz Trzina. Nagrada ostalim je bila prijetno druženje, Adelina in drugo leto nasvidenje.

Moj prispevek v ta natečaj


Jesen tostran


Na tej strani je jesen,
za robom so ostala poletja.

Nikoli nesem pogledala čez,
me je bilo strah rosnih juter,
vlažnih in pomečkanih rjuh,
vrat, ki so izrivala naročje.

Na tej strani se krajša dan,
tam je ostalo sonce.

Nikoli ni žarkov poslalo nazaj,
ne smeha, ne mavric,
ne brazd in semena,
le korake v nasprotno smer.

Na tej strani bo vedno jesen
in jaz bom tvoj dolg.
Nikoli ga nisi poplačal
in pot si zasukal nazaj,
na oblake narisal grafit:
"Pusti ljuezen nežno umreti!"


Ana Balantič




To je to in nasvidenje!

Čao! Ana

Sobotno razmišljanje

7. 2. 2010

Včerajšnja sobota kot vsaka druga boste rekli tisti, ki imate službo pa vnuke in starše in vam pestrosti tudi ob sobotah ne manjka. Odkar sem mojim strankam (bilo jih je zelooo veliko) odpovedala pokorščino in je šivalni stroj
ves skremžen od zamere, le še muzejski sksponat, je v mojem bivaku zelooo mirno.
Vikendi pa sploh.  Ker Ana nekaj ni razumela (jo daja pač skleroza Roza), okoli nove izdaje Zelenooblaškega zbornika, je v petek nujno rabila Vandin nasvet. A ta je bila ravno takrat pri frizerju nedosegljiva.
In sobota se je začela  z vstajanjem ob peti uri. Ha, penzjonisti, ki ne morejo spati!
Saj res nimam časa. Pa že spet! Do sedmih sem komaj spravila skupaj sebe, stanovanje, da mi je bilo vsaj malo podobno in pripravila vse za kosilo, ki se ponavadi začne že po deseti uri. Ja, nova moda neodvisnikov.
Saj tisti štirje kiviji in dva zlata rajska jabolka (kaki), samo priženejo ta pravo lakoto, da začne tako zgodaj razsajati po možganih.
Ob sedmih me je že začel matrati računalnik.  Komaj sem se pretolkla skozi nove dodatke, ki mi jih spomin še vedno niza v besedilo moje, kao nove knjige, je že po dvanajsti uri pozvonilo na vratih.
Da se zvlečem skozi kilometer dolgo stanovanje in skozi dvoje vrat, da dosežem vhodna, že drugič zvonec, malo bolj nestrpno.
Ja, ja, še polna tipkovnice odprem.
"No sedaj sem pa tu," profesor zgodovine J. K. pripravljen, da odnese moje umotvore domov v recenzijo.
"Joj samo še nekaj besed mi manjka," sem  nerodna pri opravičevanju.
"Nič hudega, pridem pa jutri," in mi dopolni še neke zgodovinske podatke. Aaah!
Olajšanje, saj se mi je še isti hip utrnilo nekaj novega in tega pisanja je videti, ne bo zlepa konec.
"Ana, boš kar morala enkrat odrezati," mi pravi Dragica Breskvar, ki bo iz mojega besedišča stepla smeti.
Vso zmedo, ki sem jo spravljala skupaj dve leti, sedaj razkopavam in probam, da bo divizija z vsemi bataljoni in četami postavljena v pravo formacijo.
Kar zdi se mi, da bo uboga Dragica "strašno vesela" že tretjega popravka, ki je še daljši.
Žel mi je, ker mi pa ravno zdaj, ko so že utečeni, klikerji tako hitro delajo.

Ko se mi je zdelo, da je že ves vesoljni svet pojužinal, sem se spravila na telefon.
"Prosim!"
Ja, to pa ni Vandin plavolasi glas se ustrašim. Vseeno pobaram gospo, če je Vanda.
"Ne, ste se pa zmotili!"
"Ja, Tilka, a ste vi?" previdno izstrelim, ko se mi zazdi glas nekam znan.
"Ja Ana, le še večkrat se zmotite (včasih me je že tikala), me je pobožala, kao vesela mojega glasu.
Odtipkala sem zgornjo številko, namesto Vandine spodnje.
In sva klepetali.
"Joj jih je že deset!" Vrže Tilka sliko svojega zasneženega vrta med impulze. Pred ptičjo hišico se je drenjalo ptičkov.
"A ni lepo gledati naravo, srce ti kar igra?" Se je raznežila naša drobna taščica, članica lit. društva Zeleni oblaki iz Logatca. Najin pogovor bi se še nadaljeval, če ne bi drugi telefon kar poskakoval od nestrpnosti in sva se poslovili.
"Halo, Ana, ste vi?" je na drugi strani iz Laz prihajal Vandin glas. Ja, temu se reče pa telepatija ali pa ista valovna dolžina. Naj še reče kdo, da nad nami ni nič.
Nato opravičilo zaradi moje skleroze,  malo o tem in onem, o krivicah na tem svetu in o čudovirem vzdušju, ki vlada med Zelenooblaško druščino pesnikov in pisateljev logaškega društva.
Zdi se mi, da je v njem toliko pozitivne energije, kot je premore le malokateri kolektiv.
Nič podmetkov, dovolj svobodne volje in vsi smo glih, kljub različni izobrazbi. Da bi se kdo metal ven še nisem zasledila.
"Ja vas - tebe pa preprosto moram objeti, me kdo preseneti.
Dragi prijatelji, le še tako naprej pa bomo zmagali za "Naj društvo"! Huuuura!
Zunaj pa je lepo in mehko snežilo in ptički na vrtu so Tilki delali kratek čas in polnili srce.

