Modra Srebrina

NOVOLETNO DARILO

2011-12-30T16:19:00.000+01:00

30. december 2011

Tudi tako se začne novo leto.

"Samo pravdala bi se baba prekleta, oskubili te bodo, da boš še dolgo zbiral perje, otroka ti bo navsezadnje le vzela." je Žare v gorečo grmado jelovine zagnal pivsko konzervo, da se je napela in počila.
"Pusti pri miru, bom že kako!" je Mitja mirovniško zamahnil z roko.
"A si zadel srnjaka?" so priskočile besede na pomoč iz drugega konca. Zelena bratovščina se je zakrohotala.
"Daj Blaž, a bomo kar žejni, kje imaš kjantarco!" Precej je začelo teči v kozarce, ki so se pridno praznili. Mitja je pil zlagoma, da mu ne bi prehitro zameglilo možgane, več se je zalagal z dobrotami, ki so jih zelencem spekle njihove boljše polovice. Srnjakov golaž, ki ga je Simon začel kuhati že dopoldne, so že davno pospravili pod streho.
Bilo je na Štefanovo, dan po Božiču. Vsako leto ta čas je pred lovsko kočo zagorel kres in zelena družina je imela praznično inventuro.

Mitja pa se nikakor ni mogel znebiti peze, ki jo je že nekaj časa predeval z enega ramena, na drugega.

Na silvestrovo, deset let nazaj je kasno zvečer pozvonilo. Ravno so bili pri slavnostni večerji, njegov brat s punco, on s svojo in mama.
"Dedek mraz bo," je vzkliknil brat, omizje je prasnilo v smeh. Mati je šla odpret. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj.
"Da je ni odpeljal na saneh," sta se pošalili dekleti in nazdravili druščini.
"Ja, mama, kaj si pa ti staknila?" tisti hip je izpod odejice v njenem naročju nekaj nežno zastokalo.
"Davor, to je tvoje," je komaj izdavila in se s štruco sesedla na stol.
"Tista tvoja nekdanja ... odhaja v tujino ..." Vse oči so se radovedno sprehodile po nepričakovanem novoletnem darilu, fant pa je od presenečenaj omedlel. Le njegova Tilda je vedno bolj lezla k vratom. Ko so ga dodobra omočili in se je spet spravil v svojo kožo, se je kot poklicni boksar zakadila vanj. Dobro namerjena desnica in nos je bil takoj krvav.
"No, gospodič pravnik, to imaš pa od mene za novo leto!" in je odfurjala na plano. Ko se je dim razočaranja malce polegel, je pismo, ki je bilo priloženo živemu paketu, vse pojasnilo. Da malčica tudi imena še nima.
Tako se je svet prekucnil v novo leto padajoč na glavo.

Doktor Mitja, bi eno zapeli?"
"A tisto: "Po temnem gozdu lovec hodi, toda zverine ne sledi ...".
"Ne, žalostne pa ne, dajmo fantje raje ..." in so jo urezali ob Dušanovem raztegovanju meha. Mitja si je napolnil usta z jelenovo salamo in malo poplakni. Njihovemu petju je dodajal le žalosten odmev.

Mama in Davor sta bila skoraj pet let njena starša. Potem pa ... Šofer prikoličarja, ki so mu v ostrem ovinku odpovedale zavore, je trčil v spredaj vozeči osebni avto, ki ga je odbilo čez škarpo v prepad. V njem sta ugasnila Davor in mama.
"Preklet svet, kaj sem hotel, Nina je ostala pri meni, kam bi drugam z otrokom!"
"Ti se kar s tem pamžem ukvarjaj, jaz se tega ne grem!" je takrat zabrusila moja draga Liza. Nina že ni pamž, božične in novoletne praznike sva preživela po otročje, s spomini na atija in babico. Da bom odslej njen skrbnik, so ugodili moji prošnji na sodniji. Brez zapletov. Kaj bi iskali tujce, saj me je otroče imelo tako rado. Samo socialna se mi je hotela obesiti na vrat pa sem jim takoj pristrigel peruti. Soseda Meta, žena pokojnega sodnika, je dete že od zmeraj razvajala, zdaj mi je bila pa sploh v pomoč. Saj ženska ni imela nikogar, ki bi ji kravžlal živce, odkar je z gospodom sodnikom odšlo v grob tudi njegovo skakanje čez plot. Da bi samo brisala prah ... Brez vrtca sva otroka napolnila z vsem kar mu gre. Potem še z njo v šolo. Nina je tako .."

"Daj Mitja, bova naložila novih polen, da ne zmrznemo!" ga je iz tuhtanja povlekel Štef, mizarski mojster v pokoju.
"Ja, Štef, kakor ukažeš, danes itak goduješ in imaš glavno besedo." Naložila sta in pognala novih isker proti nebu in bratovščini zagon za njihove kalibre, patrone in daljnoglede, take z belim križcem na sredini in rdečo ali zeleno lučko. Zakaj že rdečo?
"Take burkle je imel na glavi, pa ga potrofi skozi gosto grmovje zlodja. Če bi streljal v dolino, potem ga pa še vlekel iz kakšne grape navzgor. O, hvala lepa!" je bilo slišati Poldeta.
"Ti Bine, a si res enega Prekmurca vlekel v tiste robe, kamor še gams težko zleze?"
"Ja, pa ja de, naj vidi, kako se pri nas jaga, ne tam na ravnini, ko ti samo priskače pred ror, da se ti še obrniti ni treba. Samo, da vidiš njegove oči, velike kot šalčke, ki so mu skoraj padle v prepad. Jebi ga, če mi je odlomil kundak, ko se je kot posran zvalil nanj. Da sem neodgovoren in podobne, so doma priletele iz moje ljube.

Zaradi stokrat pogretih lovskih štorij, sta se Štef in Mitja vsedla bolj vstran in ta je iz sebe zopet začel vlačiti svojo bolečo štreno.
"Veš, pet let me že kliče ata, zdaj bi mi jo pa vzela. Iz Maroka je prišla babnica, polna cvenka. Oblečena, ti rečem, pa kot c ... Da se ji toži po otroku. Ji bom že dal, toži! Saj ti je znano, da se že celo leto vlačiva po sodniji. Ta čas sem izbrskal, da ima mrha res tam doli bordel. Madona! Pa bi tega otroka prodajala, ne boš!" je Mitja ves zaripel dvignil pest proti zvezdam, ki so samo nedolžno pomežiknile. Jezik je že bolj počasi valjal med zobmi, malo od zaspanosti, malo od popitega. Štef je modro molčal in kamerada samo potrepljal po ramenu, češ, vsak ima svoj križ.
"Bom šel kar spat," je dohtar zapustil veseljake in se v koči vrgel na pograd.

"Nina je jokala, da me ne bo več marala, niti slišati ni hotela o novi mami. Ta je s priskutno priliznjenim obrazom premazanim z ličili, ubirala najlepše strune, da bi pritegnila otroka. Ko jo je nekoč spet mrcvarila z obljubami in darili, jih ji je mala zagnala v glavo, jo brcnila v koleno in zbežala.
"Mrha!" je ženki ušlo in takoj sem vedel, da bo ta kruh grenak."

Kres je dogoreval, glasovi so začeli polagoma zamirati, štorkljanje ob pogradih je potihnilo.

V silvestrovo dopoldne dvakrat pozvoni na vratih.
"O, poštar Janki, vidim, da je iz sodnije. Kar vsedi se, bova skupaj prebrala, kar koli je že!"
"Zaradi ... se skrbništvo podaljša do otrokove polnoletnosti!"
"Zdaj bova pa še nazdravila," je Mitja skozi solzno zaveso komaj izdavil in objel prinašalca tako lepe novice, ki je z njim že po službeni dolžnosti spremljal vso kalvarijo.

Pod jelko je položil darila, na vejo pa obesil veliko kuverto, ki jo je Meta oblekla v rožnato pentljo in sta kot dva zarotnika nestrpno čakala, da pride Nina opoldne s šolskega novoletnega rajanja.

Fotografije Ana Balantič

Prijazno in veselo praznovanje in vsega lepega v prihajajočem letu 2012 vam iz srca želim dragi prijatelji! Vaša ANA

BOŽIČNI ČAS

2011-12-21T17:18:00.001+01:00

Božič v otroku

Ded Franc, nam je vsako leto dan pred Božičem prinesel jelko. Že jeseni je izbiral po hostah in označil najlepšo. Ko je napočil čas, je ne glede na vreme odšel ponjo.
Že temnilo se je, ko jo je kot dete povito odložil pred vrati maminih staršev. V hišo ni stopil, da ne bi bilo posmehljivih očitkov deda Martina, ki je imel vsa šila našpičena proti cerkvenim praznikom.
Ko je babica razvezala drevesce, je to planilo v zraslo širino. Vtaknila ga je v lesen podstavek in postavila na nočno omarico pogrnjeno s čipkastim prtičem. Ded se je samo nagravžno odkrehnil in izginil skozi vrata v temo. Mama je z vrha omare vzela povoskano kartonsko škatlo od UNRA pošiljk in iz te zakladnice smo vse tri zajemale krhke okraske.
"Le glej, da ti ne pade!" Takrat je bilo že prepozno. Svetleč rjavkasto rdeč češarek je že ležal zdrobljen pred mojimi nogami čakajoč na metlo.
"Saj sem vedela, ta tvoja sitnost!" Samo skremžila sem se in stekla na vrh k Bizjakovim. Tokrat me ni brigala tema, čeprav je cestna svetilka metala okoli sebe same pošasti. A preden je moje bunkanje po vratih kdo slišal, so se že priplazile do mene in me začele ščipati. Ko so se vrata končno le odprla, je bila za mano samo še črta kometa Repatca. Zagnale so me na divan pred peč in niti do sape mi niso pustile.
"Ježeš na," je mati Bizjakova v postelji zakrilila z rokami.
"Na tu imaš," je njena hči odprla vratca nočne omarice in mi položila v naročje kar precej napihnjen škrnicelj. Toliko so se roke že umirile in tudi sapa je že prišla za mano, da sem odvihala zgornji rob in ... V njej so bili sladkorni okraski, pa koliko jih je bilo. Strahovi so se samo obliznili in tisti nesrečni češarek tam spodaj in nestrpen mamin pogled ...
"Saj grem s tabo," me je prijela Hanca za roko. Ravno takrat se je na gank pripeljala luna.
"Vidiš kako je svetlo, ti pa taka velika "donda" in te je še vedno strah." Samo še tesneje sem se oklenila tople roke.
"A si že spet nekaj nafehtala?" je zletelo iz mame. Boljšega opravičila si ni mogla izmisliti.
"Kaj bi to, saj je naša," me je Hanca pobožala z očmi. V tiste pisane konjičke, krogce in zvezdice sem potem z njeno pomočjo vdela sukanec in brez nesreče navesila po drevescu.
Samo še kosmiči vate in zasnežena jelka je klicala po Božiču in novoletnih praznikih. Dokler me ni zmagal spanec, sem na topli peči strmela v pisane balončke, ki so mežikali cestni svetilki.

Če ne bi bilo še druge babice, očetove mame, takrat ne bi vedela kaj so jaslice.
Ded Franc ji že dolgo ni več prinašal drevesca. Nabral je le najlepšega mahu in nekaj smrečja postavil v lonec, da je dišala soba po božičnem pričakovanju. Iz kamre je prinesel kartonsko škatlo, v kateri so bile v cunjice zavite majhne glinaste figurice. Babica je po kredenci razprostrla mah in nanj položila svetega Jožefa z Marijo in zraven njiju majcenega otročička. Jezušček mu je rekla.
Da je ostala samo ena ovčka, druge so se razbile in ta črnega kralja je obglavil padec na tla, angelčki so pa itak izgubili krilca in pozlato že, ko je bil moj ata otrok. No, ja, saj je tudi ostale figurice že dodobra omajil čas. Tisto edino ovčko sem smela postaviti k detetu in tudi druga dva kralja sta z mojo pomočjo obstala pod papirnato zvezdo repatico, ki je bila z žebljičkom pritrjena na zgornji del kredence.
Nato se je babica vsedla za mizo pogrnjeno s štikanim prtom, sklenila roke v predpasnik in s pogledom na jaslice se ji je razvezala zgodba, ki pa je bila vsako leto daljša, ker je radovedno punče hotelo vedno globlje v čas njenega nastanka. Tudi ded, ki je prebral toliko knjig, je moral dodajati svojo umnost.

Dragi moji prijatelji, kakorkoli že dojemate ta čas pričakovanja, preživite ga v miru in z notranjim zadovoljstvom. Za vse naj bo svetel, duhovno uravnotežen in strpen. Voščilo pa je najlepše tisto, ki ga vsak nosi v sebi.
Vse dobro vam želim v letu 2012 in imejte se radi! Vaša ANA

Skomarski večer

2011-12-19T17:31:00.001+01:00

Skomarski večer v decembru 2011

17. decembra, pred 153 leti je umrl največji pohorski ljudski pesnik Jurij Vodovnik.
Visoko nad Zrečami, na Skomarju, v prenovljeni Skomarski hiši se na obletnico njegove smrti zgodi literarni večer. Ta je bil že 105. Od vsepovsod prihajajo pesniki v to muzejsko hišo. V podobni, on ji je pravil kočura, je teklo tudi njegovo življenje. Prihajajo, da se s svojimi literarnimi deli poistovetijo z Vodovnikovim preprostim pesnenjem.
Na večerih, ki jih prireja najstarejše kulturno društvo v občini "Vladko Mohorič" iz leta 1932 in nosijo ime "Jaz ´mam en stari znucan koš", sva že predstavili svoje pesmi, jaz še čisto na začetku ustanovitve, Francka Čuk iz Hotedršice pa pozneje. Povabilu smo se odzvali tudi lit. društvo Zeleni oblaki iz Logatca in Skomarjanom pripravili svoj večer.
Ker je zadnji lit. večer v letu posvečen prav Vodovniku, je na njem nastopil gost Dušan Ravnjak, do tridesetega leta Zrečan, potem do danes Oplotničan, katerega uglasbena besedila se redno vrtijo na lokalnih in nacionalnem radiu.
Je glasbenik, tekstopisec, pesnik, član ansambla Flamingo in Unior. Naslednje leto bo sprejet v Društvo pesnikov slovenske glasbe.
Sam pravi, da je spisal le nekaj čez 50 besedil za znane ansamble, ko jih bo 100, bo pa tudi knjiga. Ostalo kar je prišlo izpod njegovega peresa, so bile večidel prigodnice in priložnostne pesmi, tudi politične in prav zaradi ene bi bila dekleta, ki so jo zapele kolektivu v tistih prejšnjih časih, skoraj ob službo.
Večina Dušanovih predstavljenih besedil, nam je bilo predvajanih tudi v glasbeni obliki in ob čudovitih melodijah njegove pesmi zažarijo čisto s posebnim leskom. Glasbo jim je vdahnil odličen glasbenik, tekstopisec in harmonikar Tine Lesjak, ustanovitelj ansambla "Bratje iz Oplotnice, avtor knjige "Pohorski godec", vodja harmonikarskega orkestra, današnji ansambel Vrt pa je njegova zadnja strast, ki jo glasbenik potrebuje za svoj navdih. Prav on je bil pobudnik za venček treh nagrajenih Vurberških uspešnic z ansambli Pogum, Vrt in Modrijani, ki nam je vsem znan. Še bi lahko naštevali o številnih CD in njegovih navezah. Ena od takih navez je Tine in Dušan, ki je nocoj tako emocionalno zaživela v vsej svoji veličini.
Ljudski pevci Stolpnik iz Slov. Konjic pa so za intermezzo dodali nekaj domačih, ki jim je, kot se šika, pritegnila tudi publika.
Ko so se Dušanove pesmi potuhnile nazaj v zvezek, so skrbne roke gospe Nade Mrzdovnik v tretjem delu večera poskrbele, da je na mizo priromala tradicionalna pečena svinjska glava z vsemi dobrotami, ki še pašejo zraven. Ob vinski kapljici so se razvezali jeziki in vsi smo postali novi prijatelji, ki nas že itak vedno skupaj potegne ljubezen do vezane besede.
Zunaj pa je škripala zima in na novo zapadel sneg je risal nočno pravljico.
Gospodu Dušanu Ravnjaku želim še veliko navdiha, čeprav sedaj kot "upokojenec nima več časa",
pa vseeno. Gospodu Tinetu Lesjaku, še mnogo uspešnic in veselega raztegovanja harmonike,
Gospodu Martinu Mrzdovniku, nepogrešljivemu voditelju pa še naprej izreden posluh pri izbiri literarnih gostov in lepih večerov.Vsem pa še vesel Božič.

Fotografije Ana Balantič

Vsem starim in novi prijateljem, vesele božične praznike in srečno novo leto.
Prisrčen pozdrav ANA BALANTIČ

HRBTNA PESEM

2011-11-25T10:52:00.000+01:00

23. NOVEMBER 2011

HRBTNA POEZIJA

Tudi tako lahko nastane pesem. Dokler nisem poizkusila in videla, da je treba kar nekaj fizične spretnosti, pa možganov in fotoaparat. Potem je pa ratalo kar je.

Od 103 poslanimi pesmimi, sem bila izbrana med 12 pesniki, katerih fotografije Hrbtne pesmi so razstavljene na Fakulteti za humanistične vede v Kopru.
Ko sem postavila knjige ena na drugo, so se hrbti spremenili v tole pesem.

Pesmi iz šipe

Vzhodno od raja
Živim med nebom in zemljo,
Sem tak kot sem,
Samo list sem.
Želim živeti življenje,
čeprav Čas beži
Tja in nazaj
v Ljubezenska spoznanja.

Modra srebrina
je Stena
Večne modrosti
kot Polna dlan zvezd
in Zemlja je modra kot pomaranča,
da Z njenih robov
Z zamahom ptice neka roka slika
Radost poslednjih ur.

Mali upornik,
Ne bodi kot drugi,
kot Pretrgana naveza,
kot Sova v krošnji
in Zimske rože!

Včasih je treba za srečo le malo,
le Pet minut blaznosti
s Šumi iz daljave.

Lepo pozdravljeni dragi prijatelji ANA

UBESEDENJE Z OBRONKOV ČASA

2011-11-08T17:28:00.002+01:00

Sobota 5. november

Spet smo se Zeleni oblaki ubesedili v lit. zbornik.
Naša zvesta članica Vanda Lavrič, se je kot urednica podpisala poD naše umotvore. Čeprav ji je s pikami in vejicami za ovratnik dihala Anja Sedej, je že šestič z odliko opravila diplomsko nalogo.
Vid Sark, je s svojo umetniško roko vsakemu lit. prispevku dodal likovno podobo in opravil tudi z naslovnico, s katero je poudaril pomen zbornika Čas besed v oblak ujet.
Tina Gantar, je zajeten šop našega lanskoletnega plodnega dela spravila v red in spodobno obliko.
Sedaj mu pa že lahko rečemo naš tiskar gospod Vochl Anton iz Logatca, pa je držal taktirko nad strojem, ki je izpel 400 izvodov pesniško in prozno dišečih knjig.
Predsednica Branka Novak, jih je z nasmeškom nežno pogladila in ponudila literarnim navdušencem.

Mladi scenarist Tim Uršič, po lasulji sodeč baron, je najprej predstavil naš zbornik, njegova spremljevalka dvorna dama Anja Sedej, ki so ji, nezaslišano, med tem uvodom ukradli ogrlico, sta se med 15 obdolženih nastopajočih takoj neizprosno pognala z detektivskim instinktom. Trda je bila inkvizicijska zasliševalnica. Najbolj sumljivi sta bili upokojenki Tilka in Francka, baje je ta zvrst najbolj potrebna denarja, in prst se je vsake toliko uperil vanju.
Tudi Barbara, ki vse piše brez ločil, le zakaj, morda nima za črnilo? Sumljivo, sumljivo1
Napetost je vsake toliko zmotil kitarist Marjo Kurtjak, nedolžen kot jagnje, še oko strogih izpraševalcev ni sedlo nanj, tako so bili zasanjani ob njegovih glasbenih vložkih.
Tatu, dragocene ogrlice, po vsej verjetnosti narejene iz črnega opala (kupljenaga v Tušu), tudi skozi natančno poslušanje naših besedil, do konca nista odkrila. Morda so krive predčasne volitve, tudi to jima je šlo skozi možgane. Kaj se ve?
"A kaj bi, saj bogastvo tudi ni vse!" se je na koncu, malce otožno, sprijaznila Anja.
Po zaključnih taktih in navdušujočega aplavza, je preljubi kitarist Marjo, z nedolžnim in skesanim obrazom, potegnil na plano predmet poldrugo uro trajajočega detektivskega dogajanja nocojšnjega večera. Ker je bilo priznanje in kesanje tako iskreno, mu je bila ogrlica celo podarjena. In vsi z zaznamkom krivde smo se oddahnili.
Dragi Tim in Anja, takih detektiv si še želimo. Hvala vama za čudovito improvizacijo.

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni dragi prijatelji, prijetno jesen vam želim in veselo Martinovo. ANA BALANTIČ

Besede in čustva iz Benečije

2011-09-19T21:07:00.000+02:00

Kako so se pesniki iz Benečije pomešali med Zelene oblake.

Kdo še ni slišal za reki Nadižo in Sočo, Beneško Slovenijo, Rezijo.
V strme bregove naslojne vasice kot golobnjaki z zvonikom na vrhu. Hiše kot preplašeni otroci stisnjene ene ob drugo kot bi jih bližina varovala pred samoto.
Včasih ni tam potekala samo namišljena meja kot danes, tudi orožje je zaropotalo na karavlah, tako za strah.
Najvišja taka črta je Postaja Topolovo. Tam je umetnik celo na obcestni kamen zapisal takole:
"Nebo nima mej!"
Slovensko narečje, ki ga s sabo vlečejo, po nekaterih virih iz enajstega stoletja ali še prej, nikoli ni našlo pravega mesta. Je jezikovna pregrada, ki je še vedno prisotna in še kako boleča za slovensko manjšino onstran.
Ko so se lani končno uresničile nekajletne želje letos preminulega Zlatka Smrekarja, so se povezali v KUD PO. BE. RE. Posočje, Benečija in Rezija, katerega predsednik je bil, verjetno niso pomislili, kako daleč bo segel njihov glas.
Te dni je na povabilo Zelenih oblakov segel celo na Notranjsko, na logaško stran.
"Kakuo je bla huda tista črta, usega, pa no malo", smo slišali iz njihovih zapiskov, ki so jih pripravili za ta večer: Aldo Clodig, Margerita Trusgnach, Marina Cernetig, Adreina Trusgnach in Claudia Salamant.
Prva postaja tega srečanja pa je bil popoldanski sprejem v Hotedršici, kjer so si gostje pod vodstvom Francke Čuk najprej ogledali znamenitosti: Tomažinov mlin postavljen nad kraškim breznom, Gregorčkovo črno kuhinjo preurejeno v muzej, zemljanke ali kašče, ki so sezidane iz kamna in vkopane v zemljo in nedaleč stran zbirko starih predmetov Romane Pivk, ki izvirajo večinoma iz okolice vasi. Ogled se je končal v gostilni pri Turku, kjer je ob odlični postrežbi predsednica Zelenih oblakov Branka Novak, zamejskim gostom odstrla zaveso tudi našega literarnega delovanja. Od tam se je karavana literatov preselila v dvorano Tabor v Logatec.
Po nagovoru župana gospoda Berta Menarta, je članica našega društva Bojana Levinger predstavila ostale člane Zelenih oblakov skozi njihovo pisanje. Vmes smo srkali slovenske ljudske biserčke mlade citrarke Urše Rožmanc.
Za cvet na torti sem dodala nekaj misli Zlatka Smrekarja, ki je bil tako čustveno navezan na njihovo deželo in jezik.

Tam, kjer se vije reka,
poteptani ljudje čakajo kapitana,
da požene ladjo.
Nasedlo ladjo, ladjo, ki gleda v nebo
in čaka nekoga, da jo splavi.
Ure borb so mimo.
Samo zaplavaj, kruh je lačen ust.
Usta bi pisala, ogorčena nad tem, kar se dogaja.