Kako lepo je živeti brez elektronske pošte in v živo slišati glas človeka, ki ti nekaj pomeni!
Tudi to je kultura in vrednota, ki se danes izničuje z elektronskimi mašinami. Človek postaja robot brez duše.

Takih sobot si želim in pristnih človeških odnosov.

Pa vse najlepše ob jutrišnjem kulturnem prazniku.

NAJ ŽIVI KULTURA!
ŽIVEL FRANCE PREŠEREN!

Čao! Ana

Poezija Jožeta Felca

Za vse, ki ne berejo Idrijskih novic objavljam najnovejšo pesem našega podpornega člana dr. Jožeta Felca, ki se mu je zapisala decembra nekaj dni pred praznikom, ko se je vozil iz Onkologije v varovani dom  sv. Jožefa na celjski Hrib, kjer je doma. Pesem je posvetil Maksimu Sedeju ml.


Zapuščam Rakov inštitut.
V brezčasje me dovaža glas puščave.
Z željami, upanji, spomini na Sedeja
grem k Jožefu, rešilna veja.

Za vse, ki jim odrežejo del njih,
obsevajo telo, ki v tihi grozi brbota,
v nekakšno novo stanje jih odevajo,
da bi bili še kak trenutek del sveta.

Ta se za reveže, ki romajo na celjski Hrib,
ne meni, saj je strt od moloha v sebi.
Star reševalec jih dostavlja v vnemi,
 ki v vsakem svojo zgodbo šepeta.

Vse so grozljive, strašne, a vesele.
Zakaj so take v tem skrivnostnem času?
Zato, ker pisane, zavratno bele,
čutijo neznansko upanje v Božjem glasu.

Jože Felc




Lep pozdrav!  Ana

Čao!

Nagrada Ireni Cigale

5. februar 2010

No, pa smo jo dočakali. V tretje gre rado. Le recite, da nismo v društvu Ris face,  mi lovci na nagrade.
Pa same ženske. Dajmo fantje! Pa ne da vam je vse padlo dol, ko je toliko žensk okoli vas. Saj vas imamo rade!
Mladika iz Trsta je pred tremi leti namenila meni prvo nagrado za poezijo, lansko leto drugo nagrado Andri Jereb tudi za poezijo, letošnjo drugo za prozo pa je dobila Irena Cigale. Na Prešernov dan, ji bo v Peterlinovi  dvorani v Trstu izročena ta nagrada.Upam, da bo ob prireditvi uživala kot sem jaz.
Irena, iskrene čestitke in še mnogo uspeha v bodoče.

Lep pozdrav do naslednjega dogajanja!

Pravkar sem na spletu zvedela od našega člana Darka Likarja, da je moja zgodba predlagana za objavo v Mladiki iz Trsta. UH!

Čao!  Ana

Mladi RISovci v kavarni

Good Lord! 
Pa se je zopet našel, ki obvlada svojo obrt. Novi član literarnega društva RIS, ki se ga je trema lotila že ob prihodu na prvi sestanek. Morda zato, ker smo tam vedrili sami stari.
Za korajžo so potem 22 januarja štirje mladi člani v Mestni kavarni priredili prijeten večer ob prebiranju njihove literature.
Poleg dveh simpatičnih deklet Stanke Žitnik, katere besedila objavlja celo tako kritična revija kot je Mentor in Ane Podgornik, ki ji je pisanje naj si bo zgodb ali pesmi, stresanje iz rokava in
Mateja Cigaleta, je tokrat debitant Darko Likar pokazal, da njegova besedila  presegajo navadnega pisca. O d l i č no!

Led je prebit, vsi smo bili prijetno presenečeni, odličen voditelj in kavarna polna njegovih prijateljev. Bravooo!

"Ah, zdaj je že bolje!" mi je v eni sapi hotel povedati, ko sem mu hitela čestitati,  kakšno tremo je imel in še vse ostalo kar paše zraven.
Ker so najin pogovor nevljudno prekinili, samo še dodajam, da bo bolje, vsakič bodo kolena trdnejša.
No samo, da je padel skozi, se bo že ulovil, saj je še mlad in svojo publiko ima.
Kdor še ne ve za njegovo bloganje, ki si ga je vredno prebrati:
likard37 in tam je njegova gostobesednost vsem na razpolago.
Čeprav je bil dolgo skregan s poezijo, je baje danes drugega  mnenja, saj je tam celo njegova pesem.

Še enkrat mu čestitam za svoj debi v društvu RIS.

Lep pozdrav do kulturnega praznika! Znabiti, da se bo tudi tedaj dogajalo kaj prijetnega.

Čao!   Ana Balantič