Iz njihovih narečnih pesmi in razmišljanj Alda Clodiga, smo ta večer slišali otožen klic po obstoju maternega jezika, ki ga morajo, čeprav so ure borb mimo, znova in znova ponavljati v svoji domovini.
"Besede in čustva iz Benečije bodo še dolgo v nas!" so zatrjevali poslušalci, gospod župan pa je naše goste popeljal še na logaško fešto.

Hvala dragi Benečani, da ste nam s svojo blagozvočno govorico priredili čudovit in nepozaben literarni večer in upam, še kdaj nasvidenje.

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni dragi prijatelji Ana Balantič

Po Zlatkovi poti

2011-08-14T13:35:00.000+02:00

13. avgust 2011

Kako je Zlatkova pot postala poezija

"Kaj misliš, če bi izdali Zlatkove pesmi, ti si vešča pa oblikovanja?" mi je malo obotavljajoče predlagala tistega večera, ko sva prvič skupaj obujali spomin na pokojnega pesnika, Marjetka Manfreda članica lit, društva PO BE RE iz Kobarida katerega predsednik je bil Zlatko Smrekar. Njegova velika želja je bila namreč, da nekoč izda svojo zbirko. Takoj sem imela v glavi načrt za obliko naslovnice in zadnje strani. V roke sem dobila pesmi, sprva jih je bilo za okoli 80 strani, pozneje se je izkazalo, da jih njegovi starši hranijo še več kot toliko.
Tudi postavitev le teh sem si zamislila in jih razvrstila malo drugače kot je navada, misleč na Zlatka, ki je v sebi nosil neko posebnost. Ker pa moj računalnik zmore kar pač zmore, sem to nazadnje prepustila Marjetki in tiskarski hiši Grafika art d. o. o. v Volčah. Tako je pred nami zajetna knjiga 260 strani, ki ji je dodan albumom fotografij.

"Ti pokažem kakšen sončni zahod gledam vsak večer z Livka," mi je Zlatko v Zgornjem Tarbiju pokazal zadnje sonce, ki je tam daleč za hribi tonilo v morje.
Zato tudi krog na zadnji strani ovitka s sončnim zahodom v Benečiji, simbolizira njegov zaključen cikel tuzemeljskega življenja in poezije. Kot je bil njegov čas poln sončnih žarkov, senc in oblakov, je v ta krog postavljena svetloba, ki pojenjuje v globine teme.

Zadnje poletje je v Topolovem našel onemoglega ptiča, misleč, da je sokolji mladič.
"Ne, ponesm ga domou!" mi je dejal. Izkazalo se je, da je to odrasel hudournik, ki je med potjo omagal in ima samo še nekaj dni časa, da najde svojo jato in poleti na jug, pozneje bi bilo zanj usodno. Zlatko je drugi dan že opomoglega ptiča odnesel na vrh Kolovrata in ga spustil. Ta je v zraku samo zakrožil in kot puščica švignil naravnost proti Topolovem.
Tisti, ki Zlatka ni poznal, mu bo podoba na naslovnici povedala vse o njem.
Ptič v mehkih rokah, ki mu vračajo moč in Zlatkov nasmeh, ki mu bo podaril svobodo. Tak je bil naš pesnik in sam je dejal:
Sem tak kot sem / in ni me sram, / da sem tak! /Upam, da ostanem / tak kot sem bil / in sem ...
Za vedno je, in tak bo ostal v srcih tistih, ki smo ga bolje poznali. Poln energije, poln poezije in poseben.
Že kot otrok je hotel postati pesnik in to je tudi bil in ostal. Takega se ga bomo spominjali ob prebiranju njegovih verzov. Če jim bomo dobro prisluhnili in to tudi znali ...

Danes je minilo sedem mesecev, ko je zemlja vzela nazaj njegov pepel.
In pred nami je pod temnomodrim naličjem knjige oživel Zlatko Smrekar v vsej svoji veličini in pogrešljivosti. Vsi, ki smo ga poznali, ga imeli radi in tisti, ki so mu dali življenje, da je postal to kar je bil, smo bili prisotni v Domu Andreja Manfrede v Kobaridu in spremljali predstavitev njegove poezije. On, pa je očem neviden, v novi srajci sedeč na tleh, med harmoniko in trobento, v šumotu slapa z nami prebiral svoje pesmi. Vsake toliko je dvignil prst kot bi nas hotel posvariti pred minljivostjo.
Nato se je stopil v eno od solz, ki jih v tem času toči zavetnik Lovrenc in polna luna je vsem nam še bolj osvetlila Zlatkovo pot.

Naslovnico in zadnjo stran sem oblikovala Ana Balantič, fotografije, ki so nastale ob Zlatkovem nastopu v Idriji je v knjižni album prispeval Vladimir Kržišnik, oba člana lit društva PO BE RE.

Zlatkovi starši in njegova sestra

Zlatkov oče

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo poletje vam želim dragi prijatelji in prisrčen pozdrav Ana Balantič

Kako so kresovali nekoč in danes

2011-06-12T09:51:00.000+02:00

10. junij 2011
Kresovanje malo prej, a nič manj simbolno

Naveličani pomladi, ki se ji ob njenem poslavljanju samo kisa kot depresivni deklini, smo Zeleni oblaki literarnega društva iz Logatca, sedem kresnih ogenjčkov prižgali malo prej in pohiteli v poletje.

V času solsticija,24. junija, na Šentjanževo, ko goduje živahen in močan mladenič Kresnik, se sonce vzpne do najvišje točke in se ob Kresi dol prevesi, je bil že v poganskih časi in še prej, največji ognjeni praznik. Magični čas, ko svojo moč preizkušjo vilinska bitja, bojujoč se s čarovniki za zaščito pšeničnih polj, ki so ravno takrat pripravljena na žetev. Kdor je opolnoči oblekel narobe obrnjeno oblačilo in se zaril med late v kozolcu, je videl plesati čarovnice.
Na kresno noč so tudi vse vode postale blagoslovljene in umivanje v njih je prinašalo srečo.
Tudi Zeleni oblaki smo stopili v ta poganski čas.
V vazi velik šop kresnic in ivanjščic. Praprot položena na pod, vse je bilo nared, da se bo Kresnik, ko bo opolnoči blagoslovil logaški knjižni hram, lahko ulegel nanjo in spočil.
Pravljično število je pripomoglo, da je v sedmih lončenih posodah zagorel plamene, ki je prepodil sonce in klicanje Kresnika se je začelo.
Marcel Stefančič, močan in živahen mladnič, je vse preštudiral do potankosti. Uroke, čarovnice in kresničke, praprotno seme in verze znanih pesnikov je povezal v šopek prihajajoče kresne noči in vodil Zelene oblake, ki smo pridno sedeli vsak na svojem piedestalu in iz svoje malhe med poslušalce stresali svoje Sanje kresnih noči. Vsake toliko smo z vokalistko in kitaristko Karmen Kunc zazibali duše v španskem ritmu in italijansko popevko Volare, ki so ji pritegnili tudi številni kresovalci.

Rdečelične jagode, simbol Venere boginje ljubezni, so za konec posladkale od urokov, poezije in proze zamaknjene poslušalce.Tistim, ki so si praprotno seme natresli v žepe, je bila razodeta skrivnost, da za gotovo kmalu spet zaiskrimo kakšno literarno branje s predsednico Branko, Marcelom, Barbaro, Bojano, Evo Nežo, Francko, Gregorjem, Matejo, Nado, Tilko, Vando, Jožetom, Vladimirjem, Ano in tistimi, ki jih ni bilo nocoj z nami.
Kaj vam je praprotno seme razodelo ta večer, a da boste zdravi in veseli še naprej plavali na Zelenih oblakih in z njimi?!

FOTOGRAFIJE VLADIMIR KRŽIŠNIK

Pozdravljena zelenooblaška druščina in veselo, predvsem pa zdravo počitnikovanje vam želim, enako ostalim prijateljem. ANA BALANTIČ

PISATI INU OBSTATI

2011-05-30T15:35:00.007+02:00

27.-29. MAJ
Literarna kolonija JSKD revije Mentor s pridihom Prekmurske ravnice in njene mehke govorice.

Čisto blizu kjer se odlomi Gorenjska od Primorske, leži Poljanska dolina. Na levem bregu reke Sore
se iz Poljan nad Škof. Loko vzpne cesta na Stari vrh 1032 m visoko smučišče, največje v škofjeloškem hribovju. Le dvesto metrov niže na 860 m čepi znamenita Žgajnarjeva turistična kmetija, na 50 ha strmega pobočja z mogočnim stoletje in več starim gospodarskim poslopjem, s šestimi sobami in tremi apartmaji za goste in slikovitim razgledom na polhograjsko hribovje desnega brega Sore. Pogled na gorenjsko stran pa se usede na verigo Kamniško Savinjskih Alp z najvišjim vrhom Storžičem, ki kot osamelec kuka izza loškega hribovja.
Domačija je prijazno ponudila gostoljubje enajstim ukaželjnim literatom iz vse Slovenije.
Organizatorica prof. in samostojna svetovalka za literarno dejavnost in glavna urednica revije Mentor
Dragica Breskvar je tokrat izbrala za mentorja Dušana Šarotarja pisatelja, pesnika, publicista, scenarista in glavnega urednika Študentske založbe Beletrina,
Slušatelji smo v en glas pohvalili njegov pristop in individualno temeljito pretresanje naših lit. prispevkov, ko je delil pohvale in dobronamerne kritike brez olepšav. Seveda je poleg učenja in kreativnega pisanja to bil edini cilj naše udeležbe na delavnici.
K intenzivnosti učenja spada tudi ostala kultura, zato smo imeli prvi večer v gosteh Franca Miklavčiča, ki kot gozdar in odličen opazovalec narave ve vse o drevesih. O tem priča njegova knjiga "Drevesa posebneži Poljanske doline" v kateri so zbrane fotografije in opisi vseh najdebelejših, najstarejših in najvišjih zaščitenih dreves tega pogorja. Za pokušino je imel s seboj likerje in marmelade, ki jih izdeluje sam iz raznih drevesnih plodov in listov. Njegova gostobesednost nas je prepričala , da so bukovi listi, ki se ravno izvijejo iz popja, najboljša pomladanska solata, najbogatejša s c vitaminom in marmelada iz smrekovih vršičkov, a ja, za kaj je že tista ... za slabotne in kašljave se ve. In še in še, se je pogovor ob pokušanju njegove kačje sline, zavlekel pozno v noč.
Tokratne nevihte, ki so se začele že ob našem prihodu so ponoči dodobra ohladile ozračje in sobotno jutro ni obetalo preveč sonca. Zato je odpadel popoldanski pohod na Stari vrh. Vsake toliko se je dež vmešal med našo intenzivno pisanje zgodb. Popoldanska predstavitev mentorjevega življenja ob dolgoletnem liter. ustvarjanju, v katerem največ opisuje svoje Prekmurje. V romanu Biljard v Dobrayu, se celo dotakne svojih židovskih korenin po starem očetu Šwarcu, ki je preživel taborišče in se vrnil v rodni kraj, v brezdomstvo. Iz te knjige je pisatelj prebral odlomek. Iz zadnje od osmih knjižnih izdaj Nostalgija, ki naj bi bilo nekakšno nadaljevanje prejšnje, smo slišali pretresljivi odlomek Lastovka.
Kot bi mignil sta minili dve uri ob njegovih iskrica iz plodovitega ustvarjanja, ki jih je tako doživeto nizal vidno zaljubljen v svoje rodno Prekmurje.
"Samo še sekundo," je zakrilila Milena Miklavčič, ko smo že vstajali. Nato je ob njenem skrivnostnem nasmešku počil šampanjec." Ja, po letih se žensko pa ne sprašuje!" in smo ji zapeli tisto ...

Večer so nadaljevali gostje naše kolonije, člani KUD Dr. Ivan Tavčar iz Poljan v zasedbi treh orgličarjev: Milana Kalana, Toneta Kreka in Jožeta Dolenca, ki so nam pričarali nekaj nepozabnih ljudskih melodij.
Ko so utihnile orglice, je skozi vrata zavelo Cvetje v jeseni. Luca iz Tavčarjeve povesti je svojo srčno bol ob izgubi za lakoto umrlega deteta tako pretresljivo in živo izpovedala, kot ne zmore niti filmska upodobitev, in do solz je ganila naše skromno poslušalstvo. Takrat se nam je bolj senzibilnim osebam zdelo, da čeprav le ob zaigranem prizoru, od ganjenosti skoraj malo umreš. Tako v živo in prepričljivo kot je bil podan ta, pa sploh.
Anica Berčič že 50 let živi z deli Ivana Tavčarja in baje zna vsa na pamet. Ni važno kje in kdaj, kot molitev začne žebrati besedila in mož pravi, če se ji je že zmešalo, se pošali prikupna igralka.
"Še kakšno leto, potem bo treba nehati," baje zatrjuje že leta in ostali člani ji nič ne verjamejo.
BaritonistkaValerija, ki šele peto leto igra na to glasbilo in njen mož Jože Dolenc, ki poleg orglic igra tudi harmoniko, sta nam zaigrala melodije brez katerih včasih ni minila nobena ohcet v Poljanski dolini. Po željah poslušalcev sta dodala še dve Avsenikovi, seveda Na golici in njihov najlepši valček Jadraj z menoj.
Ja pa zaradi nas so prišli, zaradi Slavice, Nataše, Roka, Dragice, Jerdt, Jureta, Stanke, Tatjane, Vladimirja in Ane.

Ponoči so se Kamniške Alpe pokrile s snežnimi kapami in sončno nedeljsko jutro nam je ponudilo čudovit pogled najprej na mlečno jezero megle pod nami, v daljavi pa na belo verigo gora. Še zadnjič smo pod mentorjevo dirigentsko palico izumljali tekste in vse prehitro se je približala popoldanska ura slovesa s pobožnimi željami, da se zopet srečamo.
Dragici in Mileni Miklavčič gre zasluga, da sta izbrali kraj s toliko pozitivne energije, v katero je bilo vključeno Dušanovo strokovno in odlično vodenje delavnice. Še dolgo pa bo ostal v spominu kulinarični prispevek in prijaznost gospodinje Jane in gostoljubnost njenega moža s kmetije Žgajnar, ki je nosilka Rdečega nageljna.

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni udeleženci kolonije in ostali prijatelji. Ana Balantič

Kres mladosti na Griču

2011-05-25T16:45:00.002+02:00

Zanj je prišla prepozno, nam pa v izpolnitev

Na večer pred nekdanjim praznikom mladosti je zagorel kres na Griču. Dvorana psihiatrične bolnišnice v Idriji se je še enkrat napolnila s prijatelji pokojnega pisatelja, humanista in predvsem priznanega psihiatra dr. Jožeta Felca, nekdanjega predstojnika te ustanove, ki mu je bila do konca tudi dom.
Zadnja njegova knjiga, lahko bi ji rekli dnevnik, "Živeti življenje", ki je izšla le nekaj prej, da so jo lahko še pogladile njegove usihajoče roke, je bila predstavljena na tem večeru.
Nitke, ki so se pletle skozi delo samotnega jezdeca , so vodili: pisateljeva žena Alenka Felc, direktorica idrijske Mestne knjižnice Milanka Trušnovec, direktor Celjske Mohorjeve družbe Jože Faganel, Janez Bizjak, ki je napisal prolog in Marko Pišljar, ki je knjigi dodal epilog. Pisateljev stanovski sodrug primarij dr.Jože Darovec pa se je sprehodil med njegovim življenjem in delom psihiatra.
Pisatelj Jože Felc je ustvarjal svoje in življenje 15 knjig ob ljudeh, ki so k njemu prihajali predvsem po besedo, in ob glasbi Mozarta, Stravinskega in Bacha. Zato je bila tudi tokratna prireditev zavita v dela Bacha, ki jih je izvajal mladi in priznani idrijski violinist Erin Čoralić.
Ob dramskem igralcu Idrijčanu Silviju Božiču, ki je prebral odlomek iz knjige smo se potopili v žlahtno besedo Jožeta Felca.
V nas pa bo za vedno ostala njegova Duša imena.

Sem samotni jezdec. Samotar sem, osamljen pa nisem. Ljubim in sem ljubljen.
Dvomljivec sem, zato sit samega sebe. Vse mi morajo priznati drugi, sam se ne upam pohvaliti, si povedati da sem kljub telesnemu propadanju duhovno močnejši, kot sem bil včeraj.

Samo onadva vesta, koliko brezpogojne podpore in medsebojne naklonjenost, koliko ur in dni obupa, nemočnih klicev in prošenj se je nabralo v tridesetih leti.
Ona je na prvem mestu mojega življenja ... Z njo prenašava srečo, tragičnost, žilavost, vztrajnost, vero, upanje, ljubezen.
Alenka živi in ohranja eno najbolj plemenitih in neizumetničenih podob slovenske žene.
Tako se mu je vedno zapisalo ali reklo, kadar je bila beseda o njegovem in njunem življenju.

Preden pa se je iztekel njegov čas, je za založbo prebral še Toresinijevo knjigo Brez glave in zanjo napisal strokovni zapis, ki naj bi bil kar njegov nekašni credo, Tudi sam se je srečeval s podobnimi primeri kot jih omenja knjiga, saj je pisal tudi strokovna poročila in izvedenjska mnenja za sodišča o storilcih kaznivih dejanj.
To pa je resnično zadnje Felčevo delo, ki ga bomo dodali k njegovi zbirki

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni ljubitelji lepe besede in njegovega spomina!
Ana Balantič

DAJMO MIRU PRILOŽNOST

2011-05-22T15:27:00.003+02:00

21. Maj
Večjezično branje poezije na kolovraški Poti miru

Pot miru vodi po gorskem grebenu Kolovrat, kjer je še nedavno potekala močno zastražena državna meja. Današnji občutek svobode, da smeš stopati po nekdanjih graničarskih poteh, kjer so marsikateremo pohodniku, ki je zašel, grozili celo volčjakovi zobje ali streli v zrak.
Ob jasnem vremenu se na eni strani čez Benečijo, vasico Dreka , malo niže kot orlovo gnezdo pribito na strmino Topolovo, poznano po letnem festivalu kulture, še nedavna zadnja postaja pred začrtano državno mejo, pogled, ki najprej preči furlansko nižino, ustavi prav ob morju.
Če se nagneš čez rob na našo stran, se ti odkrije v vsem svojem razkošju dolina Soče in izjemen pogled na nekdanje bojišče soške fronte od Kanina, krnskega pogorja do Svete gore.
V prvih dneh bojev na Soči so maja 1915 Italijani prestopili avstrijsko-italijansko mejo, utrdili svoje položaje na Kolovratu in krvavo fronto obdržali za dve leti in pol. Tu so določili Lineo d´ armata in Gregorčičevi preroški verzi: "Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla" so se uresničli. Leta 1917 so bavarski vojaki pregnali Italijane iz njihovega gnezda in tako se je počasi sesula italijanska fronta.
Na kolovraškem gradu so še danes vidni obroči utrjenih jarkov s topniškimi položaji in opazovalnicami in podzemnimi bunkerji takrat najbolj utrjenega obrambnega sistema.
Hodniki smrti, ki jih je prekrila narava, da so iz njih pognale breze, simbol miru in pogled na čudovito pogorje Krna. Kaj hočeš še več ti mali človek?

Na jasi nekdanje karavle pa se je 21. maja dogajala kultura. Namen branja poezije na festivalu DAJMO MIRU PRILOŽNOST, ki poteka po vsem svetu, je v tem, da naj bo več branj kot je vojaških baz po svetu.
Inštitut za slov. kulturo v beneškem Špetru je k sodelovanju povabil tudi Slovence in skupaj s severnoprimorskim lit. društvom PO.BE. RE. izvedlo večjezično branje poezije na kolovraški Poti miru. To poezijo je slišati tudi na radiu Primorski val in Onde furlane od 19. do 24. maja vsak dan po 13. uri.
Kot bi narava k spravljivi poeziji hotela dodati tudi spomin na nekdanje vojno trpljenje, se je ravno takrat grmenje s sekanjem strel, kot bi nebo bojevalo zadnjo bitko, razlezlo čez krnsko pogorje do kambreškega. Ko pa se je po uri in pol klicev po miru, Krn že vdal soncu, se je nad furlansko nižino razparalo nebo in na zaključek branja poezije poslalo znatno mero dežja, kot bi hotelo zaliti žlahtne besede, da bi obrodile čim več miru v srcu človeštva.
Kako je že rekel pesnik Pablo Neruda?:
"Nisem tukaj, da bi kaj rešil, prišel sem, samo da bi pel in da boš ti pel z mano ..."
Tudi mi smo bili tam zato, da bi besede, ki jih pišemo in pojemo v jeziku, ki sta ga znala naša mama in ata, vsaj v nas meso postale, da ne bodo le črnilo na papirju.

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni dragi prijatelji in mir v srcu vam želim ANA BALANTIČ

Predstavitev druge pesniške zbirke Sabine Eržen

2011-05-14T10:39:00.002+02:00

"Samo list sem"
pravi pesnica Sabina Eržen, ki je dodala novega na svoji literarni poti.
Z njenimi verzi smo se posladkali 10. maja v Bevkovi knjižnici v Cerknem in 12. maja v Idrijski Mestni knjižnici.
Po plodnem ustvarjanju bi vsakdo podvomil v njenih skorajšnjih 80 let, (naj mi ne zameri tega razkritja), čeprav sama pravi med vrsticami "Samo list sem" in ta moto je izbrala tudi za naslov druge knjige.
Skromna v sebi, a bogata v izrazju in list, ki ga ne morejo prisiliti vse grenke zime, da odpade, nam je razgrnila svoje stvaritve v razmislek in razvedrilo.
Pesmi so preproste (ljudske, včasih s socialno tematiko razburkajo kritike), kljub temu napisane s posluhom za ritem in dobro izpeljano rimo. So prepolne emocij in kljub nostalgiji za vsem minulim, ona z optimizmom zre naprej.
Ker jo je usoda pustila na poti, ki sta jo prej ubirala dva, je naprej stopila sama.
Kako ljudje poznajo Sabino in jo cenijo, so dokazali v cerkljanski knjižnici, za katero bi res lahko rekli, da je skoraj počila po šivih.
"Saj ne bo veliko ljudi, tu v Cerknem pa sploh ne," mi je še nekaj minut prej zatrjevala.
Mešani pevski zbor DU pod vodstvom Vojke Svetičič, ji je za oddih med njenimi recitacijami odpel nekaj dušo božajočih ljudskih pesmi in spustil rožni nadih na njen obraz, poslušalcem pa roso na oči.
Tudi idrijska populacija jo je v teh letih dodobra spoznala skozi njeno poezijo, zato se je Mestna knjižnica naslednji večer resnično nadihala pozitivne energije in vsaka dodana beseda poslušalcev, bi odvzela čar poeziji in glasbi.
Čudovite glasbene bisere je dodala Vokalna skupina VEDRINA iz Doma upokojence v Idriji pod vodstvom Darje Pavšič.
Ob zaključku so obiskovalci kot v ekstazi obsedeli pričakujoč še kar nekaj.
"To je sedaj pa vse!" jih je šele zdramil Sabinin glas.
Sama pa dodajam, da smo vsi njeni prijatelji veseli in srečni, da jo imamo.
Naj jo na to še nekaj časa spominjajo podarjeni šopki cvetja, (mednje bi sodil vsaj še en velik Bidermayer ...?). Objemi, stiki rok in nasmehi pa naj ji ostanejo za vedno.
Kako malo je treba, da je človek srečen, še dolgo potem, ko ugasnejo odrske luči, se je videlo na Sabininem obrazu in vseh, ki smo z njo delili ta dva prekrasna večera.
Draga Sabina, še enkrat vse čestitke in hvala, da si nam podarila sebe in pesmi v glasno branje,
Hvala, da si mi zaupala oblikovanje tvojega drugega otroka. Bilo mi je v čast in ponos.

V Idrijski Mestni knjižnici

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo se imejte ob prebiranju Sabininih listov. Ana Balantič

Besedne nitke iz katerih se spletajo umetnine

2011-05-01T15:05:00.004+02:00

29. april ali kako sklekljati najlepšo besedno čipko.

V času Vseslovenskih klekljarskih dnevov, ki so s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki utrip, je klekljarsko ruštvo CVETKE iz Žirov razpisalo že drugi lit. natečaj, tokrat na temo OBRAZI. Na to temo so se odražali tudi čudoviti klekljani izdelki, ki so bili razstavljeni na treh lokacijah po Žireh.
Literarni večer je potekal v muzejskih prostorih. Selektorica tokratnega natečaja sta bili, za prozo pesnica, pisateljica in glasbenica Cvetka Bevc in za poezijo pesnica in pisateljica mag. Ana Porenta. Njuna pomočnika za podeljevanje nagrad pa pisatelj in dramatik Peter Rezman, znan po romanu Skok iz kože in Vasko Vasja Polič, vsestranski umetnik, pisatelj in sodnik Vrhovnega sodišča.
Vse nitke večera je imela v rokah, kot se spodobi, pisateljica in publicistka Milena Miklavčič čistokrvna žirovka. Glasbene vložke nam je namenil mladi kitarist in kantavtor Marti Ramoveš. Tudi tokrat smo se člani idrijskega lit. društva RIS dobro odrezali. Čudovita zgodba Dareta Likarja, ČIPKE, GERUŠ IN POMLADNI DAN, je prepričala strogo profesionalno žirijo, da mu je podelila bronasto, se pravi tretjo nagrado. Prva je itak šla v roke profesionalnemu pisatelju Franju Frančiču.
Mojo pesem je Ana Porenta proglasila za zlato, prvo nagrado.
Čeprav smo na prireditvi slišali samo del Daretove zgodbe, jo v celoti lahko preberete na njegovem blogu: LIKARD37. Ne bo vam žal.
Moja pesem pa gre takole;

OBRAZI

Včasih pustim,
da se mi utrže od tujih obrazov,
ki puščajo madež,
prekolnem dež
in zasovražim zimo.

Ne narišem pike pod vprašaj,
ker se bojim odgovora,
ki bi se megleno zavit
priplazil izza vogla.

Pustim le odprta vrata,
da me objamejo majski oblaki
in začutim dež na jeziku,
da vstopijo moji obrazi
s kostanjevim cvetjem v laseh.

Ana Balantič

Nekatere žive obraze sem ta večer spregledala in jih videla šele na fotografijah. Vse lepo

pozdravljam, posebno pesnico Mileno Sušnik Falle.

fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni in sončen maj vam želim! ANA

Odhod v onstran

2011-04-16T17:22:00.000+02:00

Tistemu, ki ostane
Kaj dejati, ko ti prijateljica s katero delita literarno življenje, v telefon zajoče:"Mama mi je umrla!"
Skozi možgane ti prvi hip blisne tvoje prvo srečanje s smrtjo, pri desetih letih babica, pri šestnajstih ata, nato eden za drugim njegova starša, nazadnje mama. Ob nedavnem odhodu prijateljev tja čez, se zopet odpre tam, kjer so se rane že zazdravile. Ta faza življenja, ki nas spremlja kot senca od rojstva in jo odrivamo čim dlje od zavesti, je nenadoma tu. Oguljene patetične fraze mi ne gredo z jezika. V zadregi sem. Če bi bila ob meni, bi jo preprosto samo objela. Ona pa s slušalko na ušesu hodi po sobi in verjetno ob izlivu svojih bolečih čustev, po žici pričakuje čudež, ki bi položil obliž na rano. Nihče nima take moči, niti besed, ki bi ohladile bolečino. Le čas ima za vsakega drugačen lek.
Čas pomladi, ki se pravkar prebuja pa sploh, ker bo s svojo mehkobo cvetja skril vse hudo, ki sta ga z mamo živeli dolga leta njenega trpečega odhajanja in pustil bo spomin samo na tisto lepo, ki je bilo med njima. Saj je tam čez itak čisto drugi svet. Očiščen.
Draga Joži, na njeno zadnje počivališče polagam cvetove japonske češnje, ki cveti pod mojim oknom.

Pomlad s črnim vprašajem

2011-04-10T11:52:00.001+02:00

Trobentice vedno trobijo spomladi

Nič drugačna od prejšnjih, ni letošnja pomlad. Iz svoje malhe je stresla najnežnejše kar premore, sveže barve in novo življenje. Spodbudila naravo, da se očisti zimske zatohlosti.
Čistilna mrzlica se je preselila tudi med prebivalce manjšega mravljišča vtaknjenega med hribe. Pomladna zgodba, ki naj bi se zgodila v njem, bi bila lahko celo resnična.

Stoletna dvonadstropna meščanska hiša, ki se kosa z najbolj eminentnimi zgradbami v okolici, premore le štiri družine, ki v njej samo veselo stanujejo, se po stari maniri pozdravljajo, izmenjajo puhlice in nekateri si celo med sabo pomagajo. Vse lepo, četudi koga kaj moti.
Pročelje te stavbe se spogleduje z glavno cesto, s katere celo skozi vedno zaprta okna prodirajo avtomobilske izpušne saje. Da bi tam zračil stanovanje, nikomur ne pride na misel. Ostanejo le stranska okna in tista, ki se sklanjajo na osamljeno gaso na zadnji strani. Če si v prvem nadstropju, nad tabo vedno visi še druga etaža. Zdaj pa kakor se vzame.
Prah, ta nadležna stvar, sploh ženske ga vidijo povsod, tudi tam, kjer ga ni. Nekatere, na primer Mirka iz prvega nadstropja ga posrebajo v sesalec ali obrišejo z vlažno krpo, ki jo potem splaknejo pod pipo, druge, soseda Vanda iz drugega nadstropja, ga obriše s suho krpo in to vehementno otrese skozi okno, zraven še vso posteljnino. Seveda, ker ni odloka, da se to ne sme.
To se je zopet zgodilo na lep pomladnožafranast dan.
"Ja, kje si pa slišala, da se ne sme? Kam pa naj otresem kot ravno nad tvojo kopalnico in spalnico!?" A sem jaz kriva da je tam?" Vanda iztisne nekaj "kao" solz, češ, da na eno osamljeno babo se pa lahko vsak spravi in ima vseh okoli sebe že poln kufer.
Ne pusti Mirki, ki je nenadoma vdrla v čistilsko idilo kot grešnik s sklonjenoglavo, da ji pojasni, da mora tudi sama pač nekje zajemati zrak za preživetje in potem še čistiti tisto kar je odpadlo od sosedinega perja, da ima ta za OTRESANJE eno okno le tri in drugo pet korakov stran od tistega spornega, in so obrnjena na gaso, spodnja pa so itak vedno zaprta ravno zaradi tega, da se to lahko počne brez sporov. To pojasnilo sploh ni prišlo iz Mirkinih ust, ker ni bilo časovnega prostora med nevrotičnim vreščečim Vandinim napadom, iz ozadja se je vsake toliko vsulo še nekaj neprimernih besed mladega jastrebčka, ki ga je Mirka gladko ignorirala.
"Obljubim, (ta obljuba ima že zelo staro brado) da sedaj ne bom več otresala. Skozi tista okna na gaso pa sploh ne, ker spodaj pride "včasih" kakšen pešec in gospe trgovke imajo tam čik pavzo."
Kakšna obzirnost? In še je hitela dopovedovati, da če bi tudi ostali mladi gospodinji v hiši kdaj čistili, potem ...
"Saj lahko zračiš na hodnik," je Mirka še ujela v užaljeno in skesano uho, ko jo je prestrašena pobirala proti vratom. Žal ji je bilo, da je sploh, čeprav s ponižno belo čipkasto zastavo prišla na posvet, kako rešiti ta problem. S to osebo je že od vedno govorila le v rokavicah.
Ker so njena usta bolj srebala zrak, kot uspela izdaviti po kaj je prišla, je sosedo vseeno v znak sprave le mirno objela (ja kaj lahko drugega storiš, če človek pade iz ravnotežja) in ji končno, kolikor je dopuščal odmor, da je jezična edinka zajela sapo, dopovedala, da jima ne želi zamenjane vloge, da je hotela samo spomniti na vsakoletno obljubo. Tisto o vesti je zamolčala, saj tako ne bi razumeli poante.
"Saj tudi meni ptiči, kaj vem kateri, vse poserjejo in čistim za njimi ..." je Mirka še ujela med vrati, preden je vsa skrušena zapustila očiščeno in prezračeno stanovanje.
Pri sebi pa končno svobodno na stežaj odprla dvoje oken in upala, da bodo tudi letos kot že stoletje in več priletele lastovke pod njihov krov. Vrabčji ščebet, ki je nekaterim tako odveč, je že na polnem glasu. Njen radio, vedno utišan na komaj slišno frekvenco, bo mogoče lahko prišel do boljšega glasu, pralni stroj pridobil nazaj celo funkcijo centrifuge, ki je bila do sedaj zaradi premočnega zvočnega efekta na prisilnem čakanju, delovanje šivalnega stroja, nekoč edinega vira preživetja, grobo prestavljeno na pozno dopoldansko uro zgornjega ustajanja pa ...

Pa lep in prisrčen pomladni dan, veliko lepih in srčnih objemov, dobre volje in prijaznih sosedov! ANA

Z Gregorčičem smo prestopili pomladni prag

2011-03-21T16:26:00.003+01:00

20. marec 2011

V nedeljo 20. marca je lit. društvo PO BE RE že tretje leto zapored v počastitev dneva poezije prestopilo z Gregorčičem pomladni prag. Dan kot nalašč za vezanje besed, sonce in jasnina, bleščeča belina Krna v katerega je zagledano obličje našega slavčka. Dan, ko si ne moreš kaj, da ti srce enostavno zapoje.
Po stari navadi smo se ljubitelji poezije zbrali pred njegovim spomenikom in po nagovoru Alda Klodiča položili šopek prvih znanilcev pomladi v sklenjene roke črnega marmorja. Ja sem prebrala Gregorčičevo pesem Življenje in smrt. Vmes je svoje dodajal veter in odnašal besede, kot bi hotel, da čim več sveta sliši ujetega ptiča tožbo.
V prostorih Fundacije poti miru v Posočju je kasneje potekal recital poezije v počastite treh že pokojnih pesnikov: Simona Gregorčiča, Ivana Volariča-Fea in Zlatka Smrekarja.
V venec njihovih pesmi se je vpletala tudi poezija pesnikov iz društva PO BE RE, to so bili:
Marjeta Manfreda Vakar, ki je vodila prireditev, Daniela Skočir,Vojko Rutar, Darko Rutar, Mila Uršič, Stanka Golob, Vladimir Kržišnik, Ana Balantič in Benečani; Aldo Klodič, Andrina Trusgnach, Margerita Trusgnach, Marina Cernetig in Cecilija Blasutig.
Svoje pesmi je prebiralo tudi pet članov idrijskega lit. društva RIS, poleg že iz prejšnjega društva omenjena Kržišnik in Ana, še Sabina Eržen, Rafael Lapajne in Andra Jereb.
Rdeča nit so bile improvizacije ansambla Salamander salamander, ki je ob zvokih rogistke, tolkalista in raznovrstnih glasbenih pripomočkov, med drugim predstavil iz obsežnega opusa osmih pesniških zbirk nekaj Feove poezije.
Lep in čustveno obarvan pesniški maraton posvečen Kobariškemu slavčku, se je predvsem dotaknil nedavno preminulega mladega pesnika, ljubitelja glasbe in vsega lepeg, Zlatka Smrekarja.

Fotografije je prispeval Vladimir Kržišnik

Vsem piscem in ljubiteljem lepe besede čestitke ob svetovnem dnevu poezije in prvem pomladnem dnevu. Lepo pozdravljeni Ana Balantič

Labodji spev v prizivnici Antonijevega rova

2011-03-17T19:20:00.002+01:00

16. marec

Skozi utrip živosrebrnega mesta smo se sprehodili člani lit. društva RIS ob spremljavi Godbenega društva rudarjev Idrija, ki je prav za ta večer naštudiral troje skladb. Zadnjemu glasbenemu utrinku so dodali tudi vokal Andreja Lazarja, ki je zapel pesem o knapu.
Lesene klopi, kakor se za nekdanjo prizivnico Antonijevega rova spodobi, so bile zasedene do zadnjega centimetra, zmanjkalo je celo stolov in so bila na voljo le še stojišča za tiste zapoznele obiskovalce.
"Saj nisem mogel noter," se je jezil sosed Viler. Ja kaj pa de, bi se pa malo stisnil, ali pa prišel prej!
Da smo vsi, ki smo želeli nekaj povedati o našem rudarskem mestu prišli na vrsto, smo za debele pol ure podaljšali spored. A zaradi tega ni bilo nič predevanja po klopeh in kašljanja in smrkanja. Lepo poslušno so obiskovalci srkali naše pripovedi in na koncu ob ocvirkovci in geružu so se tudi sami razživeli.
Če to ni nekaj lepega za naše mesto, prejšni večer je dobilo v dar čipke, včeraj smo obudili spomin na tisto nekoč, na knapovsko življenje in njegove posebnosti.
Vse to smo skozi scenarij, ki ga je oblikovala Irena Cigale in v rudarsko uniformo preoblečen povezovalec Raf Lapajne, ostali člani s poezijo in prozo polnili večer.
Matej Cigale pa je na velikem platnu vlekel rdečo nit s projekcijo Idrije s konca 18. stoletja s poudarkom na pomembnih tehničnih dosežkih.
Izpostavila bom samo slikarja Rafaela Terpina, ki nam je odmotal nekaj stare Idrije, ki je ni več. Le v njegovi knjigi, ki bo izšla v kratkem, se bomo lahko še sprehodili po njej in nekateri obudili spomine. Odslikal nam je Antonijev rov in njegovo sosesko.
Vsak po svoje smo se trudili, dati mestu svoj pečat, obiskovalcem pa v deževni večer kapniti nekaj topline in prisrčnosti.
Darko Likar, Dragica Gruden, Martina Šelhaus, Andra Jereb, Manja Plešnar,Vladimir Kržišnik, Sabina Eržen, Radica Pahor, Slavica Uršič, Jelka Trček in Ana Balantič.

To pa je zaključek Labodjega speva

Fotografije je prispeval Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni Ana

Kraljica ročnih del Čipka idrijska

2011-03-16T13:15:00.000+01:00

15. marec 2011

Na gradu Gewerkenegg smo bili priča prijetnemu večeru. Tokrat je pod idejnim vodstvom in scenarijem Lade Bizjak v vsem svojem sijaju zaživela idrijska čipka s prikazom, kako so se nekoč dekleta in žene zbirale ob skupnem opravilu, klekljanju.
"Gremo v vas," je bil njihov vsakdan.
Čeprav so v mesto vedno prihajali tujci iz vseh evropskih dežel in so z njimi prišle tudi čipke, so ženske hitro našle skupni jezik. Kakopak ob buli in in klekeljnih. To je bila komunikacija, ki jo je razumel vsak. Zato je tudi nastala taka mešanica idrijske šprahe.
Od prihoda čipke v naš rudarski kotel, prvi viri so nekje iz leta 1696, do danes, nas je skozi zgodovinski prerez kot rdeča nit vodila Maruška Trušnovec.
Ker so ženske pri rudniku (ponavadi so bile prebiralke rude) zaradi posodobljene tehnologije začele izgubljati delo, so za izboljšanje gmotnega položaja družine, razen vrtičkanja, začele izdelovati čipke. Med njimi ni manjkalo moških, ki jih ni bilo sram prebadati papirce. Če ne drugega, so si dekleta prislužila balo, fantje pa nov gvant.
Tudi ta večer je bil delček takega vsakdana,
Začetek zbiranja klekljaric od najmlajših naprej, regljanje klekeljnov in pomenek, ki je tekel seveda v idrijski, v nemški, v francoski, v italijanski in malo v makedonski in hrvaški šprahi, so glasbeno popestrile sestre Mohorič. Brez obvezne kave tudi tikrat ni šlo, seveda prave. Včasih pa je pel le zoc, samo da je bil in so bili jeziki podmazani.

Ta čudovit večer me je popeljal v mojo mladost. Kar videla sem tisto hruško pod katero je vse dneve
vasovala naša soseska.
Zato čestitke in hvala Ladi Bizjak, Maruški Trušnovec in klekljaricam;
Anici Makuc, Svetlani Peternel, Dragi Sedej, Justi Troha iz Univerze za tretje življensko obdobje in Maruši Mlakar, Deji Prelovec iz Čipkarske šole Idrija.

Lepo vas pozdravljam Ana

Otvoritev razstave risb Vida Sarka Nevidna mesta

2011-03-12T16:42:00.002+01:00

4. marec Borovnica

V Nevidnih mestih pisatelja Itala Calvina se pogovarjata marco Polo in Kublaj Kan. Le ta sprašuje o mestih, ki jih nikoli ni videl in Marco mu jih opisuje, ker pa ne govorita istega jezika, vsak besede drugega iterpretira po svoje. Zato si tudi mesta postajajo med sabo različna in hkrati podobna poznanim. Obiskana mesta, ki jih Marco zelo slikovito opisuje, Kan v svoji domišljiji razstavi in znova po svoje sestavi.
Podobno se je risanja Nevidnih mest lotil mladi slikar in glasbenik Vid Sark in svojim likovnim delom dodal tudi prozni opis le teh. K njegovemu odprtju razstave smo v Domu krajanov Dol-Laze v Borivnici 4. marca člani lit. društva Zeleni oblaki dodali svoj kulturni program. Ob glasbeni spremljavi Žana Bezka in povezovalke Branke Novak, smo brali svoja videnja Nevidnih mest še: Bojana Levinger, Barbara Bezek Rot, Vanda Lavrič, Vladimir Kržišnik in Ana Balantič.

Vid Sark s svojimi risbami in z Zelenimi oblaki

Lep dan vam želim Ana

Lepota ženske v kamniški kavarni Veronika

2011-03-10T17:24:00.000+01:00

Ali kako je, če pozabiš, ( čeprav imaš venomer pred sabo plonk ceglc z datumom 5. marec, da bi ga bog ne daj zgrešil), oditi na prireditev na katero si poslal svojo pesem. Po fotografijah sodeč je bil večer lep, jaz pa bom svoj prispevek nalepila kar na blog, da bo za prijetno branje na voljo širši publiki ljubiteljev poezije.

Njena lepota

Ko je odmrl še zadnji košček
pomarančnega neba na zahodu,
se je potegnila iz morja,
odeta v zgoščeno tišino
kot Renoirjeva kopalka
ranljiva v svoji goloti.

S čudnim nemirom,
ki se je napenjal v njem,
ji je sledil s pogledom
v krmežljavi svetlobi večera,
ki je že mašil razpoke v skalah.

Če bi le malo stegnil roke,
bi prestregel lepoto,
ki se je zvila mimo njega
z mokrim vonjem Chanela 5.

Stopljen v modrokovinski zrak
je oddahnil sapo
potolažen z mislijo:
"Morda je bila le slika Doriana Greya".

Lep dan vam želim in vse naj. Ana Balantič

Literarna čajanka

2011-02-14T13:04:00.004+01:00

12.februar 2011

Koščke jabolka, mandljev in cimeta vam bomo ponudili v kolačkih besed in skodelicah čaja.
Pomarančno lupino in cvetne liste vrtnic bosta v notno črtovje prelila flavtist Vid Sark in kitarist Bojan Šen.
Tako se je v scenarij zapisalo voditeljici večera Anji Sedej članici Lit. društva Zeleni oblaki.
Literarno čajanko restavracije Marche na Lomu smo posladkali še Vanda Lavrič, ki je njen humorni zapis izpljunil tiskalnik le na polovico, kar je opazila med potjo na prireditev in hajd domov v Laze, kjer je napadla računalnik, da je izdavil zadevo v celoti. Tako je bil smeh dvakraten.
Tim Uršič se je opravičil, ker je skodelica čaja v njegovih dveh pesmih omenjena le enkrat.
Obložena miza z vsemi mogočimi sladkimi dobrotami, ki jih restavracija peče v lastni pekarni in množica kozarcev z raznovrstnimi čaji, (imena le s težavo izgovoriš, kaj da bi si jih še zapomnil). V vazi je bil celo šop svežega žajblja. To je bilo kot nalašč za mojo prvo pesem Kadulja-Salvija Officinalis.
Da bi številni obiskovalci ne poslušali s premalo sline v ustih, je po prvi trojki bralcev sledila čajanka. Vmes smo od Anje izvedeli še marsikaj o čaju, tudi kako so ga iznašli.
Ko se je namreč kitajski cesar Chen-nung vročega poletnega dne leta 2374 pr.n.št. želel v senci osvežiti, je poletna sapica v zavrelo vodo zanesla nekaj listov z bližnjega grma. Cesar se je po zaužitju te tekočine počutil neverjetno osvežilno in rodila se je nova pijača., ki so jo imenovali Čarobni zvarek. Čaj je tako postal privilegij bogatašev.
Kako se je farmacija začela ukvarjati z zdravljenjem iz rastlinskih izvlečkov, nam je odstrla Tilka Jerič, upokojena magistra farmacije. Obširna razlaga, kako je iz človekoljubne rabe naravnih učinkovin današnja kemična industrija prvinsko poslanstvo, humano pomagati človeku, pohabila z vsiljevanjem vedno dražjih strupenih drog.
Jože Omerzu je naravovarstveno obdelal najstarejšo bukev, ki zaščitena uživa svoj mir nekje na ...
Pa je bolje zamolčati njeno domovanje, da se ne bi kdo spomnil, da že predolgo razrašča svoje korenine po preljubi zemljici, kot se je nedavno zgodilo s tristoletnicami v Idriji.
Lara, Helena in Branka, ja tri, ki ti s svojimi viticami vedno sežejo do srca, so nas tudi tokrat posladkale.
Vladimirju se je zapisalo o zdravilnih napitkih in zdravi hrani.
Zraven mene sedeči Borut Petkovšek pa je ves čas nekaj pisal in ko je končno dobil svojo šalico čaja, se mu je tudi jezik razvezal. Spotoma, ko je srebal opojno pijačo in se zalagal s sladkimi prigrizki, je tudi nastalo za dve pesmi besedila o čaju.
Gregorju se je kot opojna pijača namesto čaja vsedel v možgane dolenjski cviček, seveda le na papirju in ga je v dolenjščini tudi predstavil publiki.
Za konec je naš Marcel Stefančič, ja kaj bi rekla, kot vedno prodorno in udarno, tokrat malce z žalostnim koncem predstavil namesto čaja revščino ob krompirju, pred, med in po vojni na Primorskem.
Čisto za konec je Gvido iz logaške knjižnice vehementno prebral Žigonovo kritiko iz leta 1971, ko se je na Prešernovi proslavi v Logatcu mladina ob recitalu nedoraslo izživela in razgrajala.
Včerajšnja nedelja pa je bila videti kot nalašč za pošiljanje sporočil, kako nam je bilo na naši čajanki lepooooooooooooooo.
Hvala Anji, Branki in Mrcheju in prisrčen pozdrav vsej zelenooblaški druščini v imenu petčlanske idrijske delegacije, ki je na prireditev prilepila pet skodelic rožnega čaja.
Čao! Ana

Fotografije Vladimir Kržišnik

Kulturni praznik v Domu upokojencev Jožeta Primožiča Miklavža Idrija

2011-02-13T10:18:00.002+01:00

10. februar 2011

Kako je med ljudmi, ki svoja upočasnjena leta preživljajo v veliki domski družini.

Na povabilo domske animatorke gospe Eme, sem se odzvala, da ob izidu svoje zadnje knjige Moja poletja prispevam svoj delež za obeležitev kulturnega praznika.
Ker pa ima tudi Sabina Eržen iz Cerkna vedno odprto srce za podobne prireditve in na razpolago mnogo pesniškega blaga, na pohodu je namreč že njena druga pesniška zbirka, sem povabila tudi njo, da sva v enoličnost vsakdana stanovalcev skupaj kapnili nekaj svojih iskric.
Avlo doma so do zadnjega kotička napolnili obema znani obrazi.
Približno petdeset udeležencev je pod vodstvom gospe Eme v pozdrav kulturnemu prazniku najprej zapelo Gregorčičevo pesem "Veseli pastir". S tem uvodom so se začeli jasniti resni obrazi in kmalu je med prebrane vrstice planil tudi smeh. Sabina je mehčala poslušalce s pesmimi, ko jih je popeljala skozi letne čase in na njej tako ljubo planino Porezen. Sama pa sem mednje zasejala nekaj šaljivih idrijskih utrinkov iz knjige.
"Prišla bo pomlad", so zopet za intermezzo enoglasno zapeli stanovalci doma, kot bi hoteli pospešiti njen prihod.
Obdarjeni s ciklamnima šopkoma in neskončnim zadovoljstvom v srcu, sva se poslovili od hvaležnega poslušalstva. Nemalo jih je kar obsedelo v avli, čakajoč na še nekaj.
In Sabina je komaj dočakala naslednje jutro, da mi je telefonirala, kako je srečna, presrečna in bo še cel teden srečna in še delj, ker sva tako nekaj lepega poklonili starejšim občanom in jih za poldrugo urico potegnili iz malodušja. Ja, Sabina, hvala ti, se pridružujem tvojemu občutju!
Zaključila pa je Sabina s tole njeno pesmijo:

Za lahko noč

Ko se dan z mrakom zgubi
v objemu zvezdnate noči
se poklonim dnevu
za vsak žarek svetlega trenutka,
ki bil mi je dan
v ta, včasih zamorjeni dan.

S tančico nasmeha ta žarek ovijem
tiho prav tiho ga vase skrijem
in si rečem:
"Glej, glej, pa je bil tudi ta dan
malce lep in srečen
z drobnimi stvarmi obdan.

In jutri,
jutri morda nov pramen zažari.

Sabina Eržen

Na levi je mama Jožeka Štucina glasbenega pedagoga, urednika in mentorja lit. delavnic.

Fotografije Vladimir Kržišnik

Da so se obrazi še bolj spotegnili na smeh sem dodala še mojo pustno prigodo iz knjige, ker se ravno bliža tak čas.

Bilo je v prvem razredu. Vsi so govorili samo o maškarah.
"Jaz bom tudi maškara!" nisem dala miru toliko časa, da me je mama oblekla v dimnikarja, ata pa namazal z rdečim tušem. Bila sem seveda brez kompanije in sem se odpravila na plac.
Bolj ko sem se oddaljevala od doma, bolj me je postajalo sram in potiskalo v zavetje zidov.
Razposajena mularija se je zaganjala vame, jaz pa sem tekla k starim staršem pod grad. Tam sta me babica in ded obračala.
"Ja, od kod ta maškara in čigava praviš, da si?" sta se delala nevedna.
"A me ne poznata?" sem cepetala.
"Pa prav zares ne bi vedela, na, tu imaš pomarančo in pozdravi doma!" in sta me spehala skozi vrata. Pred kavarno so me napadli trije našemljeni mulci.
"Kakšna maškara je pa to, a daš denar, če ne te naharbuntama?" so tiščali vame in mi zbili pomarančo iz rok. Začela sem teči in do doma obredla vse sence in skrite kote.
"Ja, a si že nazaj?" se je čudila mama. Začela sem metati cunje s sebe.
"Glej, ne gre do! A bom taka šla v šolo, zakaj si me tako namazal!" sem rjula, ko se tista rdeča farba na obrazu ni uklonila žajfi in vodi.
"Sedaj sem pa jaz kriv!" se je ata muzal in sam poizkusil z acetonom. Celo vim ni nič opravil, le koža je postala boleča. V šolo sem prišla rdeča, malo od tuša, več od drgnjenja in največ od sramu.

Prav kmalu nasvidenje z naslednjega lit. večera Zelenih oblakov.
Čao! ANA

Moja poletja pod Daretovim drobnogledom

2011-02-04T17:43:00.000+01:00

"Idrija, dobila si darilo in prav bi bilo, da to čimbolj opaziš!"
Tako je mesto nagovoril Darko Likar ob izidu moje zadnje knjige Moja poletja in še dodal:

Ko sem dobil od kolegice pri idrijskih literatih Ane Balantič v dar njeno novo knjigo, sem vedel, da bom o tem moral napisati vsaj kratek zapis na svojemu blogu. Pa ne le zato, ker me je knjiga presenetila s svojim izgledom in zajetnostjo. Skoraj tristo strani dokaj drobnega tiska zvezanih med trdimi platnicami in okrašeni z diskretnimi in okusnimi ilustracijami res ni kar tako nekaj. Sem pa z gotovostjo vedel, da me tudi v tekstu čaka marsikaj, kar mi bo dalo misliti. In nisem bil razočaran. Nasprotno! Lahko govorim edino o nadvse prijetnem presenečenju. O tem dosti pove že dejstvo kako sem delo hitro prebral. No, za nekatere to ni nič posebnega, če knjigo prebereš v treh štirih dneh, meni pa se to ne zgodi prav pogosto.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Najprej naj omenim prijeten večer v idrijski knjižnici, kjer je avtorica predstavila svojo četrto in prvo prozno knjižno izdajo. Zelo številen obisk, posebno za literaren večer, dober program in res lepa predstavitev pisateljice in njene knjige. Pevski zbor, prebiranje izbranih odlomkov in strokovno mnenje profesorja Kavčiča, ki je tudi avtor spremne besede. Sam je sicer najprej omenil, da gre le za komentar, saj ni literarni kritik in se ne čuti kompetenten, da bi napisal recenzijo. No, jaz še marsikaj drugega nisem, zato ta moj današnji zapis ni niti komentar ampak kvečjemu prgišče misli, ki prešinejo moje možgane ob takšnih dogodkih in ob prebiranju takšnih stvari.

Sama knjiga je zares nekaj posebnega. Avtorica v lepem, tekočem jeziku predela rudarsko mesto in ljudi kakor so živeli in se spreminjali skozi zadnja desetletja. Opisi in dogodki so me potegnili in vlekli od poglavja do poglavja z nezmanjšanim zanimanjem. Spretno napisana in berljiva pripoved je polna metafor in celih zelo poetičnih sklopov, ki niti za trenutek ne pustijo kopici podatkov, da bi izgledali suhoparni ali nepomembni. Pred očmi se bralcu kar rišejo vegaste prontarske hiše in posebneži, ki so v tistih letih kolovratili po Idriji.

Knjiga sicer vsebuje zelo globoko intimno pripoved, posebno zaključne zgodbe v bistvu predstavijo tistega, ki je knjigo napisal, vendar pa sem vseeno najbolj občudoval tisto rdečo nit, ki je vsekakor nekakšna kronika mesta, ki živi samo še v njenih in spominih njene generacije. Prav iz tega tudi izhaja tisto kjer se najlaže in najbolj z veseljem identificiram z avtorico. Poleg nezatajevanja ampak celo nasprotno, ponosnega poudarjanja delavskega stanu je to predvsem ljubezen in simpatija do svojega kraja in ljudi. In da nekdo napiše knjigo in to pove. Spomnim se Felcove Duše imena pred leti. Ne želim in nimam potrebe, da bi delal kakršnekoli primerjave, ampak zdi se mi nekaj neverjetno prijaznega in lepega. V bistvu nekaj najlepšega kar lahko narediš za svoje mesto. Da mu podariš takšno knjigo.

Ja, ne živimo v časih, ko bi pisec od svojih izdelkov imel materialno korist. Izdaja takšne knjige je nekaj kar narediš zase, nekaj s čimer si olajšaš dušo in izpolniš nekaj v sebi. Zato naj še enkrat ponovim svojo misel in jo namenim Idriji kar tako na splošno: »Dobila si darilo in prav bi bilo, da to čimbolj opaziš!«

Dare Likar

Hvala lepa1
Čao Ana

Moja poletja

2011-01-21T19:50:00.006+01:00

Tako so se predstavila Moja poletja

Nikoli nisem polagala pažnje po kakšnem zaporedju si sledijo izdaje mojih knjig.
Da je med vsako od mojimi štirih točno dve leti razlike, je pogruntala šele Ingrid Kašca Bucik, novinarka radia Koper, ki ji je prvi uspelo izvleči iz mene nekaj intervjuju podobnega.
Pa smo jo, na svetlo postavili še eno knjigo. V naši knjižnici, ki je komaj zmogla dovolj hitro podstavljati stole številnemu občinstvu. Za pevke spodnjeidrijskega ženskega pevskega zbora, ki je z ubranimi glasovi povezal mojo predstavitev pa je stolov na katerih bi se odpočile celo zmanjkalo. Skrita za očali, ki vidijo samo na blizu, sem samo poslušala odzive na branje odlomkov iz Mojih poletji. Skozi nos povlečene solze posebno v prvih vrstah, so na trenutke tudi meni zadrgnile nekaj besed.
Nikoli si ne bi mislila, da je lahko profesor Kavčič kot zgodovinar in dober poznavalec mesta, med mojimi vrsticami našel toliko njemu všečne tematike.
Do danes je polovica od štiristo izvodov že zamenjala lastnika in sem vesela, da je knjiga med Idrijčani, ki se z nostalgijo spominjajo posebnosti starega mesta in posebnežev, doživela toliko odobravanja. Prenekateri so se celo našli v njej. Profesorica Ivana Slamič pravi, da je celo gospa iz Ajdovščine med poglavji spoznala nekaj svojih bratrancev.

Misel, da bi svoj pesniški opus dopolnila s proznim delom, zapisom o mojem odraščanju, se je vlekla, odkar me je pred desetletjem potegnilo v literarne vode.
Sem otrok poletja, rojena v znamenitem mestu, ki je nastalo po naključju, zaradi žlahtne kovine in je skozi svoj petstoletni razvoj preoblikovala podobo krajine in ljudi.
Tako se je junija 2008 pričela odvijati tančica mojih spominov. Dnevi, ki sem jih prebila za računalnikom so prinašali neprespane noči polne emocij, notranjih stisk. Ko sem vedno globlje kopala po spominih, sem včasih obupala, da ne bom zmogla. Že uvod z očetovo smrtjo me je skoraj ustavil.
Fragmenti, ki sem jih luščila iz pozabe so me potiskali naprej in nisem odnehala.
Dve leti se je spreminjala in dopolnjevala podoba današnje knjige. Še danes ne bi nehala. Velikokrat sama nisem bila zadovoljna z napisanim, drugič ni bila lektorica Dragica Breskvar (škoda, da je ni bilo ob meni, bi imela kaj povedati) in me je opominjala: Ja, Ana, kaj boljše pa že znaš napisati. In sem pisala.
Zaradi ata, izgube veje na katero mi ni bilo dano biti naslonjena več kot le borih 16 rosnih let. To je posvetilo njemu, ki je verjel, da iz neugnane »zjale« pa le nekaj bo.
Je že vedel, ko je dejal »Ti fantìna, ka baš zrasla te bam naúču, pa še urmuohat!«
Ni dočakal. Iz tistega »fantìna« sem kot samorastnik postala le zapisovalka spominov nanj.
Pod cipresami je samo njegov pepel, ko odprem knjigo je z mano on in vsi, ki so zaznamovali moje življenje. In tako bo, dokler bo čas to hotel.
Na tem mestu se še enkrat zahvalim vsem prijateljem, ki so ta večer delili z mano, nekateri samo v mislih, in vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je knjiga nastala.
Žal mi je samo, da izida moje knjige nista dočakala dr. Jože Felc in profesor Vinko Vršec. Oba sta namreč spremljala njeno nastajanje in jo z nekakšno slutnjo nestrpno pričakovala.

Nikakor ne morem mimo Mestne knjižnice, njenega prijaznega osebja, direktorice Milanke Trušnovec in gospe Jelke Bezeljak, ki vsako moje delo z veseljem pospremijo na pot v svojih čudovitih prostorih, da se jim ponovno ne zahvalim. Enako Mileni Brelih za njeno odlično interpretacijo odlomkov iz knjige,
ženskemu pevskemu zboru in voditeljici Moniki Rijavec za nepozabne pesniške vložke in profesorju Janezu Kavčiču še enkrat hvala za vse kronološke popravke, spremno besedo in obširne zaključne besede.
Še posebna zahvala profesorici Dragici Breskvar samostojni svetovalki za lit. dejavnost in glavni urednici revije Mentor, za njeno potrpljenje in neprecenljive napotke pri nastajanju knjige.
Hvala vsem prijateljem in svojcem, ki ste z mano delili prijeten večer, nekateri le v mislih.

Fotografije Vladimir Kržišnik

To je nekdanji pob Franci, ki je takrat, ko se je rodila Ana pod oknom vlekel na uha.
fotografije Vladimir Kžišnik

Tri junakinje iz knjige: od leve strani Marica, Ana in Bogdana, foto Ervin Eržen

profesor Janez Kavčič foto Ervin Eržen

Druščina Zelenih oblakov, žal letos v precej okrnjeni zasedbi, je tista pika na i. Letošnji dodatek pa sta dva člana primorskega društva PO BE RE Marjetka Manfreda Vakar in Vojko Rutar.

Zdaj, ko je minilo mojih pet minut slave, je ostal čisto navaden vsakdan in spet sem tukaj in z vami.
Čao! Ana Balantič

In memoriam Zlatko Smrekar

2011-01-10T19:58:00.000+01:00

Nikoli več ne bo napisal pesmi, nikoli več je ne bo prebral na njegov svojstven način, s prepletanjem rok in čisto posebnim žarom v očeh.

Sami bomo prebirali njegovo zapuščino besed. Pa jo bomo znali tako kot on?

Bomo čutili tako kot on, kaj je hotel povedati?

Za vedno se je poslovil, vendar ga bo spomin prinašal pogosteje med nas, ga polagal globlje v naša srca.

Na Livku ne bo več sončni zahod božal njegovega pogleda,

le na njegovem grobu bo odmevala večna pesem.

Življenje

Jasno

nepokošeno

Nedeljsko jutro

V spovednici

z molitvenikom

v malhi

V glavi

polno prešuštnih

idej

Izobraženega kosca

Zasvetilo je sonce

in z žarki predrlo

megleno jutro

Dež je napojil

žejne poljane

in veter je božal

njih lase

ki so se poslavljali

od Življenja

Zlatko Smrekar

Za vse, ki ste ga poznali in morda imeli lani priliko poslušati njego pesniško literarni večer v idrijski kavarni Ana Balantič

Jutro kot vsako drugo, le ...

2011-01-01T10:13:00.000+01:00

Tistim, ki so se zbudili sami v sončen prvi januar, voščim dobro jutro in srečno 2011. leto. Vsem ostalim pa čim več mehko mačkastih dotikov.
Nam, ki živimo samo od spominov pa tole razmišljanje, ki se je pred desetimi leti zapisalo v mojo prvo knjigo.

Pogrešam

Sem popotnik brez prtljage,
na razpotju v stare zrem sledi.
Pogrešam dež, da prazen kažipot umije,
zgubljene najde mi poti.

Kako pogrešam, da poletje spet zadiha,
soparo, veter, da lase mi viha,
telesa potnega dotik,
vročo sapo nekega navdiha.

Pogrešam zime čas, ledene,
solzo, ki bi led topila,
nemir pogrešam, tisti zvok tišine,
da bi se ob nekom pogrela.

Pogrešam jih pomladne plohe,
ki sence najinih sledi so sprale,
v vrtinec časa odplaknile.
Tam le spomin je košček raja.

Čao Ana

Novoletna pozlata

2010-12-26T19:48:00.000+01:00

Toliko pozlate je vržene na prag novega leta. Toliko lukenj je prižganih v temo, izrečenih in napisanih toliko lepih želja. Pa so iskrene, ali nam padejo z jezika le zato, ker pašejo v ta čas?
Ne vem zakaj, kar nekam pobegnili so mi dnevi, da nisem začela s pisanjem čestitk. Vendar je poštar vseeno nanesel na moj naslov zajeten kup prisrčnih misli. Ja, letos so me prehiteli. To je božanski občutek, da se je iz množice vsakoletnih dam, daš, končno izluščilo tisto, kar je pride iz srca.

Novo leto je darilo
pred vrati pričakovanj.
Da bi v njem našli ednino mnogih src,
dvojino rok, prezrte dotike,
zatajene solze, strte orehe,
modrost s kančkom norosti,
zlate sani, ki vas popeljejo po nedotaknjenem snegu,
mamine rokavice in hčerine kodre,
odvite poti in zavite čokolatine,
pomarančo veliko kot sonce
in mošnjiček s čarobnim prahom miru.
Ana

To je voščilo za vse moje prijatelje, ki so bili dobri z mano. Še posebno za one, ki so me spodbujali in kakorkoli pripomogli k nastajanju mojega proznega dela, ki ga danes v knjižni obliki, po dveh letih in pol nastajanja, končno držim v rokah. Četrtega otroka. 20. januarja ga bomo krstili v Mestni knjižnici.
K vsakemu voščilu paše tudi šopek. Tokrat pošiljam nekaj klekljanega tihožitja, ki je nastalo letošnjo zimo.

Lepo praznujte in si nasujte svetlih zvezd na pot!
Čao! Ana Balantič

Kako je biti sam na božični večer

2010-12-24T13:17:00.003+01:00

Dragi moji, že dolgo sem na ta večer sama. Odkar se je mama pred več kot šestimi leti podala na večno pot, hči pa začela poganjati korenine na tujem, smo si s tišino in mirom postali prijatelji. Rada sem v njihovi družbi. Nič strašnega ni tako sožitje. Če se čutiš osamljenega, boš tak tudi zares. Vse je v glavi.
Če postaviš na vago vse stvari, ki bi motile tvojo zasebnost, se ta usede čisto na dno. Ko odmislim obvezno vsakodnevno hojo v naravo s prijateljem, mi je ostala, zlata samost prav všeč.
Ja, božični večer, praznično pogrnjena miza za enega, pozlačena čaša napolnjena s temino terana, iz pečice prijeten vonj, vključen DVD predvajalnik in Andre Rieu s svojim orkestrom polni jedilnico s čudovitimi melodijami.
Ampak nikjer ni zdolgočasenega obraza, ki bi me pribil na pusto steno, ker se on prazničnih neumnosti ne gre.Takrat bi me zares začela tiščati osamljenost.
Nenadoma se zgane plamen sveče. Kot iz Aladinove svetilke se dvigne modrina in vame dihne topla podstrešna kuhinja, kjer babica na mizo postavi klobase in potico, ded natoči vipavca. Ata v eni roki drži kozarec, z drugo objema mamo čez ramena. V sobi ob divanu pred kmečko pečjo stoji Hanca in mi v skodelico naliva čaj. Potem obe, skupaj s kocko sladkorja potoneva v sladko dišeči opoj.
Vsem sijejo obrazi od božičnega pričakovanja in mojega miru.
Andre Rieu pa vleče po strunah in izpod loka na praznično mizo kapljajo prelepi spomini.
Ljudje v dvorani londonskega Royal Albert Halla pa med vrstami od navdušenja plešejo ob Modri Donavi, Čaju za dva, trobentah Glenn Millerja, sirtakiju in brazilskih ritmih.
K polnočnici kliče, jaz na oknih prižgem sveče za dobre ljudi.
Dragi prijatelji, še nekaj božičnih utrinkov vam pošilja moja hči Beatrice iz tujine. Tisto na koncu pa je pravljična idila našega dobrega soseda Valterja iz Javnega akvarija. Snežene skulpture morskega psa in kralja Matjaža so naredile umetniške roke drugega soseda Darka Vilerja.

Vsem, ki dobro mislijo in v srcu nosijo luč miru, voščim vesele božične praznike.

Čao! Ana Balantič

Program ARS

2010-12-20T16:32:00.001+01:00

15 oktobra je bil v Hotedršici večer poezije in glasbe, ki ga je prenašal radio Ljubljana, program ARS. Gostje so bili pesnik Peter Koljšek, dramski igralec Pavle Ravnohrib in virtuoz na harmoniki Marko Hatlak. Nekaj utrinkov s te čudovite predstave je zabeležil Vladimirjev fotoaparat.

Lep pozdrav Ana Balantič

Predpraznično praznenje denarnic

2010-12-16T18:32:00.000+01:00

Ali kako preživeti z upokojenskimi 360 evri

Boste spet za decembrske praznike bolj lačmi kot druge dni?

Ko so ljudje hodili še v tiste miniaturne trgovinice z nekaj policami in ogomnim pultom za katerim so sem in tja švigali marljivi prodajalci, pretakali in vagali prehrambene artikle, ja, to so bili zlati časi brez naglice, v Konsumu, pri Ludviku in tildi. Kupci nismo bili izbirčni.
Za preživetje naše telo potrebuje meso, jajca maščobo, moko sol, sladkor, kavo začimbe, sadje in zelenjavo. Nič drugega kot to, ampak danes pomešano še z vsemi mogočimi aditivi, vsebuje tistih tisoč artiklov, ki jih ponuja vsak Naboljši sosed in naj bi jih potrošniške oči znosile domov.
Telo, ki ni nič zapletena mašina, pa se potem muči, da izloči ves balast, ki ga ponuja kemična industrija za zadovoljitev prefinjenih okuševalnih brbončic. Ko telo ne zmore pognati iz sebe toliko neživih organizmov, jih preprosto nakopiči na najmanj odpornem mestu. Takrat je za človeka začetek konca.
Vem, če bi vsi razmišljali tako po starem kot jaz, bi propadla večina tovarn. Kaj bi delali ljudje? Ja, polja. Če pa bi vsi hodili po trgovinah kot konj s plašnicami, ne bi bilo toliko jamranja na koncu meseca.
A kako preživeti z minimalno pokojnino in jesti dražjo ekološko hrano? Prvič sploh ni draga, če zraven ne kupuješ še vseh mogočih pridatkov. Najboljšega soseda pa oropaš le vsak mesec in pol za kakšnih 160 evrov, ko se ti sprazne EKO polička.
Ali je res pečeno meso boljše, če nanj namečeš za nekaj soldov omak in prelivov? A da morajo biti zraven gobice? Za božjo voljo, zrasle so v temi, na šoti politi z umetnim gnojilom. Brez vonja in okusa. Okus, ki je pridan omakam, je pridelan iz jedrc koščičastega sadja. Ta jedrca vsebujejo cianovodi. Če bi pojedli skodelico jabolčnih pečk bi umrli. Pa nič strahu, saj strupa ob predelavi v omakah ni, je pa kaj drugega, le da je okus. Malo čebule in česna in ščepec moke na zrezkih, ki so se še nedavna pasli na cvetličnem travniku tam za štalo, pa je omaka, če je res potrebna.
Rabi solata še kaj drugega kot sol, olje in kis? Je poc belega kruha v ustih okusnejši od črnega doma pečenega s prave ekološke pšenične moke, ki ni beljena, ji niso odvzeti kalčki in otrobi, da bi ji ostalo samo škrob? Ne rabiš celega hleba, da se nasitiš, le košček. Seveda ni drugi dan in še teden dni tako puhasto mehak, ampak za korenjaško mletje z zdravimi zobmi. Ko že imaš moko, je tako malo časa potrebno, da ti pod rokami nastanejo in zadišijo domači rezanci. Po njih nisi takoj lačen kot po štacunskih.
A da imamo danes drugačen okus v ustih? Figo, takega kot ga nam na jezik položijo mame. Ostalo je samo razvada. Res je, da zaradi industrijske plaže, večina ne ve kaj je dobro. Meso z okusom banan, rezanci v sladoledni omaki, ribja pašteta z rozinami, piščanec nadevan s slivami, sladoled z okusom česna ... Bljak!!!!
Kaj res to jejo ljudje? Mogoče tisti z Marsa.
"Ja, ko je pa tako dobro!" Bleda in vodena rezina šunke, list mlahave solate, rdeč kolobar paradižnika sredi zime, položen v puhasti škrobov nič.
A sem komu vzela apeti? A, ja, pa še košček EKO čokolade, vsak dan namesto kofetka.
Pa dober tek!
Čao, pa poboljšajte se in pustite kaj drobiža za drugo leto. Bo dolgo!
Ana Balantič

RIS in Zeleni oblaki

2010-12-14T20:08:00.004+01:00

Sedaj, ko so se že vsi razpisali in razgovorili in me je celo moj blogerski kolega Dare prehitel, pa res moram nekaj spraviti skupaj v zvezi z dvema lit. dogodkoma, ki sta se zgodila prejšnji četrtek in petek.
Prvi je bil na vrsti zbornik Zaris v čas. Drugi nabirek skoraj dveletnega ustvarjanja članov lit. društva RIS, ves moder kot so misli 21 tvorcev posane besede, ki se prepletajo v njem , je posvečen našemu, pred kratkim preminulemu častnemu članu Jožetu Felcu. Zato je na prvih straneh v njegovih pesmih nekaj razmišljanj in slutnja minljivosti.
Naslovnico in antične novce s podobami predkrščanske Evrope, ki smo si jih prislužili na javnih branjih, je ilustriral naravoslovec in raziskovalec Gregor Koželj. To so v prenesenem pomenu naše medalje.
Zbornik smo v idrijski Mestni knjižnici pospremili na prvo pot: predsednica društva Andra Jereb, glavni urednik Matej Cigale, Ana Podgornik, ki je napisala vezni tekst prireditve in ostali člani: Irena Cigale, Dare Likar, Sabina Eržen, Radica Pahor, Vladimir Kržišnik, Ana Balantič, Rafael Terpin, ki je dal na svetlo nekja humornih prigod z Jožetom Felcem, Rafael Lapajne je recitiral Felčevo Molitev za umetnika, Slavica Uršič pa je prebrala osebno izpoved o preminulem zdravniku: "On me je razumel. Razumel je moj jok, moje bolečine, vse, kar je neizrekljivo."
Ob zvokih citer izpod prstov učenk Glasbene šole Idrija in povezovalke Sanje Rejc je izzvenel še en prijeten in kljub zimskemu mrazu, topel večer.

Zdaj pa baje še Zeleni oblaki težko čakajo, kaj bom lepega napisala o njih.
Da smo imeli v petek v logaški galeriji Hiša sonca letošnje zadnje javno branje. Mraz je kar vidno pospravil na zapečke drugače vestne obiskovalce naših prireditev. So pa tisti, ki so vseeno prišli, dobili dvojno dozo literarnega užitka.
Mario Kurtjak, izvrsten kitarist, diplomant AGv Ljubljani in prejemnik Februarskega priznanja za izjemne dosežke na področju kulture v občini Logatec, je svoje glasbene bisere vpletel v kito 13. članov, ki smo svoja branja zlili v Sotočje upov.
Naj začnem z besedami predsednice Branke Novak:
Teče čas in teče reka.
Tečejo ceste in nekomu voda v grlo.
Teče pogovor.
Teče pesek v peščeni uri.
Vse na tem svetu teče,
se zliva in osrečuje.

Ostali smo v mozaik lit. večera vložili tisto najboljše, kar je nastajalo med letom.Vanda Lavrič, Eva Neža Kermavner, Barbara Rot, Helena Frace, Tilka Jerič, Jože Omerzu, Mateja Hajdinjak, Bojana Levinger, Nada Kržan, Vladimir Kržišnik in Ana Balantič. Imamo tudi čisto frišnega člana Gašperja Jakopiča, ki je svojemu prvemu nastopu dodal lepo lirično pesem posvečeno osebi, ki je ni bilo med poslušalstvom.
Ko so se pogasile odrske luči in je vsak odšel domov s svojim zaznamkom v srcu, se je Barnki kot po navadi utrnilo tako razmišljanje:
"Zelo sem vesela, da smo imeli še en mehak večer. Meni so taki všeč in zdi se mi, da se tako najbolj približamo umetnosti, ki jo ustvarjamo. Nič velikega nočem. Samo vpijanje besed v spomine ljudi, ki so tam. Božanje. Varna naročja občutenj povezanosti. Tople šale dajanja. Dušni mir in trepet akordov v večerni mrak. Modro in mirno je bilo naše zadnje druženje in iz kitare so se zlivale strune."
Tako Branka, sama pa dodajam,da smo izpraznili še en tolmun besednega žuborenja. Za trenutek se bomo vsak zase odeli v praznična pričakovanja. Novo leto pa nas bo zopet začelo znašati skupaj. Nekateri zaviti v RIS, drugi v Zelene oblake, vsi pa polni nove energije bomo tkali novo žlahtno nit do človeka.

Poteptana rosa
Jožetu Felcu

Stopam po poteptani rosi.
Vonj po sivki te prinese nazaj.
Trop ovac na nebu
se zliva v temno gmoto dežja.
Na čelu ena sama kaplja
in neskončno čakanje,
da se navadim na boga,
ki noče videti trpljenja.

Še se bova srečala
med napetim lokom časa
in mrtvimi poganjki telehov.
Takrat ga ne bo.

Za robom bova le midva
in pomlad
in spet bo rosa vstala.
Ana Balantič

Fotografije Zdravko Novak

Čao, dragi moji in en zimsko zapečkarski pozdrav vaša Ana

Malo z zakasnitvijo objavljam še fotografije Ervina Eržena s predstavitve RISovega zbornika.

Adventni čas

2010-11-28T11:48:00.001+01:00

Dragi moji, vsi vemo, kaj pomeni adventni čas, tudi tisti, ki nismo prejeli svetih zakramentov.
Narava se umirja in ne da bi se zavedali, se tudi naše razmišljanje poglobi. Nenadoma sežemo v skrite kotičke, kjer se skrivajo naše napake, nepremišljena dejanja. Kako se jih znebiti, ker so neizbrisljiva? Kesanje? To že. Najboljša je spreobrnitev in upanje, da nam bo uspelo najti harmonijo z naravo in sočlovekom. Ja, ČLOVEKOM, najbolj razumnim bitjem tega planeta. Pa je res razumen? Večkrat podvomim. Sploh na to prvo adventno jutro, ko sem točno ob sedmih odprla okna, da se nadiham svežega zimskega zraka. V parku pred šolo dolgodlak črn psiček, ki se vrača z nočnega šihta tišči smrček k tlom in prebira včerajšnje novice, ki so jih popisali ostali štirinožci. Na pločniku se znajde prvi obiskovalec. Ob zgodnji uri še trezen, le malo mačkast. Nenadoma stopi na trato in kar tako zaradi lepšega močno brcne psa v trbuh. Žival, verjetno vajena dobrih ljudi, samo spusti predirljiv krik in se začudeno zazre v ČLOVEKA. Kriv, se samo nekajkrat ogledne po naših oknih, na enem celo zagleda mene in kot da ni bilo nič, se nameni dalje do prvega šanka. Če bi takrat dosegel moje oči, bi dobil opekline.
Samski fant, blizu šestdesetih, sin ene najbolj vernih družin v mestu.
Prva adventna nedelja in na svoj venček je prižgal še eno grdobijo svojega časa.
Mojim prijateljem pa želim, da v ta čas stopijo mirni, z nasmehom in pričakovanjem tistega najlepšega in
prvo svečko prižigam zanje.
Čao! Ana

Skozi beneško -posoško poezijo in glasbo

2010-11-20T18:16:00.001+01:00

12. november

Ko so se ustanovili PO. BE. RE. Posočje, Benečija in Rezija, verjetno niso pomislili, kako daleč bo segel njohov glas. Ja, ravno do roba, kjer se še reče Primorska. V Idrijo.
Po več letih prijateljevanja ob literarnih srečanjih, sem dodobra spoznala njihovo poezijo in glasbenike. Zakaj pa jih ne bi spoznali tudi v našem mestu in zakaj ga ne bi tudi oni, in na povabilo so se odzvali z veseljem. Literarno društvo RIS in KUD Avgust iz Idrije sta prijazno odprla vrata Mestne kavarne. V njej sta se zgodila dva čudovita večera poezije in glasbe iz instran in tostran nekdanje meje. Prvi večer "Besjede tele zemlje" 12. nov. so nastopajoči pesniki dali v svoji predstavitvi največ poudarka jezikovni pregradi, ki je še vedno prisotna in še kako boleča za slovensko manjšino onstran. Slovensko narečje, ki ga s sabo vlečejo, po nekaterih virih iz enajstega stoletja ali še prej, nikoli ni našlo pravega mesta.
"Da smo veseli, de za tuole smo tudi z našim majhnim kamanam, pomagali zazidat tele zgodovinski uspeh, ki vide skor use slovence zbrane u veliki hiši, ki se imenuje Evropa," pravi narečni pesnik, prozaist in pisec dramskih del Aldo Klodič ustanovitelj kult. društva Rečan. Tako nam je prebral iz svoje pesniške zbirke:

Kajšan ti poreče:
Če puode napri takole,
umarjemo preca le usi.
Pa toule nie ries an na bo.
Pustita nam piet takou,
k` nam je všeč,
guorit an uekat,
pisat an še brat
po tistim jeziku,
ki mat na zibiel
z vso nje ljubeznijo navadla nas je.
Pustita nam imiet vse bratre za bratre,
vso našo družino nazaj kupe diet.
Pustita nam rože po našim nasadit,
zvonit za novico naših zvoni:
potle bota vidli,
če znamo že mi
veselo zavriskat,
ku včasih ste vi!

Nekaj razmišljanj o svojih prijateljih zamejcih, je razpredel prof. Tomaž Pavšič in nas počastil z izbranim branjem njihove poezije. Da je njihov jezik še kako živ, so nam v svojih pesmih zaupali še pesniki; Aldo Klodič, Ricardo Rutar, Vojko Rutar, Marjeta Manfreda Vakar in Andreina Trusgnach. Glasbene iskrice v beneškem taktu pa sta pričarala harmonikarja Franco in Christopher.
Kavarna prepolna emocionalnih občutji je pokala po šivih. Odzivi poslušalstva po dve urnem programu so bili v znamenju vzdihov po še.
V drugem večeru z naslovom "Kr` neki" 18. nov. smo se posladkali z izbrano poezijo Zlatka Smrekarja predsednika PO. BR. RE., ki so ga spremljali harfistka Marta Hari iz Vidma, kontrabasist Michele Spangero iz Gorice in trobentač Sandro Carto po rodu iz Sardinije. mojstri inštrumentov z glasbenoakademsko izobrazbo.
Škoda, da je pozna ura marsikoga odvrnila od obiska. Zato pa je maloštevilno poslušalstvo dobilo dvojno dozo zadovoljstva in potešitve, ki je uro in četrt kot v transu sledilo njihovi neprekinjeni improvitaciji.
Zlatkova, rekli bi teatralična upodobitev besedil, bi spadala na veliki oder. Idrija baje še ni imela takega večera. Velja ga ponoviti. Zlatko ima kljub številnim nastopom še mnogo energije, zamisli in materiala, da privabi in zadovolji občinstvo. Društvo PO. BE. RE. pa tudi.

Za slovo pa objluba, da pridejo še.
Hvala za lepa večera dragi prijatelji, do srečanja!

Ker dober glas ... je s toplim vetrom odjadral na Notranjsko in razdražil zelene oblake.

Čao! Ana Balantič

Kako umirajo tristoletnice

2010-10-21T16:24:00.004+02:00

Nekaj jedkega se mi je spet zažrlo v srce, ko sem točno opoldne zavila na Stari plac.

Na tisti plac, na katerem se je -po nekaj sušnih obdobji, ki so grozila, da bo z rudarjenjem v Idriji konec, z novo bogato najdbo 22. junija leta 1508 in poglabljanjem Ahacijevega jaška, začela odvijati zgodovina rudnika. Jašek sreče so mu rekli.
Po poznejšem zasutju, pred skoraj tristo leti, ko so odkrili nova najdišča rude, so na njegovo mesto postavili baročni vodnjak, s štirimi ribjimi glavami, znamenji strani neba. Tako je plac postal kraj za shode in prireditve. V njegovi veduti, ki jo je marsikateri slikar prenesel na platno, so se kot vile dobrotnice še do nedavna okoli vodnjaka sukale štiri lipe. Ker je staro najlepše(!) zakaj sta prav te dni morali umreti dve lipi? A zato, ker sta bili votli kot je večina lip pri tej starosti in jim strokovnjaki po vsej Sloveniji znajo pomagati in obupujejo, če se kateri res ne ljubi več živeti.
Če bi se našima lipama res hotelo umreti, bi to zagotovo pokazali že poleti, čeprav sta že nekaj let obglavljeni, še vedno samo veselo cveteli, medili in senčili razgret asfalt in žejne počivalčke za šankom..
Povsod se borijo za te častitljive staroslovanske pomnike, da bi še stoletja živela med nami. Nanje se spravijo celo z injekcijami in vsemogočimi žaubami in izrezujejo bolno tkivo, jim postavljajo opore, da ja ne bi pred časom omagala.Tega mnenja je tudi arboristka Tanja Grmovšek iz mariborskega Arborista, ki pravi, da v ZDA celo tekmujejo, katero mesto bo bolj zeleno in pokrito s krošnjami in zato privlačnejše za ljudi in turiste, ki raje obiščejo zelene kot sive kraje.
V našem mestu s pestoletno zgodovino pa je ceneje, da zapoje žaga, ker je baje upravičen strah, da tako drevo pade ravno na človeka, če pride do viharja, ki ga naš kotel preglobok za kaj takega še ni premogel. Da pa bi ruval drevesa .., ker se ljudje ravno ob takem vremenu najraje zadržujejo na prostem! A ja, za avtomobile gre, ta nenadomestljivi dar narave! Kaj pa kobariški trg s tistim ogromnim kostanjem tako razkrečenih vej? Tudi on grozi z nesrečo? Ne zavarovali ga bodo!

Prosim pa ne mi nakladat o morebitni nesreči, ker tudi votle lipe ne padejo kar tako, to vedo botaniki in upravljalci z gozdovi, ki žive z naravo in imajo svojo svojo upravno stavbo le nekaj metrov od nesrečnih lip in brez moči pred pregretimi glavami, ki o naravi niti sanjajo ne. Da bi znale z njo živeti ... Še stoletje moči je bilo lipam zapisano pod lubjem. Tako o tem stroka, ki je potisnjena na rob in ne velja nič, le v človeku nagon po uničevanju. Čvrsta in zdrava, danes le še trupla, pa bodo še nekaj časa na ogled nam laikom, češ: "Le poglejte, kako sta bili votli!" Ne tako kot strah, ki je sredi votel ... okoli je bilo še polno zdravega rdečega mesa, čepra pred časom obglavljenega.
Baje, da bodo strokovnjaki ocenili drevesa po mestu, ki so potrebna obreza. Nisem ravno s tega področja, vendar mi zdrava kmečka logika pove, da ni vsak, ki zna vihteti žago strokovnjak. Ni vse, da učeni samo reče: "Ja, na tiste in tistem drevesu je treba zažagati!" Biti zraven in pokazati s prstom na odvečno vejo, to je strokovno delo.
Te dni gre vse povprek, se pač bliža zima, ki bi lahko ogrozila kakšnega jeklenca, ki mora biti parkiran ravno pod drevesom. Zaradi strahov bi potemtakem morali zbrisati s sveta vsa drevesa, strehe in štrleče objekte in planet zemljo lepo zravnati, jo po možnosti še poribati in zloščiti. pa obglavljati ji! Za božji čas, kdo lahko živi brez glave? Očitno nekateri lahko in še mislijo zraven. Neumnosti. Denarja za arborista si pa ne zmislijo.

Celo mlada drevesca v Mejci so jo zasula. Bog ne daj, da bi veje kot se za drevo šika preveč štrlele od debla. Le drogovi naj bojo, da se bo nanje obešala fana nesmislov. Čim več golote so rekli uni tam gor in nekatera je treba celo obglaviti. Ja, pri glavi je treba začeti, da se telo ne upira več.
Ko so pred leti urejali staro v pot v Strug, je nad Kobilo na jasi komunalni delavec ravno, ko sem prisopihala tam mimo, zasekal v za roko debelo jelkino korenino, ki je razgoličena rasla čez pot. Nikomur v napoto, prej v okras. Tam se itak ne hodi v salonarjih ali pač. Se samo trima in včasih je zdravo čez kaj dvigniti nogo. Kot bi zarezal vame, me je dvignilo:
"A ste čisto zmešani, a veste kaj počnete, pa če bi vam odrezali nogo, a ne vidite, da drži pot skupaj?"
"Saj ima še veliko drugih korenin, tako so mi ukazali," je nekaj momljal, ko sem mu naložila tisto o vesti in naravovarstvu in še naprej mrcvaril vsega občudovanja vredno stvaritev narave.
Vso pot naprej sem se spotikala še ob druge porezke, ki so kot v priprošnji moleli iz tal.
Še danes leži tam tista korenina, v napoto ali ne, le s presekano žilo in v človeku možat občutek zmagoslavja nad naravo.
Isto se je nedavna zgodilo s strmim pobočjem pod Barbarami. Zraščen gozdič je s svojimi koreninami zadrževal nagib. Seveda so pametni tudi to mestno ozelenelost lepega dne slekli do golega. Zato sta Pront in Preg skočila na plano, kot bi apel podobo svojo na ogled postavil. In Barbare, nekoč skrite za mogočnimi akacijami, sedaj prebadajo neštete mestne oči. In ko stojiš nad navpično goličavo, se pred tabo razgrne mestno jedro s sončnim zahodom vred. Grajska ura pa ima vse skupaj pod kontrolo. Ali so to hoteli?

Pogledu s Smukovega griča v današnjem sončnem opoldnevu pa je nekaj manjkalo. Lipi na Starem placu. Tretja je pa itak že obglavljena. Pa jo ja ne bodo pustili, saj vendar tako osamljena kazi podobo placa? In mladostnica, ki je bila zasajean na mesto prve žrtve? Še po tolikih letih se ji nič ne vidi da bo zmogla pod asfaltom razviti dovolj korenin za tristoletno življenje. Anoreksičen rečejo takemu človeku. Ja, hvala za tako podobo!
Razgoličeno mesto počasi ostaja brez hladnih senc. Te si bomo meščani ob poletni pripeki na razbeljen beton pričarali kar iz spomina. Po ptičje petje, ki nekaterim gre na živce, bomo ljubitelji narave šli na Tičnico, gledat neumnosti, pa na Stari plac.

Vsem ljubiteljem narave sončen pozdrav!
Čao! Ana

Pogled na une tam gor

2010-10-13T17:40:00.000+02:00

To megleno jesensko popoldne je prav prikladno za gledanje vase.
Že dolgo me gloda črv, kako bi ubesedila naziv povzpetnik. Nisem ravno mojster filozofije, a ker me tako čudno zmrazi ob tej besedi, še bolj pa ob ljudeh takega kova, bom nekaj svoje preproščine pustila na tem blogu.
Pomislim na vse tiste, ki so z malo truda, z zvijačami in sladkimi besedami prilezli na vrha nečesa.
Lezli so in lezli, nastradala so kolena in komolci. Nič zato, praske se itak zacelijo. Z vrha pa je tako lep razgled in vse oči so obrnjene k tebi, ti samo mahaš s čarobno paličico kot kralj na Betajnovi, ko pravi:
"Danes je moja vsa Betajnova. V svoji fari sem kralj ali moje kraljestvo je tako tesno omejeno in onkraj plota ne vedo o meni ničesar. Kar sem naredil dobrega v svoji fari, mi samemu preseda; rad bi bil dobrotnik svojega naroda, vsega naroda.
Meni je vsaka stvar tako strahovito težka, pot do cilja tako dolga.
Kadar se s kakšno stvarjo ukvarjam, se mora posrečiti pa če jih sto pogine zraven.
Kdor hoče naprej, mora preko gorkih trupel. To je pot po kateri hodim." in je Kantor nazdravil svojim maloštevilnim "prijateljem".

Ko so povzpetnika vprašali kam se mu tako mudi, ni pozabil dodati, da ga preganja čas.
Zasmilil se mi je in če bi imela dovolj močan glas, bi mu povedala kaj je čas, da je samo hip, je ljubezen, je človek in je neskončnost, vse to skupaj pa je vrh. In tam so tudi tisti, ki najraje gnezdijo pri tleh in po možnosti v ozadju savane, da so bolj varni, pogrešljivi in kljub temu dovolj vidni. Če čivknejo kakšno neumno, se jih vsaj ne sliši.
Ja, vrh, to je pa tako krušljiva zadeva. Sploh pod težkim pozlačenim tronom se rado udere, če pa še mahaš okoli sebe, gvišno izgubiš ravnotežje. Nevarnost je, da ti zmanjka zraka, te pobere višinska bolezen, skratka, še nobeden ni ostal gor, vsi so se prej ali slej znašli pod.
Zato vrh ni dolgoročna naložba in srečni bodo tisti, ki se od razdajanja ne utegnejo ukvarjati z vrhovi.

Uh, to je bilo bolj z ravninskega dela pa me je vseeno upehalo.

Že osem let nazaj se je v mojo prvo zbirko zapisalo tole:

V stremuštvu brani vsak svoj kup,
vedno više vrh presega,
večji, težji je njegov obup,
ko sesuje mu narava vsega.

Naj za hip se čas ustavi,
marsikdo naj vase se ozre,
morda vse slabo,
kar tam notri vre,
v večni ogenj naj zažge.

Čao! Ana Balantič

Predstavitev pesniške zbirke Kristine Rozman

2010-10-12T18:55:00.000+02:00

Skomarski večer 25. septembra 2010

Bil je spet en lep večer v Skomarski hiši v vasi Skomarje nad Zrečami.
Jerica Smolčnik iz Slovenj Gradca je predstavila poezijo svoje pokojne sestre dvojčice Kristine Rozman.
Dvojčici sta bili rojeni v Slovenj Gradcu, neločljivi, bitje enega srca, od prvih korakov, do osnovne šole in srednje zdravstvene šole v Piranu. Nerazdružljivi, sta tudi prakso opravili skupaj v idrijski psihiatrični bolnišnici. Čeprav sta živeli vsaka s svojo družino, sta kot bi bili ujeti v eno telo našli čas za skupno pesnenje, obdelovanje gline, Krista je slikala, Jerica pa risala čestitke.
Oblikovanje knjige in spremno besedo je Jerica zaupala meni. Kristino poezijo sem tako pospremila na literarno pot:
Ko sem Kristo spoznala na lit. nagradnem srečanju v Dobrni, je rekla, da ona samo vedri pod sestrino pesniško marelo, da pa zna še kar slikati in gnesti glino.
Tisti, "še kar" so čudovite u,etniške slike in z ornamenti obogateni glinasti izdelki.
Da tudi sama pesni, zaenkrat še v sestrini senci, sem izvedela, ko sta po vsakem lit. ali družabnem srečanju, dolgo v noč skupaj kovali rime.
Kako naj bi bilo drugače, ko sta bili s sestro dvojčico v njuni podobnosti kot ujeti v eno telo. Še za nagrado so včasih pomotoma čestitali drugi. Pa je Krista samo rekla nagrajenki:
"Veš Jera, ti kar piši, meni pa pusti nagrade!"
Sedaj po njenem preranem slovesu je za nagrade prepozno, čas je le za njeno umetniško zapuščino.
Krista je svojo bolečino, ki jo je vlačila skozi vse življenje prelila nekja v glino, nekaj s čopičem na platno, ostalo z besedami na papir, za sebe, za svoje da bi vedeli zakaj zanje živi in za vse, ki jim bodo njena dela, posebno pesmi kdaj prišle v roke.
So preproste, razumljive, brez balasta in ki kar vlečejo po večkratnem branju.
Skozi pesmi vlači nenehno vprašanje: "Zakaj se mi vse to dogaja?"
Sreča je vedno zgrešila njena vrata, zato je tolikokrat uporabila termin:
...sreča bo potrkala/vsem nam na vrata ...
Kot krik vpijočega v puščavi je cikel pesmi s konotacijo grenkobe ob vedno bolj krhkih vezeh njene družine.
Ob mamini smrti in ko nagovori popotnika, naj postane pod hrastom, ob potoku in zapuščenem mlinu, se dotakn esvojih mladostnih spominov.
Ob večnem iskanju sreče, zakaj nenadoma tael pesem, je morda slutnja prezgodnjega slovesa:

Nimam več moči,
da dalje bi hodila,
naj zdaj spočijem si,
še luč bom ugasnila.
Je končana moja pot
večnega iskanja?
Ko življenje novo se začne,
tisto z vnuki jo bom prehodila.

Njene pesmi je vredno prebrati - PREBIRATI in se ob njih zamisliti.

Ta, že 92. Skomarski večer poln emocij so s svojimi pesmimi obogatili še ljudski pevci iz Tepanja.
S prijaznimi Pohorci se je večer ob bogato obloženi mizi zavlekel pozno v noč.

Prijazno vabilo, če ima kdo od pišočih željo predstaviti svoje pesmi na takem večeru, jim je Skomarska hiša vedno na stežaj odprta pravi voditelj večerov Martin Mrzdovnik.
Zeleni oblaki smo pred leti že imeli to čast. Nastop je že malce zbledel, le svinjska glava in ostale dobrote še polnijo naše oči.

Čao! Ana Balantič

Šopek jesenskega tihožitja

2010-10-09T16:50:00.004+02:00

Sklekljana jesen.

Sedaj, ko je sonce končno prišlo z dolgih s počitnic, se mi je utrnila misel, da bi tudi jaz potegnila iz naftalina nekaj mojih klekljanih izdelkov, ki so nastajali takrat, ko se je osamljenost najbolj zabadala pod rebra.
Zato vsem prijateljem poklanjam ta šopek jesenskega tihožitja. Posebno zelenooblaški druščini, ker je pravkar minilo 6 let, odkar tudi jaz lebdim v njihovih meglicah.

Prisrčen jesenski pozdrav Čao! Ana Balantič

Srečanje seniorjev

2010-10-03T13:01:00.002+02:00

Ajdovščina 24.9.2010

Saj veste tisto o upokojencih ... Z vsem sem v zaostanku. Še o regijskem srečanju primorskih piscev seniorjev 24. septembra v ajdovski krajevni skupnosti, nisem nič pisala, tako, da me je prehitelo javno občilo.
Bom pa kar po svoje udarila. Včasih se kdo, ki se mu je izmaknil vrh, zmoti, posebno, ko je v ospredju lokalni časopis in pozabi ali pa zmanjka prostora za zapis šestih imen, da nekateri že skoraj desetletje obiskujejo srečanja seniorjev piscev, ki ga organizira JSKD revija Mentor z glavno urednico Dragico Breskvar. Leta 2001 se je tega srečanja prvič udeležila Sabina Eržen in drugo leto je v to potunkala še mene. Od takrat pa do danes so najine prispevke obdelali mentorji. tri leta zapored Peter Kuhar, Ifigenija Simonovič, dvakrat Komac, Štucin in dvakrat Slamičeva.
To pišem zato, da ne bi pozabili na našo Sabino, ki skromno kuka iz ozadja in pridno sledi seniorskim delavnicam. Da ne omenjam Vladimirja Kržišnika, ki je bil vseh osem let sprva le moj prevoznik in opazovalec, potem je še njega potegnilo v pesniške vode in zadnja 4 leta s svojimi prispevki pridno sledi tem srečanjem.
Tudi Dragica Gruden se že leta nazaj spopadala z njimi. Šele zadnji dve leti so se nam pridružile Slavica Uršič, Andra Jereb in Marta Šavli iz Podbrda, letošnja zmagovalka, po mnenju mentorice Slamičeve odlična pesnica, ki baje piše že od kar pomni. Še enkrat čestitke!
Čeprav s prezretjem v časopisu nimam nič skupnega, se vsem prezrtim kot podpredsednica RISa iskreno opravičujem.
Tokratno srečanje je zopet namočil dež, a je bilo vseeno prisrčno in zelo poučno, vsaj za nekatere, ki se udeležujemo delavnic predvsem zaradi UČENJA in ne nagrad. Čeprav je čisto neumestno iz omizja priletela opazka, s katero je avtor izdal svoje razočaranje nad izidom in vanj potunkal še mene:
"Ana, saj nisi užaljena, ker ne greš naprej?"
Kam se umakniti pred govorjenjem v mojem imenu?
Teh nekaj osti sem nastavila za morebitno še kakšno obrambo.

5.oktober 2010
Javno opravičilo

Za te osti in tisto v časopisu sem že plačalo ceno. Baje sem vse skupaj razumela hudo narobe. Zato se na tem mestu prizadeti osebi iskreno opravičujem in upam, da ne bom imela več povoda, da se še kdaj zmotim.

Ljudje smo nedotakljivi, dokler se nas kdo ne dotakne.
Ana Balantič

In še bomo pisali, ne da bi dosegli vrh s katerega lahko kaj hitro zdrkneš v globino, ampak, da se bomo družili in učili, kot smo se na logaškem območnem srečanju seniorjev, kjer smo pod mentorskim vodstvom magistre Ane Porenta prebirali svoje prispevke. Večer je bil prisrčen ob večinskem sodelovanju lit. društev Zeleni oblaki iz Logatca in idrijskega RISa. Nič ni zmotilo prijaznosti in prisrčnosti voditeljev in gostiteljev.

Lepo jesensko nedeljo želim vsem udeležencem in prijateljem.

Čao! Ana Balantič

Počitniški utrinek

2010-10-02T23:00:00.000+02:00

Zadar 20.9.2010

Že teden dni je kar sem obesila počitnice na klin spomina. Impresijo nekega popoldneva pa boste bralci tega bloga delili z mano.
S hčerjo sva se sončili pred apartmajem le nekaj metrov od obale, sončnega popoldneva in kot v olju namočenega morja. Ura se je pomikala v četrto.
Nenadoma se je oglasil moški glas. Sprva je bilo slišati kot da se sosed pogovarja po telefonu. Toda vmes se je posedel nežen ženski glas, kao da ga je dala na čevelj. Babji firbec in sva našpičili ušesa. Betonski zidi, ki obkrožajo vrtičke, so kot po mikrofonu prenašali glasove. Toliko na kup nametanih dušic in ljubavi pa še ni spravil skupaj kakšen kranjski Janez, kot se je usipalo izza žive meje, da sem skočila po beležko. Niti škripanje ležalnika ni presenetilo onih dveh akterjev.
Fant: "Nemoj dušo, ljubavi moja, nikad, nikad u životu ne bih te prevario. Zlato, čuješ ti mene dušice, ja želim samo, da kažeš, da me voliš. Niko in nikad te neče tako ljubiti kao ja, zapamti dušo, ljubavi moja."
Ženski glas. "Ma ja ne mogu ..." in glas se je igubil med grmovjem.
Fant: "Pa ljubice, kako ne shvatiš dušo, dušice, kako te volim. Ne bih ja tebi ..."
Kot psihoanalitik ali družinski svetovalec je znal na pamet vse zakonitosti, ki vodijo do sožitja.
Veliko, da se je treba pogovarjati in še enkrat samo pogovarjati, skozi pogovor se najdeta dva
"Kao što smo se našli mi. Ne brini, nije me briga šta je bilo prije, sad si moja ljubavi, dušo moja jedina, jer znaš, da volim samo tebe. Ja bi zna umrit bez tebe slatko moje, dušice jedno. Shvati ti mene, da ne smiš, da patiš od ljubomore, ne bih ja tebe prevario ni za cinu života, vjeruj mi sladkice. Rado bih umro, da mi kažeš, da me voliš."
Joj, in po polurnem enem in istem pregovarjanju fant potoči prve solze in z zlomljenim glasom v prejšnjem stilu nadaljuje monolog. Nato se odsmrka in pridobi zopet na glasu, ki odmeva med zidi. Vsake toliko se oddalji, kot bi hodil po zrak in nove inspiracije. Vmes pa še nekaj nerazumljivih ženskih besed in dragi moji kranjski Janezi prav imate, da ste tako redkobesedni, kajti jaz sem se začela dolgočasiti ob tistem nakladanju in jo pobrala v sobo.
Že proti šesti uri je šlo, malica je bila mimo in ni mi dalo, da sem jo nesla zopet na prejšnji kraj zločina. Saj ne moreš verjeti, zidovi so še vedno predvajali moški glas. Nenadoma kot bi se izstrelila iz Cape Canaverala, se izza žive meje, fant tesno prižet na ženski subjekt in ona vsa majhna, odmajata po tlakovani plaži v spremstvu plivkanja valov.
Drugi dan je bil na vrsti izlet, eden od mnogih v tem počitnikovanju v Zadru. V Skradinskem Buku sta moji dekleti raje posedali v hladni senci pod Krkinimi slapovi, jaz pa oborožena s fotoaparatom pot pod superge in sem jo mahnila po stotniji stopnic, ki se vzpenjajo na vrh razgledne točke. Tam sem poslikala vse kar je hotel vase sprejeti objektiv. Utrujena od vzpona sem na vrhu pritisnila sedalo kar na zidek, ker so bile številne klopi itak zasedene.
Glej ga zlodja, nenadoma blizu mene zavrešči poskakljiva melodija telefona. Kot da sem komaj čakala, na mehiško žajfarico, se mi je v uho nalimal glasen monolog črnolasega očalarja srednjih let. Zanalašč sem se ihtavo zapičila v njegovo faco.
"Pa dušice, znaš, da je ljubomora kao bolest. Shvati srce, da su ovi argumenti posve neosnovani. Da ti kažem srce, nemoj ti ..." Tip za trenutek ni prišel do besede.
"Ljubice, sunce zlato, ja ... " skoraj sem pritisnila na sprožilec pa me je bilo sram in sem raje dvignila svoje sedalo, ker nisem hotela še enkrat listati po Jungu in Freudu, še manj pa po Ruglju.
Ja, Dalmacijo, dušo moja i tvoje slatke riči, dala si nam deset dni sonca, doma so bile pa poplave.

Lep jesenski pozdrav! Tudi v dežju sije sonce. Drugje.

Čao! Ana Balantič

Pesem.si

2010-09-13T09:04:00.000+02:00

PESEM SI PILIM SINJI VRH

10.september 2010

Kot bi jo odrezal z nožem, se nad Vipavsko dolino konča Trnovska planota. Je kot prva stopnica kraškega roba, ki se nad tržaškim zalivom prekucne proti morju.
Nekateri se sem gor umaknejo iz doline v vročih poletnih dneh, nas literate pa je na Sinji vrh, ki s svojimi 1000 metri višine štrli nad dolino, pripeljala jesenska pesniška delavnica Pesem.si, ki si je nadela naslov PESEM SI PILIM pod mentorstvom mag. Ane Porenta, pedagoginje, pesnice in pisateljice, ki je pobudnica in skupaj z Gregorjem Grešakom soustanoviteljica in glavna urednica spletnega portala Pesem.si.
Na Sinjem vrhu nas je sprejelo sonce in gostoljubnost očeta kmečkega turizma Hieronima Vidmarja.
Najprej smo si napasli oči na bleščavi morski modrini, ki tja do Benetk in Istre nudi čudovit razgled. Marsikdo ne ve, da je tisto zeleno oko, ki se tako samotno razpira ob goriški hitri cesti, gladina umetnega jezera Vogršček.
Polnih pričakovanja, nas je 16 ukaželjnih pričelo uvod v trodnevno delavnico z razbijanjem literarnih klišejev.
Nato smo se skozi branje svojih pesmi literati spoznali med sabo.
Polnoč je ura že davno odbila, ko smo jo po prijetni, smeha polni besedni igri, pomaknili med rjuhe.
Še prej smo se nagledali neštetih luči, ki so se kopale pod nami in v daljavi tonile v morje. Za lahko noč je burja prinesla nekaj ostankov svoje moči in nas zazibala v prijeten sen.
Sobotno jutro, jasnina do morja in poskočnost literatov. Nobenega jamranja, vsi naspani in namesto make upa porisani z nasmehom.
Vse dopoldne smo pilili naše še nedodelane pesmi. Kondicija in potrpežljivost mentorice Ane ni imela meja.
Kot bi delala na akord, se ni ustavila, le takrat, ko je večini padel nikotin.
Nekaj dela ji je prevzela Lidija, ki je mojstrica za rime, ritma, kratkih oblik pesmi in seveda sonetov.
Vmes je Darinka Grmek Štrukelj iz rafije vztrajno pletla lovilce sanj in navdiha. Vsak udeleženec je bil ob koncu obdarjen z enim izdelkom. Obljubili smo, da bomo vse leto lovili sanje in jih ob letu osorej prinesli s sabo.
Po neumornem individualnem delu mentorice Ane, je večer pripadel našim najljubšim pesnikom, ki smo jih počastili z branjem njihovih del
Nekateri smo si poleg njih izbrali tudi svoje pesmi. Kot bi se zmenili, je prostor odmeval od številnih sonetov. Moj prispevek je zvenel takole:

XII sonet iz sonetnega venca

Še vidim, ko si drgetala v rosi,
ker porogljivo sem se ti zasmejal,
nikoli nisem rekel, da te ljubim,
zato zaklela si za mano v jezi.

Si rekla, naj zgorim kot iskra v kresi,
ker sem se s čustvi tvojimi zabaval,
z lažmi v srce ti puščice zabadal.
Tako svobodo sem lovil med klasi.

Zadj me svoboda je v srobotje vpredla,
želim se zopet v tvojo strugo zliti,
da skupaj - ne več sam, bi strugo bredla,

trenutkov s tabo nočem pozabiti.
Si dneve in noči kot mačka predla,
a jaz te nisem bil željan ljubiti.

XIII

A jaz te nisem bil željan ljubiti,
le vence rož sem ti s telesa trgal
in tvojo mehko svilo sem preziral,
pretrd, hotel sem tvoj pogled ubiti.

Ti nisem hotel v brazde cvet vsaditi,
ko je v nočeh še ogenj seval,
ko si odšla, moj svet se je zamajal.
Premalo sem voljan bil ponuditi.

Zdaj nož že reže čas na male kosce,
načenja skorjo let počasi.
A jaz še obletavam tvoje sence.

Tako so medli zdaj noči obrisi,
le prazna postelja, v njej čas in vice.
Zdaj črn oblak zagrinja me počasi.

XIV

Zdaj črn oblak zagrinja me počasi,
kot slap zamolklo padam prek pečine,
še vedno se boji te globočine,
ki bi spustila solze mi na prsi.

Zdaj čas hiti, obraz že gube nosi
in tudi mene starost vsipa v mline,
iz lic izgubil rdeče sem rubine,
še zmeraj pa telo sladkosti prosi.

A boš še kdaj razprla tista krila,
da se ti spet v tančice strast zaplete
in boš kot rožnati ahat zardela.

In bova sedla lahkih kril pod lipe,
v vodnjaku čašo si miru nalila.
Ko si odšla, moj glas zdrobil je šipe.

Magistrale

Ko si odšla, moj glas zdrobil je šipe.
Zakaj tako glasno, si se vprašala?
Povej! Mi boš še kdaj srce odprla,
da tam v nirvani ležem spet pod lipe?

Mar nočeš, spet, da pijem s tvoje kupe,
ko rož ti bo pomlad v lase pripela?
Zdaj v duši je grenko, ker si zbežala.
Odpusti! Spet bi te častil kot lipe,
če boš želela vase me vsejati.
Zdaj v veter molim, ki se z grape nosi,
saj nočem le od vina se smejati.

Še vidim, ko si drgetala v rosi,
a jaz te nisem bil željan ljubiti,
zdaj črn oblak zagrinja me počasi.

Za zaključek je že globoko v noč segla še družabna besedna igra in spet ni manjkalo smeha za lepe sanje.
Nedelja, literatov dan!
Za nami je bila že lepa kilometrina učenja in piljenja, da so popravljene pesmi dobile pravo formo in vsebino. Prebrali smo kar je nastalo pod vodstvom Ane Porenta in bili za uspešno delo pohvaljeni. Ker se je konec moral končati s smehom, je še zadnja besedna igra razgrela omizje.
Nekateri so šli po kosilu še na izlet v Otliško okno. Meni pa se je mudilo domov, da po letu dni zopet objamem svojo hčer, ki je iz Anglije pripotovala na počitnice v domovino.
Na koncu samo še zahvala Ani in Gregorju ter vsem, ki so me tako prisrčno sprejeli medse, čeprav še ne vedrim pod njihovo marelo PESEM.SI.

Bilo mi je lepo, se srečamo še!

Čao! Ana Balantič

Poletna literarna šola Slope 2010

2010-08-30T19:01:00.002+02:00

Slope
27. - 29. avgust 2010

Po letu dni nas je spet prignala vedoželjnost k Filetu v Slope oboroženih s tremi domačimi nalogami za tri mentorje. 16 najbolj zagretih, ki še ne vemo vsega in bi bili radi nekoč kot "uni tam gor". Čeprav profesorica Slamičeva pravi, da naj si tudi slučajno ne umišljamo kaj takega. Kdo bi nas pa spustil medse.
Naj bo kakor koli, taka šola je čisto ena fajn zadeva. Kreativni dopust. Ja, Dragica Breskvar že ve kaj manjka v tej deželi šentflorjanski. Pamet, tudi tem tu spodaj, kajpak.
Da ne bomo od dolge vožnje preveč leseno sedli v klopi, nekateri so jo primahali celo iz daljne Štajerske, nas je Dragica najprej nagnala na Hrpeljski marš. To je naravoslovno - zgodovinska učna pot.

Prvi pisni vir, ki omenja Hrpelje, je listina iz leta 1304. Vas pa je še mnogo starejša in sega v železno dobo. Ime Hrpelje naj bi bilo povezano z legendo.
Nemški grof je nameraval obiskati Reko in pot ga je vodila skozi vas. Prebivalci so ga hiteli pozdravljat. Prvi, ki je zagledal grofovo kočijo, je zaklical: Herr pelje!" Her po nemško pomeni gospod in tako naj bi nastale Hrpelje. Danes se imenuje Hrpelje Kozina
Naravoslovna pot se začne pri osnovni šoli Dragomirja Benčiča Brkina z informacijsko tablo. Ob markaciji kuščarja - zelenca, ki je zaradi zaraščanja krasa vedno redkejši gost po gmajnah, smo obhodili le del te poti in to od vaškega vodnjaka (komunske štirne) naprej. Zgrajen je bil leta 1893. Vanj se je voda stekala po žlebovih iz bližnjih hiš in vsaka je imela pravico do določene količine vode. Ženske so jo "kalale" s "kalavniki" (zajemale z vedri). Okoli njega so tlakovana tla in tam so se zbirale. Ker pa je včasih čas tekel bolj počasi, je bil kraj primeren za vse vaške čenče in "štorije".
Malo naprej se pot obregne ob ostanek dvorišča Karamonove domačije, nekoč z vseh strani obdane z visokim zidom. O višini zidu nam priča "kaluonja" in ostanek zidu na levi strani, v katerem je še vedno manjša "kaluonja". Vse skupaj je prepuščeno času in bršljanu. Na severni strani dvorišča so vidne razvaline domačije, ki je bila zgrajena leta 1574. Kot v vseh vaseh, je bilo tudi tukaj polno ledenic. Rudotova je obnovljena in rešena žalostne usode propadanja, ki so jo dočakale preostale hrpeljske ledenice.
Vedno so bile v bližini kalov. V njih so pozimi lomili in sekali led ter ga hranili v zemljo izkopani luknji globoki 6m in s premerom 8m. Led so zlagali vanjo v plasteh, mednje pa polagali slamo ali listje, da se led ni sprijel. Tudi zadnja plast je bila na debelo nastlana s tem materialom. Na vrhu ledenice, ki je bila ograjena s kraškim suhim zidom, je bila slamnata streha. V poletnem času so led z vozovi vozili v Trst in celo v Egipt.
Za kmetije je bil to dodaten vir dohodka. Ker je na krasu vedno primanjkovalo vode in zemlje, so na pradavnih, pozneje izsušenih kalih, nastajale njive, zelniki in v enega takih smo zavili na poti.
Po zgodovinskih virih je pestila naše kraje v letu 1340 velika suša, zato so se na gozdni jasi izven vasi vaščani odločili za izkop velikega odprtega vodnjaka. Vanj vodi 10 stopnic do globine 2,5m. Dno je ilovnato in ima premer 8m. Obod je iz suhega zidu za katerim je nabita ilovica. Voda v "štirn`ci" je služila za pitje, kuhanje in pranje. Na vrhu stopnic sta na vsaki strani velika kamnita čoka, ki sta služila za odlaganje lesenih škafov napolnjenih z vodo, da so jih ženske lažje dvignile na glavo. Kal, ki je le nekaj metrov niže pa je služil za napajanje živine in tovornikov. Pozneje, ko so slamnate strehe v vasi zamenjali strešniki pripeljani s tržaških dotrajanih streh, so si vaščani po žlebovih speljali vodo v vodnjake pred hišami, so to "štirn`co" uporabljali le še za pranje ovčje volne, otroci za plavanje in kopanje.
Danes je jasa nad obema očesoma prijetno počivališče z mizami in klopmi. Gozdno tišino in mir smo zmotili le šolarji s svojimi pesmimi in prozo. Prijazno občinstvo pa so bila prastara zaščitena drevesa, vodiča in zgovorni vaški zgodovinar, ki nam je za konec natresel anekdot in resnic.

Po obilni večerji, ko je tudi teran razvezal jezik, smo se lotili branja del naših najljubših pesnikov. Šele enajsta ura nas je polegla med rjuhe, nekatere pa na teraso v smeh in dobro voljo do rane druge jutranje ure.
Zjutraj smo tisti ta zgodnji iz stekleničke "Vsi na telovadbo za zdravo telo", ki nam jo je ponudila Dragica, najprej použili pilule zdravja in moči, nato šele smo se zagrebli v Filetov značilni pršutov zajtrk
Nato nas je polne krepčilnih učinkovin Vida Mokrin Pauer pesnica, pisateljica in lit. kritičarka najprej popeljala v kvantne možnosti. Spoznali smo, da je stvarnost z gledišča kvantne fizike nekaj skrivnostnega in čarobnega. V njeni resničnosti ni trdnih objektov, so samo možnosti, vse je med seboj prepleteno, vse je neločljiva celota - vse je eno.
Kvantni skok je možnost neposrednega premika z ene točke v prostoru ali času, na drugo, brez prehoda skozi katerikoli prostor ali čas.
Eden od teh zakonov je načelo nedoločenosti, po katerem je dogodek istočasno snov in energija. Od naše namere je odvisno ali vidimo eno ali drugo. Dokler subatomski delec ni opazovan, obstaja le potencialni delec. Vsi dogodki so potencialni dogodki do trenutka, ko jih začne nekdo opazovati.
Ko so bile vse kvantne zakonitosti pod streho, kolikor smo jih pač dojeli, smo se lotili pesnjenja po Vidino.
"Iz bolečine v igrivo poezijo"
Potem se je mentorica posvetila vsakemu posebej in do potankosti izpilila naša besedila, skupaj z domačimi nalogami. Meni je že takoj dala vedeti, da ne more kdo ve kaj narediti iz moje poezije in ob slovesu zašepetala, naj ostanem kar pri svojem. Ja, rime, njej še vedno ljube, ki sem jih jaz pred desetimi leti tako vztrajno pilila, me ne dohajajo več.

Po kosilu nam je sobotno popoldne prineslo pesnico, nekdanjo profesorico Barbaro Korun, ki je diplomirala iz slavistike in primerjalne književnosti.
Skozi njeno prizmo smo se sprehajali med prozo in poezijo. V svojo kritično presojo je ujela tudi naše domače naloge. Na koncu smo bili vsi istega mnenja, da nas je prijela preveč z mehko roko.

Po osmi uri smo najedeni pršuta in terana, poplaknjeni s Filetovim brinjevcem, edinstvenim v Evropi, ozaljšanim celo z zlato medaljo, prisluhnili poeziji triperesne deteljice: Vide Mokrin Pauer, Barbare Korun in Andreja Detele. Zunaj je vršala burja, ki je preganjala celodnevno nagajanje dežja in mi smo se na koncu z besedo in minuto molka poklonili še spominu 25. avgusta umrlemu psihiatru in pisatelju Jožetu Felcu.

Spopade burje z lipami, je dodobra občutila tudi zmatrana noč, ki je kljub temu dovolj zgodaj prebudila dan in povlekla sonce za žarke.
Nedeljsko jutro, telovadba in spet pršut. Joj, koliko holesterola v trejh dneh! Zdaj ga bomo morali pa doma pokuriti.
Še zadnja delavnica, tokrat z Andrejem Detelo, pisateljem, pesnikom, filozofom, ekologom,fizikom, izumiteljem in še kaj, ki tudi vse ve o kvantni fiziki in o vsem kar ga vprašaš.
"Jezik za iskren opis celovite izkušnje" je bil moto njegove delavnice.
Med drugim je ocenil naše domače naloge, z nekaterimi bolj, z drugimi manj zadovoljen. Vsi pa smo dobili odlične napotke, kako v bodoče oblikovati prozo.
Izdelke, ki so nastali v delavnici VideMokrin, smo obelodanili po kosili na literarnem branju.
Lep zaključek pod lipo in želje po še. Stisk rok in sonce je še zadnjič ujelo v objektiv naš nasmeh.

Danes sem že na vse zgodaj prejela nekaj tel. klicev, kakooooo je bilo lepoooooo in poučno.
Hvala Dragici in mentorjem!

Čao, nekateri se vidimo čez deset dni na Sinjem Vrhu drugi pa drugo leto.
Ana Balantič

Barbara Korun, Andrej Detela in Vida Mokrin Pauer

mačja hišica

mačji trijo

fotografije Vladimir Kržišnik

Jože Felc Živeti življenje in memoriam

2010-08-25T16:39:00.006+02:00

V spomin
Pred mano leži zadnje dejanje Osamelca iz Idrije, dr. Jožeta Felca. Naslov ima Živeti življenje.
in v njem posvetilo:
Spoštovani Ani Balantič z naklonjenostjo in v zahvalo.
Nič ni zdravega,
kar ni bolno,
in vse je bolno,
če je zdravo. (J.F.)

Deset let je spremljal moje literarno ustvarjanje in bil recenzor moji prvi pesniški zbirki. Njegove spodbudne besede so mi bile nov veter v jadra poezije.
"Le shrani, nekoč bo imelo veliko vrednost," mi je rekla njegova prijateljica, ko sem dobila prvo Felčevo pismo.
Nikoli ne bo prebral mojih misli v zahvalo, ki so danes ... prispele na njegov naslov.
" Ko bom prebrala vašo knjigo bom modrejša.
Dokler sebe in druge še lahko prepričujemo, da smo v redu, živimo, čepra z večnim vprašajem kot pravite vi: "Zakaj prav jaz?"
Ja, zakaj prav jaz ne morem sama med ljudi?
Zakaj ne morete vi in še toliko drugih?
Če bi vsa ta množica lahko, potem bi bil svet prav zagotovo drugačen.
Da bi vam bilo še dolgo živeti tako plodno življenje. Iz srca vam želim notranjega miru, zdravja in svetlih trenutkov."

"Borim se!" je bil njegov moto. In v 42 letih, ki jih je preživel kot specialist psihiatrije in nevrologije v Psihiatrični bolnišnici "na griču" je res dosegel nemogoče ter se prisilil živeti v nemogočem in z nemogočim, je zapisano v prologu zadnje knjige.
Rekel je, da so k njemu ljudje hodili predvsem po besedo. Nekaterim je bil edino upanje. Kot samotni jezdec zaznamovan s težko boleznijo in priklenjen na invalidski voziček, bi velikokrat sam potreboval čudežno besedo.
"Tako rad bi nekoč v živo spoznal ta čudoviti glas iz radia," si je nekoč, ob večnem vprašaju smisla in nesmisla svojega življenja ob napredujoči bolezni zaželel. In v njegov svet je nenadoma stopila Alenka Hoefferle, ki mu je bila potem skoraj tri desetletja mali čudež, sončni žarek in smisel.

Esejist, pisatelj, pesnik in publicist, je svoje življenje in izkušnje razgrnil v 16 knjigah.

Izmučen od nove bolezni, včasih s temnim ozadjem, a kljub temu poln optimizma je čakal na zadnjo.
Čakal je tudi čas. Komaj toliko, da se mu je knjiga dodobra posedla v naročje, že je usoda zamahnila ...
V vseh nas, ki smo mu bili blizu pa bo ostal Duša imena , kot je nekoč naslovil svoj roman.

In tako mi je še nedavna napisal:

Pravkar sva se slišala. Moji Lejčici narekujem kakšno misel za vas. Kaj misel, hvaležnost bi vam rad izrazil, ko ste s tako nepričakovanim pismom meni prinesli v moj štajerski gaj veliko topline, utripa mesta, ki je moj dom, in duše, ki mi je sorodna in draga.
Ne morem, da vam ne bi izkazal pozornost z verzi. Morda boste rekli. To so prigodnice. Ne, niso! So iskreni napev moje trenutne simfonije - so stavek današnjega dne, so zelena veja pomladi 2010. Vse, kar premore prijateljstvo in človeški navdih, je v tej moji skladnji.

Odgovor pesnici Ani Balantič

Od doma pride glas,
razpne besedo, sprosti ljubezen,
ko da v daljavah prav za nas
iz temnih brezen
se zrivajo na beli dan
ljudje, ki v nori slutnji sanje zro.
Jetnik zazna, da sploh ni sam,
ko kliče k nebu:
"Tako težko sem vas dočakal, o gospa."
Postojte, saj me poznate z Griča,
saj moja neutešenost vas pozna
in dobro ve, da veličastje niča
besede je nečimrn okras
samo na videz, v resnici je posoda veličastja,
ki ga podarja nam Parnas.
Da, od vas prihaja to razkošje rastja.

Prihaja, prišlo je na sobotni dan
v prostorček, ki je dar in je samica.
Saj jaz gospa, sem ves zavdan od pisma.
Saj veste, jaz otrok sem z Griča.
a to ni vse, prišlo je pismo belo,
mi reklo: "Dragi otrok, ljubi potohodec,
kako si?"
Zajokal sem, potem zapel veselo:
"Gospa, ali ne veste, da me ni?"

Saj mene ni, dejal je Benjamin.
Moj zvesti mož, nekoč povprašan, kako je,
dejal je sparaševalcu:
Oh ta čudni opomin!
Saj nisem, to se vendar ve!

In vi gospa, vaš blagi glas
sprašuje me: "Kako ste, dragi doktor?"
dol z Griča sem se spustil prav med vas,
da v vaši skladbi bil bi dur, da bil bi mol.
Vse bi rad bil, moja gospa,
a, kot veste, pesem se zapoje, da duša jo zazna.

po nareku zapisala soproga Lejčica 16. junija 2010

Hvala Jože še enkrat, kjer koli že pesni sedaj tvoja duša.

Ana Balantič

Poletni škljoc

2010-08-12T14:43:00.000+02:00

8.avgust 2010
Začelo se je takole:

"Ne približaj se mi, je zasikalo morje, ker sem jezno na ves svet, na Prevent, Global, na stadion, na komedijo s koprskimi palmami, ki niso bile več žive, sedaj so baje zopet žive in nazaj posajene, na stotnijo razkošnih jaht, ki so kot kužki samo privezane v marini in se pod tujo zastavo oglašajo po slovensko,
invalidi morajo pa v glavni sezoni plačati vstopnino za bazen, fuj," in je vrglo peno s sebe, ko sem ga hotela potipati.

Še sonce se je ustrašilo in jo pomaknilo za klif. Na nebo sramežljivo prilepilo le majhen vzorec svoje moči.

Nato sta v objektiv skočila še dvojčka, ki sta svoj pozerski šarm poklonjala zadnjim sprehajalcem. In mir se je polegel na Simonov zaliv.

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lep morski pozdrav do naslednjič, ko bo že poletna šola v Slopah.
Čao! Ana Balantič

Sotočja

2010-08-02T09:49:00.001+02:00

30. julij 2010

Večjezično srečanje v Robidišču

Čisto na robu Breginjskega kota, v Robidišču, tam, kjer se jezik že nagne v beneško narečje, je bilo v sodelovanju z društvom Stol iz Breginja večjezično srečanje literatov, ki so sodelovali v literarnem natečaju Posočje 2009.
Med deli iz širne Slovenije in Benečije, ki so izšla v literarni zbirki Sotočja, je tokratna predstavitev pripadla avtorjem izza nekdanje meje, ki od nimar kuražnu po sloviensko guorijo.
Se mi je zdelo, da poslušam našo idrijsko špraho. Toliko njihovih besed se je nateklo k nam, ko so skozi stoletja iz furlanske in rezijske strani prihajale družine rudarit v naš rudnik. Celo moji predniki so baje leta 1770. od tam nekje prinesli priimek Canducci, ponašeno Kanduč.
Ko se je pogorje Kobariškega Stola že kopalo v zadnjih sončnih zdihljajih in je dolina pod njim dobivala zamolklo zaspano barvo, je v kozarce zašumela penina. Krst osme lit. zbirke Sotočja v katerem je 48 avtorjev objavilo svoja dela, je bil na dvorišču pred domačijo, ki se trudi ohraniti in prikazati zapuščino prvinskega življenja. Nema priča trpljenja ljudi, ki so se spopadali s kamnom, skopo kraško zemljo in preskromnimi bivališči.

Marina Cernetig, Silva Seljak in Vida Škvor, zvezde srečanja pred muzejsko domačijo

Tako pa izgleda prenovljena hiša moje sošolke Ide v vasi Logje sedem kilometrov pred Robidiščem

Marina Cernetig pesnica in kulturna delavka iz Špetra, ki je izdala pesniško zbirko "Pa nič nie še umarlo", je ob poudarku, da se sedaj, ko ni več meje, tudi jezik bolj svobodno pretaka. Ja, deležni smo bili gostoljubja predsednice društva Stol Vide Škvor, ki je tudi sama prijela za kuhalnico in koordinatorke JSKD Tolmin Silve Seljak. Ob zadovoljnih obiskovalcih so se vaške dobrote vidno umikale z miz.

Ko se je temina potegnila iz doline, so oder pred gostiščem zasedli mladi benečani z ansamblom BK evolution. Skladbe Pink Foydov in pesmi Ferija Lainščka z beneškim melosom so prijetno zaključevale literarno srečanje."Ma, na pujdeš zdej damau, ka se je žur šele začnu?" mi je Zlatko prinesel jakno, da ja ne bi imela vzroka pobegniti. Vseeno je bila že krepko polnoč, ko sem doma obrnila ključ in še dolgo mlela prijetno srečanje z dobrimi ljudmi.
Marjetka, kaj več rečemo v septembru. Glavno, da smo se srečali. Besede tako ne povedo vsega. Obema še en topel objem in prijetno poletje.
Marini, Vidi in Silvi pa še enkrat prisrčna hvala za čudovito srečanje.
Sedaj grem na morje. Na slovensko, da se potopim v žlico našega, dokler ga še imamo.
Samo še teh nekaj črk in pobašem v kufre. Se že mudi.
Se slišimo.
Čao! Ana Balantič

Patricija Dodič in ČRNO OBROBLJENE OČI

2010-07-23T17:04:00.000+02:00

Vasica Rodik ob vznožju Brkinov je imela ta večer prav res Črno obrobljene oči.
S prekrasnim ambientom pravkar odprtega kmečkega turizma Frišketovih se je ujel žametni glas pesnice Patricije Dodič univ. dipl. slovenistke in francistke doma iz vasi Obrov, ki je "jušto na konfini" Brkinov, Krasa in Čičarije, med Italijo, Slovenijo in Hrvaško.
Pred leti je bila dobitnica nagrade za najboljšo regijsko pesnico na Mladi Urški in drugo nagrajena na Veronikinih dnevih v Novem Mestu.
"Enkrat takrat, ko so cvetele rože vseh barv ... takrat enkrat me je vesolje izpljunilo na ta planetek ... Pišem od kar pomnim. Prva pesem je nastala v tretjem razredu. Tisti čas, ko so sošolci napisali nekaj vrstic, je moja pesem dobila nekaj strani. Učiteljica se je držala za kateder in se smejala dolgi izpovedi brez repa in glave. Ampak rimala se pa je!"
Tako se je predstavila gostobesedka in med trepetajoči plamen bakle, ki se je poigraval z njenim nasmehom, dodala morje novih pesmi iz druge pesniške zbirke Črno obrobljene oči.
Kitarist in pevec Toni Škrlj iz dua Romantik, ta večer solist, ker se je njegov duo partner Kristjan Dekleva maturantsko namakal nekje na morju, pa je izpod slamnika v njeno poezijo vnesel nekaj romantike v stilu"ala Istok Mlakar".
Patricija pa je nadaljevala: "Moja zgodba se ne konča s prvo in drugo knjig. Se kar nadaljuje. Pesmi samo zorijo in meni tako ljuba gostota pridevnikov se izčiščuje. Ne bom preveč bluzila o tem kaj pomeni beseda POBOŽ, ki sem jo izumila.
To je: neminljivost dotika - prižemanje h koži - meander občutij - ko si rečeva, da je lepo - to je ... Mama je ob čudnih besedah vedno poskočila, češ, saj imam vendar nekaj izobrazbe, pa take mečem ven. No, ste videli sem že zabluzila. Ostalo si preberite kar v pesmi! Seveda tudi pesem zvonov rodiške Svete Trojice, ki pravkar poje večerni Ave, je en tak POBOŽ," je svoj smeh in odmev brona, ki se je vmešal v njeno pripoved, stresla med poslušalce.
Ja, do solz nas je pobožala s svojo neustavljivo pripovedjo, njene prijatelje, in vsakemu dodala še topel objem snidenja in slovesa.
"Če bi vedela, da prideš nocoj, bi ti prinesla vrtnico, pa pridi še, ki te imam tako rada!" me ni spustila iz objema.
"Pridem še in te pobožam!" Ana
Patricijo, ki je že lani svojo prvo pesniško zbirko predstavila v Idriji in njene mlade glasbene spremljevalce bomo imeli zopet priliko srečati v Idriji 14. avgusta 2010 na placu ali v kavarni. Vabljeni, ne bo vam žal.

Nekdo je vprašal, kaj je to pobož

Neminljivost dotika.
Šepetalec senc.
Ko s prstom narišeš zemljevid -
od tretjega očesa navzdol proti konici nosu.
Menda to delamo le pripadniki istega rodu.
Drugačno zavetrje srca - vzporedno z nasmehom.
Prižemanje h koži - kalejdoskopski preblisk miru.
Meandri občutij - do zabrisa čudenj in strahu.
Zakljunjanje in zaklinjanje.
Zaklepanje in odklepanje.
Cezannov magnetizem s hrbtiščem dlani.
Ko odmisliš in zabrišeš, kar je odvečnega.
Mirujoči gib in rdeča pentlja.
Mezenje drugačnih nebes skozi ožilje poti.
Ko se zaobliš, preden padeš na tla.
Ko pokrčiš kolena in vsrčiš vse energije sveta.
Ko se zaluniš, zasončiš, zasenčiš, odsenčiš.
Ko veš.
Ko od začetka do začetka žariš.
Božaš razpoke.
Čutiš.
Veš.
Ko mi ponudiš sedenje na klopi
ob bambusu in gledanju v nebo.
Medtem ko čas jezikuje okoli ušes, oči in teles.
Ko postajava všitek tišine in brstenje v smehu.
Ko si rečeva, da je lepo.
Ko se mi skozi razporek dotikaš bradavic.
To je pobož.

Patricija Dodič

Lep sončno pesniški pozdrav!
Čao! Ana Balantič

Ko zacveti sončna roža šentjanževka

2010-07-19T17:17:00.003+02:00

     Tisti, ki počitnikujemo celo leto, gremo ta čas, ko se drugi potijo na morju, nabirat zdravilne rožice.
     Ko se zvijugaš do Vojskarske planote, se tam počutiš kot orel. Zamahneš s krili in izgine vsa mestna zatohlost prepojena s foušijo, sosedskimi interesi in zdrahami.
Šenjanževa roža, ki nosi v sebi sonce, osvetli temne strani duše, pozdravi živce in razveseli srce, te zvabi v globače, čez senožeti in obronke, kjer ne srečaš žive duše. Le srno splašiš, ko prilomastiš do roba jase, da počeneš za nujo in zajca vidiš, ki jo, bog ve pred kom, ubira čez hrib. Zato tam gori rasejo zdravje in dobri ljudje. Seveda z izjemami kot povsod. So taki, ki te imajo radi in ti natrosijo zgodb, ki jih ni v nobeni knjigi ali TV oddaji.
     So v hiši, ki stoji na ovinku pod vasjo, vsa v rožah kot pravljica, le cesta je zarezana med njo in razkošno lipo, ki lahko v svojo senco sprejme stotnijo ljudi.
     "Dokler je žled ni oklestil, si tudi ob večjem dežju ostal pod njo suh. Vedno so se kosci in grabljice odpočivali v njeni hladni sapi. Če bi znala govoriti, koliko zgodb bi, razen dišečega cvetja, še natresla?"
Tako v njenem hladu z mano možujeta dekleti ob domačem ribezovem soku.

     Že dolgo se poznamo. Njune stiske so nas še bolj zbližale. Le nekaj let pred upokojitvijo, sta čez noč ostali brez službe. Ni ga bilo, ki bi jima dal pravi nasvet in pomoč. Cela planota ni premogla koščka praznega prostora kamor bi ob zaprtju trgovine spravili robo. Vsi so, misleč samo nase, dvignili roke. Še več, celo posmehovali so se in nekdo iz doline je junačil:
   "Zdaj pa imata, ker se nista omožili.!"
   "A da bi ju kdo pretepal in grdo gledal, kot ti tvojo! Saj nisi vreden, da te sploh pogledata!" mu je nekdo zaloputnil usta.
Celo od božjega poslanca je prišlo samo nekaj tolažilnih besed in:
    "Jaz ne morem nič pri tem!"
     "Lahko bi oznanil in bi ga poslušali verniki in zakrknjenci!" sem vzrojila, ko se mi je nabrala vaška brezbrižnost, ki sta mi jo, že prepozno, boječe zaupali. Oni dve sta samo sklonili glavo. Vseeno se je kolo začelo vrteti v pravo smer. Nasveti nekaterih služb so samo pokasirali njuno bedo, omilil jo je čas, ki je postal njun zaveznik. Seveda so ostale skrbi, vendar živce sta si pa le odpočili. Čisto spodobno živita, čeprav pri hiši ni bilo nikoli avta in televizije, ki bi ju poneumljala.
     "Saj imava danes še več dela. Le kako sva zmogli še tisto vaško trgovino? Ampak svobodni sva, lakote ni in za ata lahko bolje skrbiva,"otroško naivno obe hkrati potisneta vame vse, kar sem jima pred leti vztrajno dopovedovala. Kako me poboža njun vzklik betežnemu očetu:
     "Ata, šivilja gre, tista ...
Kadar se katera oglasi pri meni, ne pozabi na atove pozdrave.
Da bi me tikali, o to pa ne.

     "Marec se je pravkar izvil iz zimskega obroča in midve že tri noči nisva spali. Čisto preč sva bili. Ata v 93. letu, skoraj čisto slep. Na hitro se ga je nekaj lotilo. Ponoči je že tako oslabel, da je morala priti zdravnica.
Komaj smo ga spravili malo k sebi, ko se je naenkrat v štali začel direndaj. Koza! Po vsej sili je hotela ravno tisto noč stresti breme iz sebe. Ja, primeketalo je, se takoj postavilo na noge in poiskalo sesek.
Kot bi pognal tekoči trak, se je zgodba naslednjo noč ponovila.
     "Kar če naj bo, jaz ne morem več, pa magari če bo stril Belko!" se je tretjo noč uprlo Jožici, ki je kljub utrujenost ni zapustila hudo mušnost.
Ker gre v tretje rado, so bile v štali spet potrebne babice. Ko vse na vasi že spi, bi bila za kompliciran porod potrebna še moška roka. Pamet nama je od neprespanosti delala bolj tako. Pa sva vrgli sosedovega zaspanca iz tople postelje. Krepko se je lotil zadeve in tretjemu meketaču pomagal na svet.
V nekaj tedenskih presledkih, da sva se vsaj pošteno naspali, so mu sledili še trije. Zadnja mama pa se je štironožcu odrekla. Dudek je, hvala bogu, zrasel ob kravjem mleku. Mlada krava je komaj zmogla njegovo ješčnost in za nas je ostajalo le malo mleka. Ampak kam naenkrat z vso živadjo v tej majhni štali? Sosed je moral venomer nekaj cimprati, tu in tam kaj podšprajcati, da so nastale nove jasli za Belka, Rjavko, Liska Piko in Pikico in Črnka, za ostale, skupaj jih je štirinajst, še niti imen nimava." mi je natrosila Silva tisti večer pod lipo, ko je Črnko, ki jima jih je špičil najbolj neumne, tam za hišo še zadnjič pomežiknil v oranžasto kovinsko zarjo, ki se je umikala za Alpe.
     "Ja, ja, taka je ta, nihče jih ne pride kupit za nadaljno rejo, vsi bi jih spravili le v skrinje. Nama se pa tako smilijo," mi s prizanesljivim očitkom potožita dekleti, kot v molitev skleneta roke in se za trenutek pogrezneta vase.
     "Čudna je ta veriga preživetja! Kadar pride mesar nič ne vpraša in midve zamašiva ušesa in jo ubereva proti vasi."
Tokrat smo bile tri in kot bi predrl jez je začelo vreti iz njiju ter zabrisalo dogajanje doli za hišo.

     "Lastovke že vsa leta gnezdijo v našem hlevu. Ne veste, kako so gradile gnezda. Prva gradnja se jim je zrušila in z vztrajnostjo je nastajala druga. Letos kot zakleto nobeno gnezdo ne zdrži dolgo. Lastoke čepijo kar na ceveh in znova poizkušajo srečo. Da bi se preselile drugam, to pa ne! Morda jim bo tokrat uspelo?
Nič se ne menijo za naju, ko že na vse zgodaj robaniva okoli njih. Vedno počakajo toliko časa, da se iz hleva spravi najprej živina, za njo se speljejo one. A ne kar nekam v daljave. Nad drobnico krožijo ves ljubi dan. Le kako ti žival ve kdo kam paše? Ko večer poleže živino po hlevu, se pripeljejo tudi one, nekajkrat obletijo hišo in pregledajo hlev kot češ:
     "Vse je pod kontrolo!" Potem se potuhnejo v svoje perje in sanjajo veter na Vojskarski planoti."

Tako ena čez drugo hitita pripovedovati sestri, ki jima od jutra do trde teme pridne roke in oster gorski zrak pomagajo preživeti na majhni kmetiji.
Če bi bile besede dovolj!

Lepe počitnice, kjer koli boste nabirali zdravje, vam želim!
Čao! Ana Balantič

Festival v Benečiji

2010-07-10T16:20:00.001+02:00

Benečija, sploh tisti del ob meji, mi ne da miru.. Čeprav ga je sam breg in lesovje, le tu in tam v strmino naslonjene vasice. Od daleč videti kot golobnjaki z zvonikom na vrhu. Hiše se kot preplašeni otroci obešajo ena na drugo, da bi jih bližina obvarovala pred samoto.
Ena takih je Topolovo, ki je podobno orlovskemu gnezdu. Ene same štenge in skrlasti labirint ozkih poti, ki se kot pajkova mreža razpredajo med hišami. Tam, skora nad petsto metri višine se zgoraj pri cerkvi konča tudi cesta. Zato so temu kraji okoli sedemdesetih let dali nadimek Postaja Topoluove, kjer so se ljudje od nekdaj ustavljali, doživeli in odšli. Poti naprej itak ni bilo, samo zid in državna meja. Danes v vasi živita samo še dve družini,. Ostalo množico zapuščenih hiš, štal in prizidkov so nekdanji lastniki preuredili v počitniška bivališča.
Na obcestni kamen je umetnik zapisal: "Nebo nima mej!"
V tem kulturnem duhu, predvsem slovenskem in s festivalskim pridihom, vsako poletje zaživi vas. Do sedaj se je tam predstavilo nič koliko znanih domačih in tujih umetnikov. K temu pripomore privlačnost slovenskega narečja, kontrasti prvinske narave in glasna govorica kamna, ki se že od leta 1275 na strmem pobočju sestavlja v tisočere možne arhitekturne oblike.
"Ana pridi, boš doživela kulturo malo drugače," me je tja zvabil Zlatko Smrekar predsednik KUD PO.BE.RE.
Po dveh urah ovinkov, vzponov in padcev, končno Postaja Topolovo. Z vprašanjem daleč prideš, smo druščina treh osebkov pretolkla kar nekaj šteng, ozkih prehodov, spotoma je Lado v objektiv polovil vse ganke, polkna, mostovže prizidke in škarpe, da smo prišli do kraja dogodka.
"Da ne boš razočarana, tukaj ni nič odvisno od ure, samo pred mrakom in po njem in kar bo pa bo," mi je hitel pojasnjevati Zlatko med prisrčnim objemom, presenečen, da sem sem zares odzvala povabilu.
"Ko si pa tako cincala v telefon."
Približno ob osmih, pred mrakom, je edina ravnica pred štalo napolnila množica obiskovalcev.
Duo, kontrabasist in skladatelj Tomaž Grom, ki je študiral na Brucknerjevem konservatoriju v Linzu, prejemnik Zlate ptice in obiskovalec svetovnih festivalov in tolkalist Seiji Murayama, eksperimentalni glasbenik, improvizator in skladatelj živeč v Parizu, oba svetovno znana, sta skupaj izdala celo zgoščenko Nepretrganost.
No ja, za tisto preškripavanje pa moraš res biti bolj glasbeno podkovan, da ga razumeš.
"Pa veš koliko let študija je potrebno za to," mi reče Valči učiteljica glasbe.
Ob mraku smo se posedli na majhno dvorišče pred pobeljeno steno (platno). Projekcija dokumentarnega filma Trenutki reke, Soča Sooča, avtoric Anje Medved in Nadje Velušček, nas je kot medkulturni okoljski projekt popeljal po eni najlepših rek od izvira do izliva v morje.
Zaključek je dodal publicist in pisatelj Ervin Hladnik Milharčič. Vse kar je naložil narodu je bilo v Italijanščini. Mogoče je na koncu dodal kaj v materinščini. O čem je bila debata čisti Slovenci nismo imeli pojma in smo jo po enajsti uri podurhali domov.Od tam smo seveda odšli lačni, ker so bili baje njoki v restavraciji zanič.
Zlatko: Da se bodo oni kulturno vedli še najmanj do enih in naj pridem 16. spet in 18. tudi, ko bo pisatelj Boris Pahor predstavil svojo novo knjigo pisem in tako dalje. Potem je lepilo le popustilo, pomahali smo si, objeli pozaprta polkna in pustili hlad kraškega kamna v orlovskem gnezdu na Postaji Topolovo.

Do literarne šole v Slopah pa vesele počitnice. Naša Branka predsednica Zelenih oblakov se je na to odzvala takole:
"Komu drugemu bi plačalo društvo kotizacijo, kot vama z Vladimirjem, ki sta tako vestna obiskovalca šole pa še finančno od vseh najbolj na šibkih nogah."
Ja, kaj takega se zgodi samo v pravljici, da nekdo vidi tudi tvojo vsakomesečno stisko in ti kot zlata ribica izpolni željo. Hvala Branka, še za nazaj!

Toplo morje, hladno pijačo in eno veliko srce želim vsem, ki me imajo radi in dodajam malo pesniškega navdiha.

Zaradi odhajanja

Zate sem pozabila morje,
ker si bil val,
ki sem ga božala.
Zate sem pozabila
gore in reko,
ki je odnesla nasmeh,
ker si bil mimobežnica,
ki ne bo več dotik,
ker si bil sanje,
ki še vedno mečkajo blazino,
ker si odhajal,
ko si leta hodil mimo
in samo odhajal,
da si lahko odšel za vedno.

Čao! Ana Balantič

Kresni teden v Hotedršici

2010-06-28T18:08:00.001+02:00

Začelo se je na Kresnika dan. Kres in vaško rajanje. To že itak poznamo.
Sobota pa je bila malo drugačna. Najprej je zagorelo pred sosedovim kozolcem. Vsi škafi in lavorji in kangle so bili takoj v gasilskih rokah. Polivalo se je in dimilo.
"Da ne bo zares zagorelo, ker so tako počasni," je bleknila Francka. No, k sreči je bil to samo prikaz kako se je gasilo včasih.

Ko je v zvoniku že davno odbilo uro začetka, so šele začeli obiskovalci kot ščurki lezti iz vseh dohodov in Plečnikovo stopnišče pred cerkvijo, prekrasen ambient za kulturne prireditve je počil po šivih. Klopi, stoli in celo lipa je prišla prav, da so se naslonili vsaj hrbti.
Domača folklorna skupina je združila 105. obletnico praznovanja gasilskega društva s Kresno nedeljo in
na Rajajmo s prijatelji gasilci, je povabila tudi literatko Zelenih oblakov iz Logatca Francko Čuk, gasilko, scenaristko in vodjo sobotnega in nedeljskega programa. Ker Francka ve, da nikoli ne rečem ne, je seveda povabila tudi mene. Najini recitaciji so spremljale mlade glasbenice, učenke razreda kljunastih flavt in citer iz idrijske Glasbene šole pod mentorskim vodstvom gospe Valči Kavčič in gospe Teje Ličar Močnik.

Udarci ure v cerkvenem zvoniku pa so za tem posegli v plesno točko domače folklorne skupine, ki je ob tej motnji še močneje udarila s petami ob tla.

V goste je bila povabljena tudi folklorna skupina Pušeljc iz Ljubljane. Same ženske. Moške plesalce so si pa kar same naredile. Nadele so si hlače, lajbče in klobuke pa je šlo v parih naokrog. Najprej z belokranjskimi plesi potem še prekmurskimi.

Bas, kitara, violina in harmonika, tudi ti so prišli na vrsto in ko je bil tlak od urnih nog že dodobra razgret, so se tam izpod lipe dvignile najprej roke, potem so se na prizorišče prisukali še pari iz občinstva. Mikrofon je izdal, da je to za cel avtobus Holandcev, ki so na internetu zvedeli za to prireditev. Dodobra razvneti so bili potem povabljeni še na ples, ki ga zna ves svet in dolga prešerna kača, ki se je razvila z obema folklornima skupinama in turisti, je po malo manj kot dveh urah sporeda klicala po še.

"Pa tako sva s povezovalko računali, da bo vse skupaj trajalo le dobro uro, prav štopali sva," je nervozno pogledovala na turn v gasilsko uniformo oblečena Francka.
"Bejž, bejž Francka, a ne vidiš, kako je ljudem všeč, da se nobenemu ne da iz stola," sem jo mirila, ko je mencala zraven mene.
Obiskovalci so kar sedeli in bi še.
No, nagrade zaslužnim mladim gasilcem so bile podeljene, šopki nastopajočim tudi in dvorana je nato z zakusko poskrbela še za lačne in žejne notranje organe. Gostilna pri Turku se je tokrat sped odrezala.
Bilo je veselokresno, prisrčno in sladkosnedo.

Francka Čuk in njen mož Janez

Nadaljevanje je sledilo v nedeljo, kjer je Francka vodila dramsko skupino, ki je z njenim scenarijem prikazala nekdanjo ŠTELNGO.
Jaz sem šla pa na Prem, kjer je bila javna tribuna literarnih revij

in Literarni panj, razglasitev rezultatov natečaja Prem 2010 za najboljšo pesniško zbirko. To nagrado je prejela pesnica Maja Razboršek

Veliko poletnih iskric v očeh in prijaznih nasmehov vam želi Ana Balantič
Čao!

Ko Kresnik prižge grmado

2010-06-24T16:43:00.003+02:00

Kako težko se je prebuditi
ob vonju pokošene trave,
ko sanjaš z odprtimi očmi
zelene bukove liste,
odvijajoče svitke praproti,
frfotanje splašene kanje
in žlobudranje potoka.

"Prebudi se!" potrkava voda ob kamne.

Nocoj, ko bo Kresnik prižgal grmado,
bodo zaplesali demoni,
furije bodo skakale čez plamen.

"Stopi pod hrast in nariši ris!"

Na križpotu obrano praprotno seme
natresi v uho in ti bo razodeto
o srni, o kapljah krvi,
ki jih je posrkal smrekov vršiček
zataknjen v gobček zamrlega krika,
vdanega lovski sreči1

!Glej, da ne padeš v temo prežgano od isker!"
Ana Balantič

V tem duhu je zagorel kres v hotejnski grapi, pri Dragici in Francu Grudnovima.

Ob zapuščeni predvojni žagi čisto na koncu grape, stoji ob zajezenem ribniku njuna počitniška hišica. Na dan, ko Kresnik dan prevesi, nas je pred sedmo uro zvečer člane RISa sredi jase pričakal visok stožec skrbno naloženih polen, pod previsom razpotegnjene mize in smejoča dobrodošlica gostiteljev.

Pod vodstvom Slavice Uršič in ob spremljavi mladega kitarista Janeža, in gostje Gaje Rupnik, ki je prav te dni dobila prvo nagrado za najboljšo osnovnošolsko pesnico Župančičevo frulico, smo se šli skoraj dveurni literarni maraton. Ob zahvali za čestitke, nam je Gaja je povedala, da se kljub rosnim letom zelo dobro počuti v naši druščini.

Napolnjeni s pesmimi, zgodbami in prigodnicami, smo se za zaključek že ob sladko obloženih mizah, lotili še golaža s polento, ki ga je celo popoldne pridno cmarila Dragica v svoji poljski kuhinji. ( kot za časa soške fronte).

Ker je tema je že zdavnaj pregnala sonce iz grape in zapodila hladne sape med nas, je bil čas, da zaplešejo iskre. Franc je zakuril in prasket plamenov je kmalu prevpil "Mi se imamo radi"
Zrak je zajela toplota in nostalgija. Odpadla je le romanca, ki bi jo pričaral, zaradi službe odsotni Dare Likar s svojo kitaro. Škoda!
Ko je dimna zavesa ulovila najvišjo točko, se je jasa spremenila v Broadway dance stage. Dragica, njena sestra in še ena članica plesnega društva, so odplesale musical v stilu Mojce Horvat. Pa kako jim je šlo od nog in rok. Da niso imele v rokah marele zaradi dežja, je bilo videti po mesečini, ki se je kosala z ognjenimi zublji.

Ko se je ura že bližala enajsti, sem malo pogledala naokoli, če je kdo zaspal pod drevesom s polnimi ušesi praprotnega semena. Vsi so bili budni in o razodetjih tudi letos ne bo nič. Še Stankin drobiž je budno gledal v svet kot sredi popoldneva.

Le idrijske anekdote našega slikarja in potohodnika Rafka Terpina, ob katerih je naš smeh pognalo čez vrhove grape, bodo ostale še dolgo v ušesih in v spominu.

Mističnost, ki jo ustvari kresna noč, je od nekdaj privlačila ljudi, da so verjeli vražam in bajanju. Nekoč sem o tem tudi sama nekaj zapisala in prisotnim, že malce utrujenim članom, to tudi prebrala.

V črnih kartah

Je s tankimi prsti krožila po krogli,
vranjih oči se ozirala vame
in nekaj mrmrala s čarnih je kart.
Usodo je vrgla na mizo ciganka.

Dejala s skrivnostnim nasmehom,
da čaka me sreča, ljubezen in slava
in delo, bogastvo in mnogo besed.
Pa nisem verjela v ta zviti pogled.

Dela bilo je preveč in sreče prav malo,
za vzorec ljubezni, premalo za dva,
vse bogastvo so pesmi, v njih mnogo besed,
slava prišla bo po smrti.

Tekla so leta, v lase se je vpletla jesen.
Odšla je ciganka in njene vražje oči,
se zgubila je krogla kristalna
in v kartah scefranih usodne poti.

Še nekaj diapozitivov smo si ogledali in počasi se je v pepel pogrezal ta čudoviti večer. Odšle so ciganke in praprot in mnogo besed in samo še stiski rok z obljubami, da drugo leto prižgemo nov kres.

Prisotnim in odsotnim prav lep prvopoletni pozdrav!

Pa še malo samohvale. Uh!
Slava prišla bo po smrti.
Ko se je današnje jutro že dodobro ogrelo, me je pobožal telefonski klic. Založba Ekslibris, ki je razpisala natečaj za najboljšo izvirno pesniško zbirko, me je obvestila, da sem ena med izbranimi, ki so jih s svojim talentom prepričali, da si zaslužijo objavo v zborniku in je na tak način, tako so rekli drugi, tudi zmagovalec.
Natis knjige v 100 izvodih pa si je prislužil Andrej Grilc z zbirko NY.

Čao! Ana Balantič

Daretov prvenec Kovač je dec

2010-06-20T12:07:00.003+02:00

Kako bi rekli današnji nedelji. Vse najslabše! Zimsko, deževno poletje in kot nalašč še idrijski čipkarski festival, ki ni izživel niti otvoritvene slovesnosti. Sonce je včeraj le zdražilo prireditelje in vlilo upanje obiskovalcem, ki so od blizu in daleč oblegali naše mesto. Popoldne se je že pokesalo in naplohalo dežja za polno marelo.
Najbolj zagnani smo jo mahnili k Fari. Pa ne k Mariji na skalci, k Bedajncu.
Darko Likar, ki že leto dni vedri pod okriljem našega lit. društva RIS, pravi, da se odlično počuti v naši sredini in je kos nalogam, ki mu jih nalaga članstvo. Ja, Dare, saj smo ob tebi sami MLADI, ha,ha! Po srcu.

Krepko čez sedmo uro se je ob glasnem šumenju dežja, ki se je zlival na Faro, betula končno napolnila do zadnjega kotička. Še stojišča so bila zasedena. Malo manj kot stu ledi je srkalo Daretovo pripovedovanje, kako je prišlo do njegove prve knjige kratkih zgodb Kovač je dec.
Da se je odločil za knjigo, ga je navdušil znanec, ko ga je povabil na predstavitev svojega pesniškega prvenca.
Dare: "Fant je odprl knjigo. No sedaj se bo začelo pa nakladanje, sem si mislil. Ta je prebral samo nekaj stavkov, ostalo je pa tam za šankom, je fant povabil druščino na nadaljevanje literarne debate."

Da Prefarc Dare rad piše, se vidi, ker je že mlad mulc, ko se Microsoftu še sanjalo ni o bloganju, urejal list PLATNTAF (vsega prepognjenega od let, nam ga z veseljem pokaže) in vanj objavljal prispevke. To bi se danes reklo "Blog, ki ga vzameš v roke".
Po odmevnih prispevkih, ga je končno prevzel lik kovača Marinka, mirne in potrpežljive duše, na kateri lahko cepiš drva in za protiutež nadutega povzpetnika Ruparja. Že ime pove vse.
Tako živo in s posebnim poudarkom opiše glavnega protagonista, da ne samo zaslutiš, tudi občutiš, da Dare zliva na papir svojo dušo, ko pravi: "Tudi sam sem bolj umirjen tip."
Ni čudno, da je položen med sama nežna bitja, za nameček je pred kratkim dobil še vnukinjo in včeraj prvo knjigo, ki je tudi ženskega spola. Če to ni naključje? Ob tem ženskem zboru res ne more biti drugačen kot mehak.
"Čisto tehnično ne bom povedal, kako sem prišel do šestih hčera, a nič takega kar se je pledlo med ljudmi, da smo hoteli sina in podobne štorije, ne drži."
Ko nas je s kitaro v roki ob spremljavi harmonike razvedril s prijetno domačo, je pronicljivi voditeljici večera Mileni Miklavčič zaupal, da laže sede za računalnik, kot odšpila ohcetno zabavo.

Dare: "Mi rečejo, lahko tebi, celo noč špilaš, ješ, piješin se zabavaš. Ampak to, veš, je garanje, da si še ves drugi dan kot povožen. Za računalnik pa sedem in besede kar same letijo na ekran. Nekdo mi je rekel, če prebere samo začetek in konec moje zgodbe, mu je pred očmi že vsa ostala slika."

Ampak kovač je pa dec.
Ko jih je takole zdiral ob gobčni Milenini spodbudi, si je suha usta, da bi mu ne zašmelcalo, poplaknil s pirom, kot se za deca spodobi in še trema je bila takoj fuč.

Tisti, ki ne blogate, si kupite njegov prvenec, ne bo vam žal! Kogar ni bilo na prefarskem lit. večeru, mu je lahko žal za predstavitev in pogostitev.

Dare še enkrat hvala za knjigo in čudovito literarno doživetje, za tvoj in naš večer! Pridem še drugo leto. Hm!

Vidim, da tvoj blog še spi in upam, da te ni preveč povozilo.

Pa lep deževen pozdrav vsem, ki ljubijo dež.
Čao! Ana Balantič

Kadar kaplja kane...

2010-06-08T22:42:00.001+02:00

Za spremembo malo sentimentalnosti. Ta žauba ne bo nikomur škodila. Tisti, ki se vas nič ne dotakne in vam nikoli ne kapne v pir, vam pa bog pomagej.
K takemu pisanju me je primoral čudoviti šopek travniškega poletja, ki ga je v vazo nataknil Dare in ga poklonil mami za rojstni dan. Kakšen sin, da ne rečem ta pravi dec. Ob taki pozornosti mora celo vesoljnemu spletu nekaj kaniti, magari v pir. Pridružujem se čestitki čeprav pozno, a iz srca.

No ja, pretekli teden, to je v petek 28. maja, se je začel z Zelenooblaškim piknikom v Borovnici, ki ga je organizirala naša članica Barbara Rot. Ob potočku pod kozolcem, je bila kot za ohcet obložena miza. Barbi že ve, da poetom in pisateljem nič pametnega ne kapne in odveže jezika, kot dober zalogaj in krščena kapljica.
Ko sva se z Vladimirjem počasi, kot se zanj spodobi, pricincala, seveda s poldrugo uro zamude, je Oblačna bratovščina posedena pri dolgi mizi, kot ob zadnji večerji, prebrala že skoraj vse svoje umotvore. 15 najbolj zagretim poslušalcem, ki ponavadi ne zamudijo nobenega lit. večera, sva še midva dodala nekaj svojih črkarskih cvetk. Ko se je dovolj gost mrak nagnetel pod trame, smo jo počasi ubrali vsak na svoj dom, s prijetnim občutkom, da smo bili zopet v odlični družbi. Barbi hvala!

Sobota in Gospodov dan, sta bila še polna vtisov, brez posebnih pretresov. Samo lenarjenje in obvezna večerna enourna hitra hoja čez Smukov grič.
Ponedeljkova ponovitev hoje in večerni klepet na telefonski relaciji Anglija-Idrija. Takrat pa je kot vedno na koncu nekaj kanilo, pa ne v pir, ampak v dlani.
Pa še na blogu sem prebrala, da je Dare Likar končno skupaj zmohal knjigo in jo bo predstavil 19. junija v Spodnji Idriji. Hvala bogu, da bom lahko njegove čudovite zgodbe vzela v roke, kar je bolj komot kot branje z ekrana.
Seveda da pridem, čeprav v oštarijo, razen če ne bo zamedlo. Se bodo Zeleni oblaki malo oddahnili od moje teže, ker ne bom tisti dan z njimi oblačila v logaškem Grajskem parku, na poletnem lit. branju. saj bi rada, ampak veste kako je na dveh stolih.
S ta glavnimi smo se itak videli v petek 4. junija, na letnem koncertu Ženskega pevskega zbora, v katerem prepevata tudi naša predsednica Branka Novak in članica Bojana Levinger, ki je tudi že od ustanovitve pevskega zbora pred 13 leti njegova predsednica.Njihov zborovodja Zdravko Novak, dobitnik februarskega priznanja za izjemne dosežke na področju kulture, pa je itak zaslužen, da je zbor nosilec srebrnih priznanj v letih 2004, 2006 in 2009.
Ne samo meni, tudi Vandi zraven mene in še komu je ta večer nekaj kanilo in smrknilo v robec.

Ko se pesniki grejo maraton v Železnikih.

Topel sobotni večer in skriti kotiček pred galerijo muzeja v Železnikih, je privabil večjezične pesnike od blizu in daleč, celo iz daljne štajerske dežele na pesniški maraton, pod taktirko pesnika Tomaža Šturma.
Spet smo bili najštevilčnejši člani društva RIS.
Raf Lapajne, Marta Šavli, Vladimir Kržišnik in jaz, smo vedrili od vsega začetka prireditve in bili deležni simpatične osnovnošolske poezije in podelitve nagrad najboljšim nadobudnežem.
Po prvi bralni rundi za odrasle, smo si zaslužili obilen in odličen pesniški gokaž z dobro kapljico.
Za poležek po dobri hrani, je za nekaj preburnih taktov poskrbel mlad rock band. Nekaterim bi za polovico zmanjšani decibeli kar prav prišli, da bi vmes lahko še kakšno rekli.
No ja, med daljšo pavzo je sledila druga runda branja. Ker nas je bilo udeležencev malo, glede na na število iz prejšnjih let, smo vsi prišli na vrsto še enkrat.
Tokrat je tudi naša predsednica RISa Andra Jereb, ki je prišla na prireditev kot zapozneli potnik, dobila besedo.
Ko se je po drugem krogu branja obetal nov naval rock glasbe in so nekateri že obupno naslanjali komolce na mize, nas je šesterica raje pobrala domov. Dolgost življenja pesniškega maratona mi ni znana.
Mene je drugi dan čakalo še romanje v Benečijo.

Kal v poeziji ali umetnost brez meja.

Ko se kolesa zavrtijo proti tminski deželi in naprej ter po radiu ravno takrat zapojejo Beneški fantje, ja takrat mi pa kaplja kane...
Vožnja brez besed , le pogled na pokrajino v čudovitem opoldnevu je rezal sliko za sliko.
Že nad tolminskim Kozlovim robom so se pojavili prvi pisani ptiči, ki so izkoriščali termiko toplih vzgonskih sap in jadrali, jadrali. Potem Krn, ki je bil pod megleno kučmo jadralcev sicer ni pustil blizu, zato pa je veriga posoškega hribovja do Robiča izgledala kot mavrična trganka napikana na nebo. Še zadnjo svežino zraka pred vročim poletjem je rezalo približno 170 jadralnih kupol. Sicer v tej množici ni šlo brez nesreč so poročali časopisi. Na žalost je nekdo podrsal pobočje kobariškega Stola in idila se je skalila na Ladrskem vrhu, ko je drevo sicer usmiljeno obesilo jadralnega padalca, da jo je odnesel le z nekaj odrgninami.
Nekaj zlomov je zahtevala tudi mati zemlja ob pretrdem pristanku.

Kal v poeziji z letošnjim motom: "Čar besed", me je zopet zvabil. Kljub temu, da sem bila lani nagrajena na anonimnem natečaju z zlato plaketo, sem se udeležila tudi letošnjega srečanja, zaradi prisrčnih ljudi v teh beneških odmaknjenih vaseh, ki še govore po naše. Od župana Podbonesca, do organizatorjev, učiteljev, kulturnih delavcev in vaščanov, ki te sprejmejo tako prisrčno, kot da si njihov. Celo župan se te spomni od lani.
Zlatko Smrekar s kobariškega, lanskoletni drugonagrajenec, novopečeni predsednik društva PO-BE-RE, Posočja, Benečije in Rezije, je napel vse sile in čare, da sem se priključila njihovi literarni sekciji.
"Zakaj pa ne, bova dva?" si je mislil Vladimir, moj literarni spremljevalec in taksist ter se prištulil zraven.
Tako bova še midva vedrila od Notranjske, do skrajnega roba, kjer se še sliši slovenska beseda.
Uvod v podelitev nagrad so imeli Nediški pobje, vsi že po Abrahamu in narečno hudomušni v svojem petju.
Vmes so harmonikaša in trobentač urezali nekaj slovenskih narodnozabavnih viž, da je iz prenekaterih ust prišel prisrčen: "Bravi, bravi!"
Nagrade so romale med italijansko in špansko pišoče pesnike.
Vroče popoldne in večer se je nadaljeval v ponagradno druženje ob dobri domači hrani. Mrak je priklical mrč in meglice na nadiško pogorje in dalje čez Matajur in začel priganjati k slovesu. In spet je kaplja kanila tokrat v rdeče vino.

Za tokratni natečaj sem poslala tole pesem:

Čar besed

Besede so čar večnosti
v neskončnem risu življenja.
Ujetnice pesnikov
in sužnje trubadurjev,
ki pripeti na oblake
rišejo rožni zahod.

Čar besed je v igri ognja
zavitega v morsko peno,
da rodijo Rilkeja,
elegije in Panterja.

Samo za cesto in ljubezen
ni pravih besed,
so le približne nianse.
Ti si odšel itak brez njih
in pustil sanje zbledeti.

Hvala in lep pozdrav Marjeti in Zlatku do naslednjega srečanja!

Čao! Ana Balantič